Jedro

Za obstoj obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvijo zakona o obligacijskih razmerjih, kot tudi za pravne učinke trajnih obligacijskih razmerij, je merodajno pravo, ki velja v trenutku nastanka pravnega razmerja. Glede zastaranja je leta 1966 veljal zakon o zastaranju terjatev (Ur. list FLRJ, št. 40/53, 57/54).

Sporazum med vsemi tremi strankami je mogoče pogodbeno opredeliti le kot poravnavo o odškodnini za razlaščene nepremičnine. Za tovrstne obveznosti zakon o zastaranju terjatev ni poznal kakšnega posebnega zastaralnega roka, ampak je veljal splošni - 10 letni zastaralni rok. Po pretrganju zastaranja začnejo roki teči znova in tako se izkaže, da po zadnjem pismenem priznanju obveznosti tožene stranke (ugotovitev sodišča prve stopnje, da je to 19.6.1985) do vložitve tožbe (4.11.1988) zastaralni rok še ni potekel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za nepremičnino v znesku 4.646.688,00 SIT in za izgubljeno najemnino 409.920,00 SIT, skupaj 5.056.608,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1992 dalje do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov 351.116,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Uveljavlja revizijska razloga iz določila 2. in 3.točke 1.odstavka 385.člena ZPP. Sodišče druge stopnje se omeji le na sporazum z dne 1.6.1966, ne upošteva pa ugovora zastaranja. Pri vsej stvari se pozablja, da je bila obveznost tožene stranke v sporazumu omejena na čas 6 mesecev, pri sicer glavni zavezi Podjetja za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo, saj je to bil razlastitveni upravičenec. Tožena stranka si je prizadevala izpolniti sporazum, vendar ji ni uspelo. O odškodnini pa je tekel nepravdni postopek pod opr. št. R 143/68 in tudi v tem postopku bi bil lahko zavezanec le razlastitveni upravičenec. Osnova za tožnikov zahtevek je razlastitev in zato tožena stranka ne more nositi posledic, če od razlastitve nima ničesar. Če pa bi revizijsko sodišče sledilo sporazumu iz leta 1966, pa tožena stranka opozarja na solidarno zavezo s podjetjem, katerega pravni naslednik je S. Proti temu pa je tožeča stranka tožbo umaknila na obravnavi 24.5.1991, kar pomeni, da je takratni drugotoženi stranki dolg odpustila. To procesno dejanje pa ima materialnopravno posledico iz 1.odstavka 416. člena ZOR ter vpliva tudi na revidenta kot solidarnega dolžnika. Pritožbeno sodišče se ni ukvarjalo z ugovorom zastaranja, ker je štelo, da tega pritožba ne načenja. Vendar je v pritožbi tožena stranka uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in zastaranje sodi v ta pritožbeni razlog. Na ta razlog pa pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in bi moralo v mejah uradnega preizkusa paziti tudi na zastaranje. Tožena stranka je med postopkom ta ugovor podala in prva stopnja je z enim stavkom celo odgovorila. Zastaralnih rokov pa druga stopnja ni obrazlagala, čeprav je od leta 1966 potekel tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok, pa naj gre za pogodbene ali nepogodbene obveznosti.

Na vročeno revizijo (390.člen ZPP) tožeča stranka ni odgvorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10.točke 2.odstvaka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge se upoštevajo le, če jih stranka uveljavlja. Tožena stranka očita sodišču druge stopnje, da ni v mejah uradnega pritožbenega materialnopravnega preizkusa (2.odstavek 365.člena ZPP) odgovorila na ugovor zastaranja, česar sicer tožena stranka ni uveljavljala v pritožbi, je pa tekom postopka na prvi stopnji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje sicer zapisalo, da v pritožbi ni sporno zastaranje, in da se zato s tem vprašanjem ni ponovno ukvarjalo. Vendar je ta zapis potrebno brati skupaj z ostalimi odgovori sodišča druge stopnje, ki je tudi ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, torej tudi glede zavrnitve ugovora zastaranja. Ker pa v pritožbi tožena stranka ni posebej izpodbijala sodbe sodišča prve stopnje v tem delu (in tudi glede višine ugotovljene najemnine), o obeh opravljenih preizkusih pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno posebej odgovarjati.

