Jedro

Na podlagi tretjega odstavka 4. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ni mogoče skleniti, da je dopustno oceniti javnega uslužbenca, ki ne izpolnjuje pogojev iz tega odstavka in za to obdobje ne želi biti ocenjen. Glede na to, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 4. člena Uredbe, utemeljeno uveljavlja, da je bil postopek ocenjevanja za sporno leto nezakonit ter ugotovitev, da je za ocenjevalno obdobje za to leto neocenjen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "1. Ugotovi se nezakonitost ocenjevanja tožnika za leto 2016. Odpravi se sklep PU A. št. ... z dne 12. 5. 2017, s katerim je bila ocena v postopku preizkusa dokončno potrjena. Ugotovi se, da je bil tožnik v ocenjevalnem obdobju za leto 2016 neocenjen.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 299,86 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti ocenjevanja tožnika ter da je bil v obdobju za leto 2016 neocenjen (I. točka izreka), naložilo pa mu je povrnitev stroškov toženi stranki v višini 491,59 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sporno pravno vprašanje, ali je tožena stranka izvedla postopek ocenjevanja tožnika kot javnega uslužbenca v nasprotju z določbami Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Sklicuje se na nesporne trditve, da je bil v letu 2016 na delu prisoten le 52 dni oziroma 20 % letne delovne obveznosti ter da je bil razlog njegove odsotnosti bolezen. Citira tretji odstavek 4. člena Uredbe, da se pri postopku ocenjevanja ocenijo javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj 6 mesecev ter da se ocenijo tudi tisti, ki so zaradi napotitve s strani delodajalca odsotni več kot 6 mesecev oziroma ki so več kot 6 mesecev odsotni zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust). Ponavlja, da v letu 2016 ni opravljal dela 6 mesecev in tudi ne izpolnjuje nobenega od navedenih kriterijev, pri katerih bi bil kljub kratkotrajnejšemu opravljanju dela izjemoma lahko ocenjen. Glede na to meni, da tožena stranka ni imela podlage za ocenjevanje in je ocena nezakonita, sama vsebinska pravilnost oziroma višina ocene pa je brezpredmetna. Nasprotuje tolmačenju Uredbe sodišča prve stopnje, kot izhaja iz 9. točke obrazložitve. Navaja, da Uredba vsebuje pravilo, da se oceni le več kot 6 mesecev prisotne javne uslužbence, taksativno naštete 4 izjeme pa niso naštete zgolj primeroma, ampak gre za izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati ozko. Sodišču prve stopnje očita, da arbitrarno širi pomen izjem in s tem izniči pomen pravila. Sklicevanju sodišča na pravico javnega uslužbenca do ocene delovne uspešnosti iz ZSPJS ter interes za napredovanje očita, da s tem široko razlaga relevantne predpise, po katerih naj bi bili ocenjeni vsi javni uslužbenci, razen če se delodajalci odločijo, da jih ne bodo ocenili, uslužbenci pa so dolžni postopek ocenjevanja v vsakem primeru sprejeti. Meni, da določba 4. člena Uredbe pravico javnih uslužbencev omejuje, na drugi strani pa omejuje tudi pravico in dolžnost delodajalca do izvedbe postopka ocenjevanja. Po njegovem mnenju že sam obstoj predmetnega tožbenega zahtevka potrjuje, da tožnik svoje pravice do ocene ne želi uresničiti, saj zaradi ocene dobro njegov interes za napredovanje ni uresničen. Sklicuje se na izpoved komandirja B.B., da je tožnika ocenil, ker je predvideval, da bo z vidika napredovanj ocena za tožnika bolj ugodna, kot če ostane neocenjen, pa se je kasneje izkazalo, da je to za tožnika slabše. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

5. V predmetni zadevi je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti ocenjevanja, odpravo sklepa, s katerim je bila ocena v postopku preizkusa dokončno potrjena, ter ugotovitev, da je bil v ocenjevalnem obdobju za leto 2016 neocenjen. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 – Uredba) z obrazložitvijo, da ne glede na taksativno naštete izjeme, ko se javne uslužbence ocenjuje kljub odsotnosti, daljši od 6 mesecev, pravica do ocene delovne uspešnosti za vsakega javnega uslužbenca izhaja že iz ZSPJS, po katerem lahko javni uslužbenec na podlagi ocen dela za pretekla tri leta ali že prej napreduje v višji plačni razred, napredovanje pa zagotovo predstavlja interes vsakega javnega uslužbenca.

6. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v četrtem odstavku določa, da se javne uslužbence, ki so pri proračunskem uporabniku zaposleni za določen ali nedoločen čas za polni delovni čas ali delovni čas, krajši od polnega, oceni enkrat letno (prvi odstavek), in sicer se postopek ocenjevanja javnega uslužbenca izvede vsako leto, najkasneje do 15. marca (drugi odstavek). V tretjem odstavku 4. člena je določeno, da se pri postopku ocenjevanja ocenijo javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj 6 mesecev. Ocenijo se tudi tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve s strani delodajalca odsotni več kot 6 mesecev in ki so odsotni več kot 6 mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust).

7. Med strankama tega postopka ni sporno, da je bil tožnik v letu 2016 odsoten z dela več kot 6 mesecev oziroma da je delo v tem obdobju opravljal le 52 dni. Med njima tudi ni sporno, da je bil tožnik odsoten z dela zaradi bolezni, ne pa zaradi napotitve delodajalca, poškodbe pri delu, poklicne bolezni ali starševskega varstva. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določbo tretjega odstavka 4. člena Uredbe. Ni mogoče soglašati z razlago, da je v Uredbi le poudarjeno, katere delavce se kljub dejstvu, da so bili na delu v preteklem letu prisotni manj kot 6 mesecev, prav tako ocenjuje. Res je sicer, da pravica do ocene delovne uspešnosti za vsakega javnega uslužbenca izhaja iz ZSPJS ter da napredovanje zagotovo predstavlja interes vsakega javnega uslužbenca. Vendar pa zgolj zaradi takega splošnega interesa javnih uslužbencev ni mogoče odreči tožniku pravnega interesa za vodenje tega individualnega delovnega spora, v katerem si prizadeva doseči, da v letu 2016 ne bi bil ocenjen. Kljub temu, da ima kot javni uslužbenec pravico do ocene, se tej svoji pravici lahko odpove, na podlagi Uredbe pa tožena stranka kot njegov delodajalec nima podlage, da bi ga proti njegovi volji ocenila, čeprav ni bil prisoten na delu najmanj 6 mesecev in je razlog za njegovo odsotnost bolezen in ne kateri od taksativno naštetih razlogov v tretjem odstavku 4. člena Uredbe. Za ugotovitev vsebine pravne norme je vedno potrebna razlaga pravnega predpisa. Vendar pa se je v okviru razlage treba gibati v okviru jezikovnega pomena predpisa in ni dopustno ugotoviti vsebine pravne norme, ki bi bila nasprotna gramatikalnemu pomenu besedila predpisa. Tako ni mogoče na podlagi tretjega odstavka 4. člena Uredbe skleniti, da je dopustno oceniti javnega uslužbenca, ki ne izpolnjuje pogojev iz tega odstavka in za to obdobje ne želi biti ocenjen. Glede na to, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz tretjega odstavka 4. člena Uredbe, utemeljeno uveljavlja, da je bil postopek ocenjevanja za leto 2016 nezakonit ter ugotovitev, da je za ocenjevalno obdobje za leto 2016 neocenjen. Glede na to je bilo treba njegovi pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi (5. alineja 358. člena ZPP).

8. Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je v postopku uspel, zato mu je skladno s prvim odstavkom 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti njegove stroške postopka. Tožniku kot potrebni stroški pripadajo stroški prve pripravljalne vloge v višini 225 točk, pristop na narok v višini 300 točk, 10,5 točk za materialne stroške, skupaj 535,5 točk oziroma glede na vrednost točke v času odločanja sodišča prve stopnje (0,459 EUR) skupaj 245,79 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 54,07 EUR, tako da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti skupne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 299,86 EUR. V primeru zamude mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

9. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 7,5 točk za materialne stroške, skupaj 382,5 točk oziroma (glede na vrednost točke v času odločanja pritožbenega sodišča v višini 0,60 EUR) 229,50 EUR, čemur je treba prišteti še 22 % DDV v višini 50,49 EUR, tako da skupno tožena stranka dolguje tožniku 279,99 EUR. V primeru zamude mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti.