Up-318/98

6. 1. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 6. januarja 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips- 257/97 z dne 16. 9. 1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Pritožnici je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, da izprazni dvosobno stanovanje, ki ji je bilo dodeljeno 12. 8. 1991 z odločbo stanovanjskega organa Komande garnizona Ljubljana. Z isto sodbo je bilo Republiki Sloveniji, Ministrstvu za obrambo, naloženo, da pritožnici izroči v uporabo njeno prejšnje (prav tako vojaško) stanovanje. Pritožnica se ne strinja s pravnim stališčem Vrhovnega sodišča o uporabi 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - v nadaljevanju: UZITUL). Meni, da so ji z izpodbijano odločitvijo kršene pravice iz 14., 15. in 78. člena Ustave.

2.Pritožnica smiselno predvsem očita izpodbijani sodbi napačno uporabo prava. Ustavno sodišče ni ena od inštanc rednega sodstva in zatrjevana nepravilna uporaba prava sama po sebi ne more biti predmet ustavne pritožbe. Je pa Ustavno sodišče že z odločbo št. Up-119/94 z dne 3. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS VI,74) presodilo, da je v skladu z Ustavo pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba: da je torej z določbo prvega odstavka 9. člena UZITUL pravna oblast nad vsem premoženjem iz tega odstavka prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da sprejem brionske Skupne deklaracije (Uradni list RS, št. 5/91) takega pravnega položaja glede vojaških stanovanj ni spremenil. To pomeni, da je bilo razpolaganje vojaškega organa s stanovanjem po tem času - čeprav v času začasne odložitve nadaljnje implementacije tudi omenjenega zakona - nezakonito. Ustavno sodišče se v zvezi s tem vprašanjem sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v točkah B 7 do 11 obrazložitve svoje že navedene odločbe št. Up-119/94.

3.Za kršitev pravice do enakosti pred zakonom po prvem odstavku 14. člena Ustave očitno ne gre. Pritožnica z odločbo organa JLA z dne 12. 8. 1991 ni mogla pridobiti stanovanjske pravice in zaseda sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Zato svojega dejanskega in pravnega položaja ne more primerjati s tistimi, ki so stanovanjsko pravico pridobili z veljavnim pravnim naslovom pred 25. 6. 1991. Dodelitev spornega stanovanja pritožnici je očitna posledica osamosvojitvenega procesa in dogajanj znotraj njega: do tega in številnih takih dodelitev je moglo priti prav zaradi odhajanja JLA s slovenskega ozemlja, kar je sprostilo vojaške stanovanjske fonde. Pritožnica je zaradi izpodbijane sodbe prikrajšana le za izboljšanje stanovanjskih razmer, ki se ji je v zvezi z izrednimi razmerami in dogodki obetalo, a se ni uresničilo, ker za to ni bilo zakonite podlage. Glede na navedeno v obravnavanem primeru tudi ne gre za kršitev pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave in pravice do primernega stanovanja iz 78. člena Ustave.

4.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata:

dr. Lojze Ude