Pri materialnopravnem preizkusu sodbe sodišče druge stopnje in s tem v zvezi tudi sodbe prve stopnje pa revizijsko sodišče ugotavlja, da zahtevek tožeče stranke, ki izvira iz sporazuma 1.6.1966, ni zastaral. Za obstoj obligacijskih razmerij, ki so nastala pred uveljavitvilo Zakona o obligacijskih razmerjih, kot tudi za pravne učinke trajnih obligacijskih razmerij, je merodajno pravo, ki velja v trenutku nastanka pravnega razmerja. Glede zastaranja je leta 1966 veljal Zakon o zastaranju terjatev (Uradni list FLRJ, št. 40/53, 57/54). Sporazum med vsemi tremi strankami je mogoče pogodbeno opredeliti le kot poravnavo o odškodnini za razlaščene nepremičnine. Za tovrstne obveznosti Zakon o zastaranju terjatev ni poznal kakšnega posebnega zastaralnega roka, ampak je veljal splošni - 10 letni zastaralni rok. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje so tekom časovnega razdobja od sklenitve pa vse do vsaj 19.6.1985, tekli postopki za realizacijo sporazuma, kjer je sodelovala poleg tožnika še tožena stranka in Samoupravna stanovanjska skupnost občine (katere pravni naslednik je tudi sedaj tožena stranka). Tekom teh postopkov tožena stranka ni nikoli tožniku odrekala njegove pravice do odškodnine, tekli so le pogovori o načinu plačila odškodnine, ki je bila v sporazumu določena. Glede na postopke in dopise, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pravilno zavrnilo ugovor zastaranja. Ni sicer zapisalo materialnopravne podlage (t.j. da je pretrganje zastaranja nastopilo vsakokrat, ko je tožena stranka svojo obveznost iz poravnave 1.6.1966 pripoznala, 387.člen ZOR), vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve in s tem tudi druge stopnje. Po pretrganja zastaranja začnejo roki teči znova in tako se izkaže, da po zadnjem pismenem priznanju obveznosti tožene stranke (ugotovitev sodiša prve stopnje, da je to 19.6.1985) do vložitve tožbe (4.11.1988) zastaralni rok še ni potekel. Tožena stranka v reviziji meni, da je v predmetni pravdi lahko odgovoren za plačilo odškodnine le razlastitveni upravičenec t.j. sedaj podjetje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe nižji stopnji pravilno izhajali iz sporazuma z dne 1.6.1966, katerega sta podpisali sedanji pravdni stranki in tedanje Podjetje za stanovanjsko in komunalno gospodarstvo. Revident sicer pravilno ugotavlja, da sta se nasproti tožniku drugi dve pogodbeni stranki zavezali solidarno. Seveda pa tožnik lahko izbira, od katerega solidarnega dolžnika bo terjal izpolnitev poravnave (414.člen ZOR). Pri tem je potrebno opozoriti toženo stranko, da v Zakonu o razlastitvi (preč. besedilo Uradni list SFRJ št. 11/68) ni najti podlage za razlago tožene stranke, da je bilo prepovedano, da bi poleg razlastitvenega upravičenca še kdo drug prevzel obveznost zagotoviti razlaščencu odškodnino (v naravi ali v denarju). Cit. predpis ni predpisoval za tako pogodbo kakšne sankcije, tudi ne ničnosti, kaj takega pa tudi ne izhaja iz kakšne generalne norme. Tako se izkaže, da je tožena stranka dopustno prevzela obveznost plačila oškodnine.

Nadalje tožena stranka ugovarja, da je tožeča stranka z umikom tožbe proti S., dolg odpustila tudi toženi stranki. Najprej je potrebno ugotoviti, da iz tožbe sledi, da je bila najprej drugotožena stranka Samoupravna stanovanjska skupnost občine (in ne S.). Iz sporazuma z dne 1.6.1966 pa izhaja, da Samoupravna stanovanjska skupnost ni bila pogodbena stranka. Ne glede na te ugotovitve, pa je potrebno povdariti, da četudi bi tožeča stranka tožbo umaknila zoper drugega - solidarnega dolžnika, to procesno dejanje v danih okoliščinah nima materialnopravne posledice odpusta dolga toženi stranki in ne gre za zmotno uporabo oz. neuporabo 416. člena ZOR.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno.