Jedro

V sporu o veljavnosti oporoke so vsi dediči nujni sosporniki le v primeru, da se oporoka tiče vseh dedičev in celotne zapuščine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 1. odst. 2. točke izreka spremeni tako, da se pritožnico napoti na pravdo samo zoper C. Ž.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zapuščinski postopek prekine in dedinjo, zapustničino hči R. G., napotilo na pravdo proti oporočnima dedičema C. Ž. in J. G., z zahtevkom, da oporoka zapustnice z dne 11.9.2006 z dodatkom z dne 18.2.2008 ni veljavna v delu, ki se nanaša na dedinjo C. Ž. in na ugotovitev, da je C. Ž. dedno nevredna; odločilo je, da je dedinja dolžna tožbo vložiti v roku 30-tih dni po pravnomočnosti sklepa, če tega ne bo storila, pa bo sodišče nadaljevalo s postopkom, ne da bi upoštevalo njene navedbe.

Proti sklepu se je dedinja R.G. pravočasno pritožila, zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev z napotilom, da naj sodišče prve stopnje pritožnico napoti na pravdo le proti oporočni dedinji C. Ž.. Navaja, da oporoko v delu, ki se nanaša na J. G. priznava, zato ni razlogov, zakaj bi morala tožbo na ugotovitev neveljavnosti oporoke, ki se nanaša na C. Ž., uperiti tudi zoper J. G.. Tudi ni razloga, zakaj bi bilo potrebno tožiti tega dediča, če bo vložila tožbo zaradi dedne nevrednosti C. Ž.. Rešitev spornih vprašanj v ničemer ne vpliva na dedne pravice J. G., saj je le oporočni dedič.

Pritožba je utemeljena.

Vsi dediči so nujni sosporniki v sporu o veljavnosti oporoke le tedaj, če se oporoka tiče vseh dedičev in celotne zapuščine. V konkretnem primeru temu ni tako. J. G. ni zakoniti dedič po zapustnici (je mož zapustničine preje umrle hčerke J. G.). Tudi, če bo v pravdi ugotovljena neveljavnost oporoke v delu, ki se nanaša na oporočno dedinjo C. Ž., se položaj oporočnega dediča J. G. ne bo v ničemer spremenil. Dobil ne bo ne več ne manj kot mu je zapustnica namenila v oporoki. Delež oporočnega dediča, ki ne deduje, gre namreč zapustnikovim zakonitim dedičem (139. čl. Zakona o dedovanju), v konkretnem primeru zap. hčerki R. G.. Pravice in obveznosti dedičev, R. G., J. G. in C. Ž., se torej ne opirajo na isto dejansko in pravno stanje, da bi morali v takšni pravdi nastopati kot nujni sosporniki.

Povedano velja tudi za napotitev pritožnice na pravdo zaradi ugotovitve dedne nevrednosti oporočne dedinje, zap. prijateljice C. Ž. (2. točka 1. odst. 126. čl. Zakona o dedovanju). Tudi, če bo v pravdi takšnemu zahtevku ugodeno, se pravni in dejanski položaj oporočnega dediča J. G. ne bo v ničemer spremenil. Velja enako – delež oporočnega dediča, ki ne deduje, pripada zapustnikovem zakonitim dedičem. Tudi v takšni pravdi zato, v konkretnem primeru, zakonita dedinja in oporočna dediča, niso nujni sosporniki.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pritožnico napotilo na pravdo z zahtevkoma kot sta razvidna iz izpodbijanega sklepa, le zoper C. Ž. (5. alineja 1. odst. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju).