Jedro

Razloge za zavrnitev tožnikovega predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 16. 11. 2009, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen DDV in mu naloženo plačilo zneska 125.821,00 EUR, je prvostopenjski organ pojasnil in utemeljil na način, da jih je mogoče preizkusiti. Navedel je pravilno pravno podlago in pojasnil razloge, zaradi katerih je ocenil, da pogoji za izrek ničnosti v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Tudi po presoji sodišča gre za izrek, ki je jasen, nedvoumen, in ga je tudi mogoče izvršiti.

Kršitve pravice do vpogleda v spis (82. člen ZUP) v tem postopku niso izkazane ter jih sodišče tudi kot pavšalne zavrača. Iz obrazložitve toženke (stran 8) izhaja, da je bilo tožniku omogočeno, da opravi vpogled v spis in preslika dokumente, kot je želel, še pred iztekom pritožbenega roka, vendar te možnosti ni izkoristil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije predlog tožnika za razglasitev odločbe Davčnega urada Ljubljana DT 0610-1325/2009-12-0803-22 z dne 16. 11. 2009 za nično na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrnila (točka 1 izreka). Tožnik trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 2 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 16. 2. 2015 podal predlog za razglasitev za nično odločbo Davčnega urada Ljubljana, s katero je davčni organ tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednosti (v nadaljevanju DDV) in naložil v plačilo znesek 125.821,00 EUR v roku 30 dni od vročitve odločbe. Odločba je bila tožniku vročena 26. 11. 2009. Tožnik se na odločbo ni pritožil, naložene obveznosti tudi v predpisanem roku ni plačal. Iz podatkov iz evidenc finančnega organa izhaja, da je ta odločba postala dokončna, pravnomočna in izvršljiva in da nikoli ni bila odpravljena ali kakorkoli spremenjena ali razveljavljena. Ker tožnik obveznosti ni plačal, mu je davčni organ vročil dva sklepa o davčni izvršbi (z dne 29. 1. 2010 in 3. 6. 2010), ki sta bila tožniku vročena 3. 2. 2010 oziroma 14. 6. 2010, opomin pred začetkom davčne izvršbe (18. 1. 2010 oziroma 10. 1. 2010) in obvestilo o pobotu DDV z dne 5. 2. 2010. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja tudi, da iz podatkov davčnega organa izhaja, da je davčni organ 25. 1. 2010 izvedel pobot zapadlih obveznosti po omenjeni odločbi s presežkom DDV, o čemer je bil tožnik obveščen. Iz navedenega izhaja, da je bila naložena obveznost iz odločbe v znesku 125.821,00 EUR dne 25. 2. 2010 pobotana (izvršena) v znesku 113.954,82 EUR in da je ostal dolg le še v znesku 11.866,18 EUR. Finančni organ ugotavlja, da pogoji, da se navedena odločba razglasi za nično iz razloga, ker naj bi jo ne bilo mogoče izvršiti (3. točka prvega odstavka 279. člena ZUP), niso izpolnjeni in da predlog tožnika ni utemeljen. Po ugotovitvah finančnega organa ne obstajajo nobene pravne ali dejanske ovire, ki bi onemogočale davčno izvršitev, predvsem pa neizvršitve odločbe ne onemogočajo razlogi, katere je navajal tožnik (dobljena ustna informacija in zastaranje pravice do izvršbe).

2. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Tudi po presoji pritožbenega organa je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da zatrjevani razlog za ničnost navedene odločbe ne obstaja.

3. Tožnik je vložil tožbo, v kateri izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zaradi kršitev členov 22, 25 in 28 Ustave Republike Slovenije in 6. člena EKČP. Navaja, da je tožnik na obrazcu DDV-O prijavil obračun DDV in izrecno poudaril, da ne želi vrnitev presežka DDV. Davčni urad Ljubljana je ugotovil, da obračun ni pravilen, zaradi česar je 16. 11. 2009 izdal odločbo in od tožnika zahteval vrnitev DDV v znesku 125.821,00 EUR. Ravnanje po mnenju tožnika nasprotuje 68. členu ZDDV-1 in pravnemu redu Republike Slovenije, ki ga citira. Davčnemu organu očita, da je bil popolnoma pasiven glede izvršbe odločbe z dne 16. 11. 2009, zato je po preteku petih let podal predlog za razglasitev odločbe za nično po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po pojasnilu toženke naj bi bil izvršen pobot, kar je protislovno, saj država ni bila nikoli dolžnik tožnika, ki praktično ne posluje, zato je tožnik zahteval, da toženka navede opravilne številke in datum pravnega akta, iz katerega izvira davčni dolg države do tožnika, na podlagi katerega je toženka 25. 1. 2010 izvedla pobot zapadlih obveznosti po odločbi DT 0600-1325/2009-12 0803-22 z dne 16. 11. 2009 s presežkom DDV. Toženka je očitno izvedla neobstoječi pobot, saj država ni bila dolžnica tožnika in je davčni inšpektor očitno pobotal davčni dolg tožnika z neobstoječim dolgom države. Tožnik navaja kršitev pravice do vpogleda v spis. Navaja 82. člen in 146. člen ZUP. Listine, ki jih finančni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, tožnik ni nikoli dobil. Navedene listine naj bi davčni organ poslal po navadni pošti. Ker se je rok za pritožbo iztekel 17. 4. 2015, je tožnik domneval, da je njegov zahtevek za vpogled v spis in preslikavo listin zavrnjen. Sodišču predlaga, da ugotovi, na podlagi katerega pravnega akta je ugotovljen davčni dolg države do tožnika, ki naj bi bil podlaga za pobot obveznosti in da v sporu polne jurisdikcije ugotovi, da je odločba DT 0610-1325/2009-12-0803-22 z dne 16. 11. 2009 nična, saj je ni moč izvršiti in da so bile tožniku kršene ustavne pravice, saj mu je bil onemogočen vpogled v spis in preslikava relevantnih pravnih listin ter da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo toženka prereka v celoti tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve odločbe toženke, s katero je bilo odločeno o pritožbi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja in se sklicuje na razloge obeh odločb ter jih v celoti ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Finančni organ se je po presoji sodišča pravilno opredelil o vseh navedbah, ki jih je v postopku podal tožnik, v odločbi druge stopnje pa je toženka odgovorila na vse tožnikove pritožbene ugovore. Tožbene navedbe, ugovori in dokazni predlogi so po vsebini enaki tistim, ki jih je tožnik uveljavljal tudi v pritožbi.

7. Predmet obravnavane zadeve je odločitev prvostopenjskega organa o zavrnitvi predloga tožnika za razglasitev odločbe Davčnega urada Ljubljana DT 0610-1325/2009-12-0803-22 z dne 16. 1. 2009 za nično na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Navedena določba določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Tako je predmet tega upravnega spora preizkus zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa ali je zatrjevani ničnosti razlog po navedeni določbi ZUP podan in ne vprašanje ali je bil zakonit pobot zapadlih obveznosti po odločbi DT 0600-1325/2009-12 0803-22 z dne 16. 11. 2009 s presežkom DDV oziroma vprašanje ali so bili pogoji za pobot izpolnjeni, kar tožnik izpostavlja, ko navaja, da ni obstajal dolg države do tožnika.

8. Razloge za zavrnitev tožnikovega predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 16. 11. 2009, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen DDV in mu naloženo plačilo zneska 125.821,00 EUR, je prvostopenjski organ pojasnil in utemeljil na način, da jih je mogoče preizkusiti. Navedel je pravilno pravno podlago in pojasnil razloge, zaradi katerih je ocenil, da pogoji za izrek ničnosti v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, s čimer se sodišče v celoti strinja. Pri tem je prvostopenjski organ pojasnil, da je bila odločba, katere ničnost tožnik zatrjuje, tožniku vročena 26. 11. 2009 in da je postala dokončna, pravnomočna in izvršljiva, saj se tožnik zoper njo ni pritožil. Iz izreka navedene odločbe pa jasno, določno in nedvoumno izhaja, da se tožniku dodatno odmeri DDV v znesku 108.253,00 EUR in 17.959,00 EUR in poveča izkazan presežek za 27,00 EUR ter da mora biti znesek 125.821,00 EUR (to je dodatno odmerjeni DDV, zmanjšan za povečan presežek davka) plačan v 30 dneh po vročitvi odločbe. Tudi po presoji sodišča gre za izrek, ki je jasen, nedvoumen, in ga je tudi mogoče izvršiti. Zato se sodišče strinja z razlogi obeh organov, da ne gre za situacijo, ki jo predvideva tretja točka prvega odstavka 279. člena ZUP, da predmetne odločbe ni mogoče izvršiti, zato sodišče ne sledi tožnikovim razlogom, da gre v obravnavanem primeru za neizvršljivo odločbo, kar je po navedeni določbi ZUP razlog za izrek ničnosti odločbe.

