Jedro

Tožeča stranka ni bila aktivna stranka v postopku denacionalizacije, v katerem je bila izdana sporna delna odločba, temveč je bila zavezanka za vrnitev. To pa po presoji sodišča glede na dikcijo 4. točke 279. člena ZUP pomeni, da niso podani pogoji za izrek navedene delne denacionalizacijske odločbe za nično, saj je uveljavljanje ničnosti po tej določbi vezano na aktivno stranko v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožeče stranke, da se delna odločba o denacionalizaciji, ki jo je izdala Upravna enota Ljubljana, Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 321-37/93-D-DD z dne 27. 10. 1998, izreče za nično v delu, ki se nanaša na parc. št. 365/1, 365/3, 365/7, 365/11 in 365/32, vse k.o. ... V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka 13. 5. 2009 vložila predlog za delni izrek ničnosti navedene delne odločbe o denacionalizaciji z dne 27. 10. 1998, s katero je upravni organ upravičenkam X. vrnil med drugimi tudi v izreku odločbe navedene nepremičnine, ki so bile v času izdaje odločbe pripisane k vl. št. 515 k.o. ... kot družbena lastnina v uporabi Y. Na zahtevo tožeče stranke je 14. 4. 2009 izdal odločbo št. 321-37/93-332, s katero je njen zahtevek za vročitev zahteve za denacionalizacijo glede nepremičnin, ob podržavljanju pripisanih vl. št. 515 k.o. ..., zavrnil iz razloga, ker upravni organ s to zahtevo za denacionalizacijo ne razpolaga in je nima v spisu, upravičenke pa v postopku niso izkazale, da so jo vložile. Navedena odločba je postala pravnomočna 5. 5. 2009. Dalje navaja, da je iz vpogleda v zemljiško knjigo razvidno, da so nepremičnine parc. št. 365/1 in 365/3, vpisane z vl. št. 5619 k.o. ..., lastnica pa je družba A. d.o.o., da je parc. št. 365/32 vpisana z vl. št. 6228 k.o. ... ter da so lastniki družba A. d.o.o. in fizične osebe in da sta parc. št. 365/7 in 365/11 vpisani v vl. št. 5019 k.o. ..., katerih lastnice so X. Poudarja, da v primeru, da bi predlogu za izrek ničnosti ugodil, spremenjene denacionalizacijske odločbe v zemljiški knjigi ne bi bilo mogoče izvršiti, vsaj ne v delu, ki se nanaša na parc. št. 365/1, 365/3 in 365/32 k.o. ... Odločba, ki je ni mogoče izvršiti, pa je nična. Po povedanem torej možnost, da se (morebitna) nezakonitost vpisa v zemljiško knjigo v obravnavni zadevi odpravi, preprečuje varstvo pridobljenih pravic tretjih oseb, ki so naknadno, v dobri veri, pridobile lastninsko pravico vsaj na delu spornih nepremičnin. Na podlagi navedenega upravni organ meni, da si z odločanjem v ponovnem postopku, po morebitnem izreku odločbe za nično, tožeča stranka ne more izboljšati položaja, ker je del vrnjenih nepremičnin že prešel v last tretjih oseb. Ničnost pa je izredno pravno sredstvo, s katerim je le v okviru predpisanih zakonskih pogojev mogoče posegati v pravna razmerja, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno odločbo in ne zagotavlja uveljavljanja zakonitosti v absolutnem smislu.

Drugostopni organ je z odločbo z dne 30. 7. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper navedeno izpodbijano prvostopno odločbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je iz identifikacije z dne 14. 6. 1998 razvidno, da so sporne parcele nastale iz podržavljenih parc. št. 365/1 in 365/2, obe tedaj vpisani v z.k. vl. št. 515 k.o. ... in da sta bili podržavljeni z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo št. 546/2 z dne 30. 3. 1948. Citira 324. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in navaja, da je za predmetni postopek treba uporabiti določbe tega zakona, saj je bil predlog tožeče stranke za izrek ničnosti vložen po uveljavitvi ZUP. Dalje citira 4. točko 279. člena tega zakona, po kateri se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Glede na to, da med dokumenti zadeve ni zahteve za denacionalizacijo vlagateljic X. za v času podržavljenja parc. št. 365/1 in 365/2, obe z.k. vl. št. 515 k.o. ..., kar je ugotovil tudi upravni organ prve stopnje v odločbi št. 321-37/93-332 z dne 14. 4. 2009, pa vlagateljice kasneje kljub izdani delni denacionalizacijski odločbi št. 321-37/93-D DD z dne 27. 10. 1998 niso vložile pritožbe oziroma ugovora, da zahteva za te parcele ni bila vložena, so torej molče privolile v odločbo ter zato pritožbeni organ ugotavlja, da ni podan ničnostni razlog po določbi 4. točke 279. člena ZUP. Podan pa tudi ni uveljavljani razlog po 6. točki 279. člena ZUP, saj take posebne zakonske določbe ni.

