Jedro

Seštevanje zavarovalnih dob po 20. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH velja le za zavarovance, ki so dopolnili zavarovalno dobo po zakonodaji obeh pogodbenic. Ker tožnik, ki je pokojninsko dobo dopolnil v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, Avstriji in v Italiji, v Bosni in Hercegovini nima dopolnjene pokojninske dobe, v 20. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju z BIH ni pravne podlage, da bi se seštevale zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 5. 1. 2011 in št. ... z dne 7. 11. 2011, na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine ter da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni tožniku odmeriti in plačati sorazmerni del starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnino, ki tečejo od zapadlosti v plačilo vsakokratnega mesečnega zneska sorazmernega zneska starostne pokojnine, to je vsakega 30. v mesecu za tekoči mesec, začenjši od vložitve zahteve in še za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 1. 2009 dalje, ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, zavrne.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2011 in št. ... z dne 5. 1. 2011. Odločilo je, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 11. 2010 dalje, toženko zavezalo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine in tožniku povrne stroške postopka v višini 264,37 EUR. Zahtevek, da je toženka dolžna tožniku odmeriti in plačati sorazmerni del starostne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot odškodnino, ki teče od zapadlosti v plačilo vsakokratnega mesečnega zneska sorazmerne starostne pokojnine, to je od vsakega 30. v mesecu za tekoči mesec, začenjši od vložitve zahteve in še za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 1. 2009 dalje, v roku 8 dni, pa zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (točka IV in del točke V) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine šele od veljavnosti socialnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki je pričel veljati s 1. 11. 2010. Navaja, da v vseh socialnih sporazumih, ki so jih sklenile države, ki so nastale na ozemlju bivše SFRJ, je predpisano, da za zaposlene osebe veljajo pravni predpisi države pogodbenice, na območju katere se delo oziroma samostojna dejavnost opravlja. Sporazum se uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh držav pogodbenic. V prehodnih in končnih določbah socialnih sporazumov je predpisano, da dajatve, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice do 7. 10. 1991 priznal po pravnih predpisih nekdanje SFRJ z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, ostanejo obveznost pristojnega nosilca države pogodbenice, ki je te dajatve priznala. Enako je tudi določeno (za ugotavljanje pravic do dajatev po sporazumu), da se upoštevajo tudi zavarovalne dobe, ki so bile dopolnjene na podlagi pravnih predpisov držav pogodbenic pred uveljavitvijo tega sporazuma. Bistveno je tudi določilo, da socialni sporazumi veljajo tudi za primer zavarovanj, ki so nastopili preden je začel veljati sporazum. Ob upoštevanju dejstva, da je tožnik dopolnil delovno dobo (tudi na območju Republike Srbije) v času obstoja skupne države SFRJ se ta pokojninska doba mora upoštevati na podlagi prehodnih in dokončnih določb 35. člena Socialnega sporazuma, sklenjenega med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, kar pomeni, da se ta sporazum uporablja tudi za zavarovalne primere, ki so nastali pred njegovo uveljavitvijo, ob upoštevanju natančnih pogojev iz 3. in 5. odstavka istega člena. V tej zadevi torej ni pravno odločilno dejstvo, kdaj je sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo pričel veljati, temveč se pravice na podlagi zavarovalne dobe, pridobljene do 7. 10. 1991, morajo priznati ne glede na to, kdaj je sporazum pričel veljati. Tožniku bi bilo tako potrebno priznati pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine za delovno dobo dopolnjeno na območju Republike Slovenije, ne le od 1. 11. 2010, temveč od vložitve zahteve in še za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 1. 2009 dalje. Prav tako so izpolnjeni materialnopravni pogoji iz 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, da se tožniku priznajo in izplačajo zakonske zamudne obresti kot odškodnina, saj je tožena stranka neutemeljeno zavrnila zahtevo tožnika za priznanje in plačilo sorazmernega dela starostne pokojnine in je šele sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Razlaga, da naj bi bil zahtevek preuranjen je v nasprotju z določbami materialnega prava. Posledično je nesprejemljiva odločitev glede delne zavrnitve plačila stroškov postopka, saj je tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH, ki v 4. poglavju specialneje ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pridobitev pravic na tej podlagi, v primeru tožnika ni mogoče uporabiti. Tako tudi ne določbe 2. odstavka 20. člena Sporazuma, ki ga je v izpodbijani sodbi uporabilo sodišče. Določba 20. člena govori o seštevanju zavarovalnih dob. V 1. odstavku določa, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, se pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje, v 2. odstavku pa, če z uporabo 1. odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazuma o socialnem zavarovanju oziroma socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob. V primeru tožnika pomeni, da bi mu bilo mogoče upoštevati dobe v tretjih državah le, če tožnik na podlagi seštevanja slovenske in bosanske zavarovane dobe ne bi izpolnil predpisanih pogojev za priznanje pravice do pokojnine. Ker pa tožnik v BIH nima dopolnjene zavarovane dobe, ne pride do uporabe 1. odstavka 20. člena Sporazuma in s tem do seštevanja slovenske in bosanske zavarovane dobe, posledično pa tako ni možno uporabiti 2. odstavka 20. člena Sporazuma. Tudi slovenskemu državljanu, ki bi poleg dobe v Republiki Sloveniji dopolnil dobo npr. na Hrvaškem in v Republiki Srbiji, ne pa tudi dobe v BIH ne bi mogli uporabiti določb Sporazuma za BIH o seštevanju zavarovalnih dob in posledično upoštevanju zavarovalnih dob, pridobljenih v tretjih državah, temveč zgolj določbe tistih Sporazumov o socialnem zavarovanju, ki jih je sklenila Republika Slovenija z državami, kjer bi ta zavarovanec dopolnil zavarovalno dobo. Tožniku, ki ni slovenski državljan, niti ne hrvaški, srbski, makedonski ali državljan EU z bivališčem v EU, tudi na podlagi uporabe ostalih sporazumov o socialnih zavarovanjih, ki jih je s posameznimi državami sklenila Republika Slovenija, ni možno seštevati zavarovalnih dob v tretjih državah, temveč le zavarovalne dobe v dveh državah pogodbenicah.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje vendar je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, upoštevajoč Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum – BIH; Ur. l. RS, št. 37/2008 – MP 10/2008).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Prvostopnji organ toženke je 28. 9. 2009 prejel vlogo, ki jo je posredoval bosanski nosilec zavarovanja, iz katere izhaja, da tožnik zahteva starostno pokojnino, na podlagi izpolnjene pokojninske dobe v Srbiji, na Hrvaškem, Makedoniji, Italiji, Avstriji in v Sloveniji. Iz potrdila bosanskega nosilca zavarovanja izhaja, da tožnik niti v BIH niti v Republiki Srbski nima nobene delovne oziroma pokojninske dobe. Tožnik je državljan BIH, rojen 1. 11. 1943. Iz upravnega spisa je razvidno, da ima pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Srbiji v obsegu 5 let, 10 mesecev, 26 dni, na Hrvaškem v obsegu 5 let, 4 mesece, 9 dni, v Avstriji 1. leto in 4 mesece, v Italiji 2 leti 11 mesecev in 11 dni, v Makedoniji 1 mesec in 20 dni ter v Republiki Sloveniji 4 leta, 9 mesecev in 20 dni. Toženka je z odločbo z dne 5. 1. 2011 odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, kar je potrdila z dokončno odločbo z dne 7. 11. 2011. Menila je, da je možno v danem primeru sešteti zgolj slovensko in hrvaško zavarovalno dobo, ki skupaj znašata 10 let, 1 mesec in 29 dni. Ker tožnik ni niti slovenski niti hrvaški državljan, oziroma je državljan BIH, ne izpolnjuje pogojev za uporabo 2. odstavka 22. člena Sporazuma – BIH in tako pri ugotavljanju pogojev skupne pokojninske dobe, potrebne za priznanje pravice do starostne pokojnine, ob slovenski in hrvaški zavarovalni dobi, ni mogoče upoštevati zavarovanja dopolnjenega v tretjih državah, to je v Srbiji, Makedoniji, Avstriji in v Italiji. Tožnik je sicer izpolnil starost 65 let, vendar ni dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99).

V predmetni zadevi se spor nanaša predvsem na to, ali je možno pri tožniku pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za starostno pokojnino upoštevati in seštevati zavarovalne dobe, ki jih je tožnik dopolnil v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Makedoniji, Avstriji in v Italiji.

Po 187. členu ZPIZ-1 pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, obsega čas: prebit v obveznem zavarovanju, ki se šteje v zavarovalno dobo po določbah tega zakona; ki se zavarovancu skladno z zakonom šteje v pokojninsko dobo brez plačila prispevkov; dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu RS všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. V 2. odstavku 187. člena je določeno, da se osebi, ki nima državljanstva Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas, dopolnjen v zavarovanju pri zavodu do uveljavitve zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.

Tožnik je v Republiki Sloveniji dopolnil 4 leta, 9 mesecev in 20 dni. Da bi pridobil pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine bi moral po določbi 36. člena ZPIZ-1 izpolniti pogoje, starosti 58 let in 40 let pokojninske dobe oziroma starost 63 let in 20 let pokojninske dobe, oziroma starost 65 let in 15 let zavarovalne dobe. Tožnik starostni pogoj 65 let izpolnjuje, 15 let zavarovalne dobe pa bi izpolnil le v primeru, da bi se lahko seštevale zavarovalne dobe, ki jih je dosegel v različnih državah. Sodišče prve stopnje je štelo, da je moč v predmetni zadevi uporabiti določilo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino in sicer 20. člen upoštevajoč tako 1. kakor 2. odstavek. Menilo je, da je potrebno ob upoštevanju 2. odstavka 20. člena poleg slovenske dobe upoštevati tudi dobo v Republiki Hrvaški in tudi v Republiki Srbiji.

Po 3. členu Sporazuma – BIH se ta uporablja za osebe, za katere velja ali je veljala zakonodaja ene ali obeh pogodbenic, oziroma za druge osebe, če uveljavljajo pravice na podlagi zavarovanja oseb, navedenih pod točko a. V 4. poglavju Sporazuma – BIH so navedeni in podrobneje urejeni primeri, ki se nanašajo na starosti, invalidnost in smrt. V 20. členu je določeno seštevanje zavarovalnih dob. V 1. odstavku je določeno: „Če je zavarovanec dopolnil zavarovali dobi po zakonodaji obeh pogodbenic, se pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upošteva zavarovalna doba določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo“. V 2. odstavku je določeno: „Če z uporabo 1. odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju oziroma socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob. Če je s tretjo državo sklenila sporazum samo ena pogodbenica, nosilec te države pogodbenice upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretji državi“. V 3. odstavku 20. člen določa: „Zavarovalna doba dopolnjena v drugi pogodbenici, se upošteva le v dejanskem trajanju“. Pritožbeno sodišče navedeno določilo 20. člena glede seštevanja zavarovalnih dob tolmači tako, da seštevanje zavarovalnih dob velja le za zavarovance, ki so dopolnili zavarovalno dobo po zakonodaji obeh pogodbenic. V danem primeru tožnik ni bil nikoli zavarovanec Bosne in Hercegovine, saj v Bosni in Hercegovini nima niti dneva dopolnjene pokojninske dobe. Tako se tudi ne morejo pri uveljavitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatve seštevati zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju oz. socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob. Tako v danem primeru ni pravne podlage, da bi se seštevale zavarovalne dobe v tretjih državah (Republiki Hrvaški in Republiki Srbiji ter Republiki Sloveniji) temveč le zavarovalne dobe v dveh državah pogodbenicah, kakor je to storila tožena stranka v izpodbijanih odločbah.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče upoštevajoč 5. alineo 1. odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

V posledici zavrnitve tožbenega zahtevka tožnika je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika v zvezi z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe (točka IV. in del točke V), saj tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP je sodišče sklenilo, da tožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam.