Jedro

Vložnik s trditvijo, da sodišči nista skrbneje pretehtali in analizirali dokazov, tako da naj bi obstajal dvom o storitvi očitanih kaznivih dejanj, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju je bil obsojeni M.K. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. in 2. odstavku 183. člena KZ, kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1., 2. in 6. odstavku 183. člena KZ in treh kaznivih dejanj prikazovanja in izdelovanja pornografskega gradiva po 1. odstavku 187. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen treh let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 28.7.2005 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi. Uveljavila je kršitev Kazenskega zakonika, ker naj bi sodišči napravili zaključek, ki po skrbni analizi izvedenih dokazov sploh ne izhaja. Po izvedenčevem mnenju je pri obsojencu podana popolna odsotnost erekcije penisa, ni pa dokaza, da bi pri obsojencu obstajala tudi ejakulacijska funkcija. S tem ko je v opisu dejanja, da je obsojenec z grožnjami, da ima električni nož in zračno pištolo, ustrahoval oškodovance, po mnenju zagovornice ni zagrozil z neposrednim napadom na življenje in telo. Poleg tega naj bi bila po mnenju zagovornice podana kršitev določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker gre za različnost opisa dejanja s strani zaslišanih oškodovancev. Iz teh razlogov je predlagala, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavanje in odločanje na prvostopenjsko sodišče. Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je v odgovoru na zahtevo z dne 1.9.2005 predlagala, da se zahteva zavrne kot neutemeljena, ker je v zahtevi uveljavljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi pri malenkostnih razlikah v izpovedbah prič ni podana kršitev, ki jo uveljavlja vložnica.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica uveljavlja kršitev Kazenskega zakonika in čeprav te kršitve sploh natančno ne obrazloži, lahko ugotovimo, da so v opisih kaznivih dejanj v izreku prvostopenjske sodbe podani vsi znaki kaznivih dejanj, za katere je bil obsojenec pravnomočno obsojen. Prav tako ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče pri povzemanju izpovedbe prič ni spreminjalo vsebine teh izpovedb, tako da ni nasprotja med razlogi izpodbijanih sodb in izvedenimi dokazi.

Vsebina zahteve za varstvo zakonitosti tako temelji le na izpodbijanju ugotovljenega dejanskega stanja in trditvijo, da sodišči nista dokazov skrbneje pretehtali in analizirali, tako da naj bi obstajal dvom o storitvi očitanih kaznivih dejanj in naj bi bil obsojen nedolžen človek. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojenčeva zagovornica v zahtevi, zahteva pa je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP. Povprečnina je odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP in je pri tem Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je razvidno iz podatkov v prvostopenjski in drugostopenjski sodbi.