Jedro

Vprašanje, ali gre pri ugotovljenih kršitvah za hujše kršitve določb zakona, ki upravičujejo izrečeni ukrep, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Nastanek škode investitorjem ni predpostavka za odvzem dovoljenja za upravljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 15.7.1998 opr. štev... potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je A. (v nadaljevanju: A.) izrekla udeležencu ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti upravljanja investicijskih skladov in posebnega dovoljenja za upravljanje pooblaščene investicijske družbe z dne 23.6.1994 številka ... in številka .... Ukrep je izrekla, ker naj bi udeleženec storil več kršitev določb Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Ur. list RS štev. 6/94, 25/97 in 10/98; v nadaljevanju: ZISDU), navedenih v 2. alinei 118. člena ZISDU/94, 3. alinei 118. člena ZISDU/94 in 97 ter 4. alinei 118. člena ZISDU/94 in 97. Odločbo Agencije izpodbija udeleženec s pravočasno vloženo pritožbo in po preteku pritožbenega roka vloženo dopolnitvijo pritože. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom pritožbenemu sodišču, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa naj namesto odvzema dovoljenja izreče ukrep javnega opomina, oziroma dovoljenje za opravljanje dejavnosti upravljanja investicijskih skladov samo pogojno odvzame.

Pritožba ni utemeljena.

Udeleženec ne more podaljševati pritožbenega roka z izjavo v pritožbi, da si pridržuje pravico pritožbo dopolniti. V pritožbi tudi ne more navajati novih dejstev oziroma predlagati novih dokazov (1. in 3. odstavek 169. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev - Ur. list RS štev. 6/94, v zvezi s 124. členom ZISDU). Toliko manj lahko to stori v dopolnitvi pritožbe, vloženi po preteku pritožbenega roka. Zato pritožbeno sodišče po preteku pritožbenega roka vložene dopolnitve pritožbe in njej priloženih listin v pritožbenem odločanju ni upoštevalo.

Iz pritožbenih navedb je možno povzeti, da uveljavlja udeleženec kot zmotno ugotovitev dejanskega stanja zmotno ugotovitev tistih okoliščin, ki so privedle do kršitve iz 4. alinee 118. člena ZISDU, ki jo udeleženec sicer priznava.

Dokazna ocena, ki jo je napravila Agencija, je logična posledica dejstev, izhajajočih iz dokazov, ki jih je izvedla. Po mnenju pritožbenega sodišča ji ni mogoče ničesar očitati. Zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče kot pravilno.

Uveljavljanje pomanjkanja dovolj opredeljenih razlogov o bistvenem pogoju za izrek ukrepa odvzema dovoljenja - to je o hujših kršitvah določb ZISDU, in očitke pavšalnosti, bi lahko opredelili kot nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ali pa tudi (pomanjkanje razlogov) kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354.- člena ZPP.

Zgoraj navedeni očitki niso utemeljeni. Pavšalnost je možno očitati predvsem pritožbi, ki ne konkretizira nobenega primera zatrjevane pavšalnosti. Opiranje omenjenega očitka na izraze kot so "večji del sredstev", dalj časa" in morda še katerega, ni možno. Agencija je z njimi samo opredelila v razlogih odločbe natančno ugotovljene vrednosti, do stotinke odstotka natančno izračunana razmerja in po konkretnih mesecih ugotovljena časovna razdobja. Izrečeni ukrep zato ne temelji na nekih pavšalnih ugotovitvah. Na podlagi razlogov v izpodbijani odločbi pa je tudi preizkus zakonitosti odločbe lahek.

Z uveljavljanjem nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma bistvene kršitve določb postopa zato udeleženec, glede na zgoraj navedeno, s pritožbo ne more uspeti. Vprašanje, ali gre pri ugotovljenih kršitvah za hujše kršitve določb zakona, ki upravičujejo izrečeni ukrep, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Agencija je ugotovila, kolikšen odstotek vseh svojih naložb je imela pooblaščena investicijska družba T. d.d. v vrednostnih papirjih istega izdajatelja v času od vključno decembra 1996 do vključno decembra 1997 (točka 1.1 izreka izpodbijane odločbe). Iz njenih ugotovitev izhaja, da je omenjena družba v dolgem časovnem razdobju 13 mesecev presegala dovoljeni limit iz 3. odstavka 140. člena ZISDU/94 mesečno za približno štirideset do skoraj stotrideset odstotkov. Tako dolgo časa trajajočo in v takšnem obsegu storjeno kršitev določb ZISDU o naložbah ni mogoče opredeliti drugače kot za hujšo kršitev omenjenih določb. Trajanje kršitve določb o naložbah iz 3. alinee 2. odstavka 140.člena ZISDU/94 in 97 je bilo sicer nekoliko krajše - 5 mesecev. Je pa udeleženec dovoljeni limit presegel v še večjem odstotku (stotrideset do dvesto odstotkov). Tudi v tem primeru je opredelitev kršitve kot hujše materialnopravno pravilna. Odklonitve predložitve dokumentacije v postopku nadzora pa sploh ni mogoče deliti na hujšo in manj hudo. Že samo dejstvo, da udeleženec dokumentacije ni predložil, upravičuje odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti (4. alinei 118. člena ZISDU).

Končno upravičujejo dejanske ugotovitve, na katerih je Agencija temeljila svojo odločitev, tudi opredelitev obeh kršitev tretje alinee 1. odstavka 109. člena ZISDU za hujši kršitvi omejitev omenjene zakonske določbe.

Po mnenju pritožbenega sodišča so, glede na zgoraj navedeno, izpolnjene vse predpostavke za izrek takšnega ukrepa, kot ga je izrekla Agencija. Vprašanje, ali je investitorjem zaradi ugotovljenih kršitev zakona nastala kakšna škoda, za odločitev ni relevantno.

Zakon namreč odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti ne veže na predhodno ugotovitev nastanka škode. Izpolnjevanje kršenih zakonskih norm naj bi možnost nastanka škode investitorjem čim bolj zmanjšalo. Njihovo neizpolnjevanje zato pomeni povečevanje takšne nevarnosti. Dejanski stan, ki upravičuje odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti upravljanja investicijskih skladov pa je že samo povečevanje nevarnosti, da bo investitorjem nastala škoda zaradi neizpolnjevanja zakonskih zahtev. Zato vprašanje (ne)nastanka škode tudi na izbor izrečenega ukrepa ne more vplivati.

Na izbor izrečenega ukrepa tudi ne more vplivati okoliščina, da naj bi udeleženec kršil zakonske prepovedi zaradi skrbi za interese investitorjev. Ni namreč mogoče sprejeti logike, da je kršitev zakona manj nedovoljena, če je v interesu določenega števila oseb.

Kršitve tistih zakonskih določb, ki imajo za posledico odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti, so bile številne, dalj časa trajajoče in hude. Zato je izbor izrečenega ukrepa pravilen, čeprav udeležencu do sedaj še ni bil izrečen noben ukrep. Ni namreč predpisa, ki bi, ne glede na težo kršitev, določal pri prvem izreku ukrepa izbor najmilejšega.

Ker niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno (368. člen ZPP).