Tožeča stranka v tožbi v zvezi s stališčem prvostopnega organa navaja, da se le-ta v obrazložitvi izpodbijane odločbe glede nepremičnin, ki so bile predmet delne odločbe o denacionalizaciji in za katere (med drugimi) tožeča stranka predlaga, da se delna odločba o denacionalizaciji izreče za nično ter so sedaj vpisane v vl. št. 5019 k.o. ..., pri katerem pa so kot lastnik vpisane upravičenke, sploh ni izrekel o ovirah, ki preprečujejo ugoditev predlogu tožeče stranke. Glede stališča prvostopnega organa še poudarja, da je imela na nepremičninah, ki so bile predmet sporne delne odločbe o denacionalizaciji, v zemljiški knjigi vpisano pravico uporabe, zato je na podlagi določbe 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena zahtevati vrnitev stvari oziroma nadomestitve vrednosti, saj ta zahtevek prizadeti stranki nastane tudi, če kdo kaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je kasneje odpadla. Po mnenju tožeče stranke pa ni pravilna in ni zakonita tudi odločitev drugostopnega pritožbenega organa, ki sicer ni sledil razlogom prvostopnega organa. Meni namreč, da določbe 4. točke 279. člena ZUP ni mogoče razlagati samo z gramatikalno razlago, temveč je za pravilno odločitev treba izhajati tako iz določb Zakona o denacionalizaciji (ZDen), kot tudi uporabiti ustrezna splošna pravna načela in se pri tem ravnati v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede. ZUP temelji na urejanju pravnih razmerij posameznika v razmerju do države, zato njegove določbe niso prirejene kontradiktornim postopkom, kakršen je ZDen v primerih, ko zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja ni samo država oziroma lokalna skupnost, temveč tudi druge osebe, v sredstvih katerih se je ob uveljavitvi ZDen nahajalo podržavljeno premoženje. V vseh teh primerih je treba ZUP uporabljati tako, da se varuje pravice in pravne koristi vseh strank v postopku in ne le upravičencev, na zahtevo katerih so se uvedli in vodili postopki denacionalizacije. Pri tem je treba imeti pred očmi, da je rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo, to je 7. 12. 1993, materialni prekluzivni rok. Izpostavlja tudi, da ni več sporno, da zahteva za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo ob podržavljanju pripisano vl. št. 515 k.o. ..., s strani upravičenk ni bila vložena, prav tako ni sporno, da so iste upravičenke zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo ob podržavljenju pripisano vl. št. 580 k.o. ..., vložile prepozno. V obeh primerih je popolnoma jasno, da upravičenke pravice do denacionalizacije niso imele, povsem jasno pa je, da se zoper odločbe, ki so jim v opisanem pravnem stanju premoženje vračale, niso pritožile. Za vložitev pravnega sredstva upravičenke niso imele niti pravnega interesa, še manj pa so imele dejanski interes, da bi zoper tako odločbo ugovarjale. Nasprotno, vse do zadnjega so zatrjevale, da so zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju pripisanih vl. št. 515 k.o. ..., vložile, glede tistih v vl. št. 580 k.o. ... pa, da so zahtevo vložile pravočasno. Upravni organi so te, sicer dokazno povsem nepodprte trditve, sprejemali kot verodostojne, čeprav je sedaj očitno, da za tako ravnanje niso imeli nikakršne pravne, pa tudi ne dejanske podlage. Šele ko je upravno sodišče izdalo sodbo opr. št. I U 306/2009 z dne 30. 3. 2010, se je praksa upravnih organov spremenila in so bile v zadevah, glede katerih odločitve še niso bile dokončne, zahteve za denacionalizacijo zavržene. Poudarja, da kolikor bi obveljala izpodbijana odločitev, bi bilo kršeno tudi ustavno načelo enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom. V nasprotju z Ustavo RS in pravnimi načeli našega pravnega reda bi bilo, da bi bila zamuda roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo strožje sankcionirana kot nevložitev same zahteve za denacionalizacijo. V svojem predlogu z dne 11. 5. 2009 je opozorila tudi, da gre v konkretnem primeru za določeno obliko pravne praznine, ki jo je treba zapolniti tudi z utrjenimi stališči pravne vede. Upravno-pravna teorija, ki je glede vprašanja konvalidacije ničnosti v primerih iz 4. točke 267. člena ZUP/86 in sedaj veljavnega 279. člena ZUP enotna, in sicer da naknadna privolitev stranke sanira samo izpodbojnost odločbe, ne pa njeno ničnost. Ničnosti tudi v upravnem postopku ni mogoče konvalidirati. To pa na drugi strani pomeni, da stranka, v korist katere je bila izdana nična odločba, pa je stranka v tako odločbo molče ali izrecno privolila, se na ničnost odločbe kasneje ne more sklicevati. Za vse druge, ki imajo pravni interes, da se taka odločba izreče za nično, pa privolitev stranke nima pravnega učinka. To je še toliko bolj pomembno v postopkih, kjer nastopajo stranke z nasprotujočimi si interesi, saj je popolnoma jasno, da so upravičenke, ki so z izpodbijano odločbo pridobile veliko premoženje, v tako odločbo tudi konkludentno privolile. Vendar pa je bila z njihovo konkludentno privolitvijo sanirana delna odločba o denacionalizaciji št. 321-37/93-D-DD z dne 27. 10. 1998 samo v razmerju do upravičenk, nikakor pa tako groba napaka upravnega organa oziroma nezakonitost v postopku ne more biti sanirana v razmerju do zavezanih strank, med katerimi je tudi tožeča stranka oziroma do vseh drugih, ki imajo pravni interes, da se delna denacionalizacijska odločba izreče za nično. Po povedanem sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo prve stopnje in odločbo druge stopnje odpravi ter delno odločbo o denacionalizaciji UE Ljubljana, Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 321-37/93-D DD z dne 27. 10. 1998 izreče za nično v delu, ki se nanaša na parc. št. 365/1, 365/3, 365/7, 365/11 in 365/32, vse k.o. ...; podrejeno pa predlaga, da sodišče zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje; ter da toženi stranki naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom X. v odgovoru na tožbo opozarja, da tožeča stranka v nasprotju z dejanskimi okoliščinami oblikuje stališča o tem, kaj je sporno in kaj ne, zlasti ali je bila v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, vložena zahteva. Razlaga materialnega prava, kot jo opravi tožeča stranka v tožbi, pa je neutemeljena. Zaradi problematike spornih dejanskih vprašanj mora sodišče opraviti obravnavo in predlaga, da kot pričo zasliši B.B. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 8. 2011 ponavlja tožbene navedbe in v skladu z dokaznim pravilom, da negativnega dejstva ni mogoče dokazati, predlaga, da v primeru, da stranka z interesom vztraja, da je bila sporna zahteva za denacionalizacijo pravočasno vložena, predloži dokaze, da je zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ob podržavljenju predpisanih vl. št. 515 k.o. ..., dejansko vložila. Vztraja, da je dejansko stanje glede vprašanja, ali je bila zahteva za denacionalizacijo teh nepremičnin vložena, nesporno, zato je treba v predmetnem postopku odgovoriti le še na pravno vprašanje, ali konkludentna privolitev stranke v odločbo, ki je izdana v njeno korist in brez njene zahteve za izdajo, „sanira“ ničnost take odločbe. Sklicuje se tudi na odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 666/10-14 in Up 1153/10-14 z dne 12. 5. 2011. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali obstajajo razlogi za izrek delne denacionalizacijske odločbe št. 321-37/93-D-DD z dne 27. 10. 1998 za nično v delu, ki se nanaša na parc. št. 365/1, 365/3, 365/7, 365/11 in 365/32, vse k.o. ... po določbi 4. točke 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 65/08), ki jo uveljavlja tožeča stranka.

Po določbi 4. točke 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. V skladu z določbo 128. člena ZUP sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Citirana določba 128. člena ZUP, na katero se sklicuje 4. točka 279. člena tega zakona, torej govori o zahtevi stranke, ki mora biti podana za to, da pristojni organ lahko začne in vodi določen upravni postopek. Tudi postopek za denacionalizacijo se začne na podlagi zahteve za denacionalizacijo upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika (prvi in drugi odstavek 61. člena ZDen). Vendar pa tožeča stranka ni bila aktivna stranka v konkretnem postopku denacionalizacije, v katerem je bila izdana sporna delna odločba št. 321-37/93-D-DD z dne 27. 10. 1998, temveč je bila zavezanka za vrnitev. To pa po presoji sodišča glede na dikcijo 4. točke 279. člena ZUP pomeni, da niso podani pogoji za izrek navedene delne denacionalizacijske odločbe za nično, saj je uveljavljanje ničnosti po tej določbi vezano na aktivno stranko v postopku.

Odločitev upravnih organov obeh stopenj je torej utemeljena, vendar se sodišče, glede na gornje stališče, ne strinja z razlogi ki jih je za svojo odločitev navedel prvostopni organ v izpodbijani odločbi in pritožbeni organ v odločbi druge stopnje. Neuveljavljanje rednih pravnih sredstev zoper odločbo, s katero je organ odločil brez postavljenega zahtevka stranke, namreč ne pomeni njene privolitve (glej: sodba Upravnega sodišča RS opr. št. U 1311/2008). Pri čemer sodišče poudarja, da se ne spušča v vprašanje, ali je bila v konkretni zadevi zahteva za denacionalizacijo spornih parcel vložena ali ne.

V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče dodaja, da so bile pravne koristi tožeče stranke varovane v konkretnem postopku denacionalizacije, v katerem je bila izdana sporna delna odločba z dne 27. 10. 1998, saj je imela tožeča stranka možnost navajanja dejstev in okoliščin v zvezi z zahtevo za denacionalizacijo ter tudi možnost vlaganja pravnih sredstev zoper navedeno odločbo. Ničnost odločbe pa je izredno pravno sredstvo v upravnem postopku. Na podlagi tega pravnega sredstva lahko upravni organ izreče za nično odločbo samo iz tistih razlogov, ki so v 279. členu ZUP izrecno navedeni in predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka. Pri čemer sodišče poudarja, da uporaba tega izrednega pravnega sredstva ne dopušča širše razlage ničnostnih razlogov. Tako torej sodišče sodi, da po določbi 4. točke 279. člena ZUP ničnost lahko uveljavlja le aktivna stranka po 128. členu ZUP, torej v konkretnem primeru stranka, ki je vložila zahtevo za denacionalizacijo, kar pa tožeča stranka ni, zato je odločitev upravnih organov utemeljena, čeprav iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče v tej sodbi.

Po presoji sodišča pa tožeča stranka tudi ne more uspešno uveljavljati kršitve načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. V primerih, ki se nanašajo na prepozno vloženo zahtevo upravičenk za denacionalizacijo, je namreč upravni organ, kot navaja sama tožeča stranka v tožbi, odločal v denacionalizacijskih postopkih, ki, za razliko od konkretnega, še niso bili dokončni v upravnem postopku. Ne gre torej za v bistvenem podobno oziroma enako pravno in dejansko stanje, zato po presoji sodišča ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

Glede sklicevanja tožeče stranke na odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-666/10 in Up-1153/10, obe z dne 12. 5. 2011 pa sodišče meni, da v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, saj je bil tožeči stranki v tem postopku priznan položaj stranke, vendar pa ni podan ničnostni razlog.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 3. alinee drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06-62/10), izpodbijana odločba je namreč utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot sta jih navedla upravna organa v izpodbijani odločbi in odločbi druge stopnje. Odločitev je sprejelo na nejavni seji v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj se, glede na zgoraj navedeno stališče, sodišče z dejanskim vprašanjem, ali je bila zahteva za denacionalizacijo za sporne nepremičnine vložena ali ne, ni ukvarjalo. Zato je zavrnilo tudi predlog stranke z interesom za zaslišanje predlagane priče. Odločitev o stroškovnem delu zahtevka tožeče stranke temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.