Jedro

Ustavna pravica iz 138. člena Ustave RS ni pravica, ki bi lahko bila kršena posamezniku z ravnanjem organov lokalne oblasti. Ker tožeče stranke nimajo več statusa svetnikov, so izgubile pravni interes za vodenje upravnega spora, saj je prenehala pravovarstvena potreba za predmetno tožbo. Kadar gre namreč za že končane posege v ustavne pravice z akti ali dejanji, je mogoče uveljavljati odškodnino za škodo nastalo zaradi morebitnega kršenja ustavnih pravic, v civilnem sodnem varstvu.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahtevi tožečih strank in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Tožeče stranke so pri tem sodišču vložile tožbo zoper toženo stranko zaradi posega tožene stranke v ustavno pravico tožečih strank do lokalne samouprave iz 139. člena Ustave Republike Slovenije. V tožbi navajajo, da so dne 31.03.2008 podale pisno zahtevo h kateri so priložile dnevni red in gradivo za sklic seje Občinskega sveta Občine A.. Ker tožena stranka v skladu s Poslovnikom Občinskega sveta Občine A. (Uradne objave Občine A. št. 2/2000, 3/2001 in 5/2005, v nadaljnjem besedilu Poslovnik) kljub temu, da je podala zahtevo za sklic seje več kot četrtina članov Občinskega sveta le te ni sklicala v sedmih dneh, so sejo sklicale tožeče stranke, ki so sklic seje zahtevale. Kljub temu da se je 14 svetnikov Občine A. dne 24.04.2008 ob 16 uri zbralo na seji Občinskega sveta, seje niso opravili, saj jim je tožena stranka to onemogočila. Sejna dvorana Občinskega sveta Občine A., v kateri potekajo seje Občinskega sveta je bila zaklenjena, na sejo pa tudi niso prišli delavci občinske uprave Občine A., ki skrbijo za strokovno in administrativno delo Občinskega sveta. Tožena stranka bi morala v skladu z 2. odstavkom 35. člena Zakona o lokalni samoupravi in 37. člena Statuta Občine A. zagotoviti nemoten vstop in izvedbo seje v prostorih sejne dvorane Občinskega sveta A., kjer je bila ta sklicana. Sodišču zato predlagajo, da ugotovi, da jim je tožena stranka kršila z Ustavo zagotovljeno pravico do lokalne samouprave iz 138. člena Ustave Republike Slovenije, ter da jim je dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka je na poziv sodišča podala odgovor na tožbo ter sodišču posredovala kopijo spisov, ki se nanašajo na predmetno zadevo. V odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožečih strank in sodišču predlaga, da tožbo zavrže. Po vložitvi predmetne tožbe so vse tožeče stranke podale nepreklicno izjavo o odstopu iz funkcije svetnika oziroma svetnice Občinskega sveta občine A., ki je na izredni seji dne 30.05.2008 sprejel sklep, s katerim je ugotovil, da so pri tožečih strankah nastali razlogi za prenehanje mandata kot članom občinskega sveta, je mandat tožečih strank kot svetnikov Občinskega sveta občine A. prenehal. Glede na navedeno tožeče stranke nimajo več pravnega interesa za vodenje predmetnega sodnega postopka, saj je prenehala pravnovarstvena potreba za predmetno tožbo. Sodno varstvo, ki je zagotovljeno na podlagi 4. odstavka ZUS-1 mora imeti namen, v obravnavani zadevi pa je ta namen odpadel, saj presoja pravilnosti ravnanja nekega organa samo po sebi ne more biti namen upravnega spora. Tožba tožečih strank pa bi morala biti zavržena tudi iz razloga, ker zatrjevanja kršitev ustavne pravice do samouprave iz 138. člena Ustave RS ne more biti predmet presoje po 4. členu ZUS-1, saj ne sodi med človekove pravice in temeljne svoboščine, ki so kot ustavne pravice posebej urejene v 14. do 65. členu Ustave RS, zato jih ni mogoče uveljavljati neposredno na podlagi Ustave RS. Ustavna pravica iz 139. člena Ustave RS je bila realizirana z ustanovitvijo Občine A. in z določitvijo njenega obsega. Ne glede na to, da bi sodišče moralo tožbo zavreči že iz navedenih razlogov, pa tudi sicer niso kršene ustavne pravice tožečih strank. Tožeče stranke so sklicale 14. redno sejo Občinskega sveta potem, ko je bila 13. redna seja Občinskega sveta že sklicana, se je že začela in delno opravila na kar je bila iz tehničnih razlogov prekinjena. Tožeče stranke so sprva sicer sklicale 13. redno sejo Občinskega sveta, potem ko so se zavedle, da so storile napako pa so šele dne 16.04.2008 sklicale 14. sejo. Šele dopis z dne 16.04.2008 je šteti kot poziv za sklic 14. redne seje. Posledica popravka z dne 16.04.2008 pa je tudi premik vseh rokov, ki jih 20. člen Poslovnika določa za sklic seje, torej 7-dnevnega roka, ki ga ima župan za sklic seje po pozivu najmanj ene četrtine svetnikov (5. odstavek 20. člena) in 10-dnevnega roka, ki mora preteči od obvestila o sklicu seje do dneva sklica seje. Torej je bil najbližji datum za sklic seje 5.5.2008 in ne 24.04.2008 kot to zatrjujejo tožeče stranke. Tožena stranka je torej uporabila 20. člen Poslovnika in o svoji ugotovitvi, glede nezakonitega sklica 14. redne seje, obvestila svetnike. Svoj odgovor pa zaključuje s trditvijo, da župan tožene stranke ni prepovedal tožečim strankam, da opravijo sicer nezakonito sklicano sejo, saj je večkrat javno izjavil, da so ključi sejne sobe Občinskega sveta na razpolago in da jih tožeče stranke lahko uporabljajo, da pa sam ne more prevzeti odgovornosti, da skliče ali sodeluje pri nezakonito sklicani seji. Od obvestila ostalih svetnikov Občinskega sveta tožene stranke do sklica 14. redne seje je poteklo le pet delovnih dni, kar ne more zadostovati za zakonitost sklica in izvedbe seje, upoštevaje dejstvo, da je bilo na dnevnem redu seje tudi nekaj točk, ki jih v skladu s 34. členom Statuta Občine A. lahko v obravnavo predlaga le Župan, ne pa svetniki. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrže, oziroma podrejeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo tožečih strank zavrglo.