9. Tožnikovo sklicevanje na 68. člen Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in navajanje določb ZDDV-1 o popravku odbitka DDV in razlogi, ki se nanašajo na samo vsebino odločbe, katere ničnost želi tožnik doseči, ne vplivajo na drugačno odločitev v obravnavani zadevi. Razloge, ki jih tožnik navaja, je imel tožnik možnost uveljavljati v pritožbi zoper odločbo. Da je tožnik odločbo prejel in da zoper njo ni vložil pravnega sredstva, pa v zadevi ni sporno. Zato tožnik teh razlogov ne more uveljavljati v postopku za izrek ničnosti odločbe, kot pravilno ugotavljata oba organa.

10. Neutemeljeni so tudi tožnikovi razlogi glede postopka izvršitve navedene odločbe. Finančni organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil, da je bil v obravnavani zadevi opravljen postopek izvršbe in tudi v kakšni fazi je zadeva, zato tožnik eventualne ugovore, ki jih ima v zvezi s prejemom dveh sklepov o davčni izvršbi oz. pred tem z navadno pošiljko poslanega opomina in obvestila o pobotu DDV, ne more uveljavljati v postopku za izrek ničnosti odločbe, kar je predmet tega spora.

11. Očitek tožnika, da je izterjava davka po omenjeni odločbi zastarala, ni utemeljen. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je šlo za pretrganje zastaranja (drugi odstavek 126. člena v povezavi s tretjim odstavkom 125. člena in šestim odstavkom 126. člena ZDavP-2). Tako kot navajata oba davčna organa, pa tudi v primeru, če bi pravica do izterjave davka tudi zastarala, to še ne pomeni, da je to razlog za ničnost in da odločbe ni mogoče izvršiti, kot meni tožnik, saj tožnik lahko prostovoljno plača. Po povedanem tožnikovi razlogi glede zastaranja v obravnavani zadevi niso relevantni. Brezpredmetni pa so razlogi tožnika, da davčni organ ni mogel izvesti pobota zapadlih obveznosti po omenjeni odločbi, za katero predlaga izrek ničnosti, s presežkom DDV na podlagi določb ZDDV-1, kot jih navaja, saj te okoliščine za obravnavano zadevo niso relevantne, kar je tožniku pojasnila tudi toženka.

12. Kršitve pravice do vpogleda v spis (82. člen ZUP) v tem postopku niso izkazane ter jih sodišče tudi kot pavšalne zavrača. Iz obrazložitve toženke (stran 8) izhaja, da je bilo tožniku omogočeno, da opravi vpogled v spis in preslika dokumente, kot je želel, še pred iztekom pritožbenega roka, vendar te možnosti ni izkoristil. Tožnik je v pritožbi navajal svojo pisno zahtevo z dne 14. 4. 2015, s katero je po prejemu izpodbijane odločbe z dne 27. 3. 2015, in tri dni pred iztekom pritožbenega roka, od finančnega organa zahteval „kopijo celotnega spisa“ o postopku DIN, v katerem je bila izdana pravnomočna odločba z dne 16. 11. 2009. Kot je pojasnila tudi toženka, iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bila ta tožnikova pravica kakorkoli kršena. Zato sodišče te očitke kot pavšalne in nedokazane zavrača. Ugovori glede (ne)kopiranja celotnega spisa postopka DIN, v katerem je bila izdana odločba z dne 16. 11. 2009, kot tudi tožnikov predlog, da naj sodišče ugotovi, na podlagi katerega pravnega akta je ugotovljen davčni dolg države do tožnika, ki naj bi bil podlaga za pobot obveznosti, niso predmet presoje v tem upravnem sporu in se sodišče glede tega posebej ne opredeljuje.

13. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niti kršitve Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno pojasnjeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Po povedanem tudi niso podani razlogi za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

15. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.