K točki 1 izreka: V zadevi ni sporno, da so tožeče stranke dne 26.05.2008 podale izjavo, da nepreklicno odstopajo s funkcije občinskih svetnikov v Občini A., ter da je Občinski svet Občine A. na 10. izredni seji dne 30.05.2008 sprejel ugotovitveni sklep, v katerem je pod točko I; ugotovil, da je dvanajstim svetnikom Občinskega sveta A., med katerimi so tudi vse tožeče stranke, prenehal mandat članov Občinskega svet Občine A., pod točko II; da se razpusti Občinski svet Občine A., ki je bil konstituiran na 1. seji Občinskega sveta Občine A., izvedeni po lokalnih volitvah 2006, pod točko III; pa je bilo občinski volilni komisiji naloženo, da razpiše predčasne volitve, ki se bodo izvedle najpozneje v dveh mesecih po razpustu Občinskega sveta. Glede na zgoraj navedeno tožeče stranke niso več svetniki in zato nimajo več pravnega interesa za vložitev tožbe po 1. odstavku 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljnjem besedilu ZUS-1). Po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 se namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na to da tožeče stranke nimajo več statusa svetnikov, so izgubile pravni interes za vodenje upravnega spora, saj je prenehala pravno varstvena potreba za predmetno tožbo. Kadar gre namreč za že končane posege v ustavne pravice z akti ali dejanji, za kar pa v tem primeru z odstopom tožečih strank s funkcije občinskega svetnika gre, je mogoče uveljavljati odškodnino za škodo nastalo zaradi morebitnega kršenja ustavnih pravic, v civilnem sodnem varstvu (komentar Ustave RS, Lovro Šturm, 2002, str. 1059). Glede na to, da dejanje, katerega ugotovitev protiustavnosti se zahteva s tožbo, očitno ne posega več v pravice tožečih strank ali na v njihove neposredne na zakon oprte osebne koristi, je sodišče tožbo tožečih strank na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo. Ne glede na navedeno pa sodišče pojasnjuje tudi naslednje: Tožeče stranke zatrjujejo kršitev ustavnih pravic do lokalne samouprave iz 138. člena Ustave RS. Za opredelitve te pravice je moč uporabiti Evropsko listino lokalne samouprave (Evropean charter of local self governamet, Uradni list M 15/96), ki v 3. členu določa pojem lokalne samouprave. Določbe 138. člena Ustave RS so splošne določbe Ustave, ki ščitijo uresničevanje lokalne samouprave in opredeljujejo, da prebivalci Republike Slovenije uresničujejo lokalno samoupravo v občinah in drugih lokalnih skupnostih, torej ščitijo posamezno skupnost pred posegi organov državne oblasti. Ustavna pravica iz 138. člena Ustave RS torej ni pravica, ki bi lahko bila kršena posamezniku z ravnanjem organov lokalne oblasti, kot to zatrjujejo tožeče stranke v tožbi in poseg v katero naj bi sodišče ugotovilo, upoštevaje tožbeni zahtevek tožečih strank in določbe 3. odstavka 30. člena ZUS-1. Pa tudi sicer tožeče stranke ne zatrjujejo, da bi jim tožena stranka preprečila sejo ampak le, da jim ni dala na razpolago prostorov in administrativne pomoči, kar pa ni mogoče šteti za prisilno preprečitev dejanja oziroma preprečitev sodelovanja na sklicani seji.

K točki 2 izreka: Sodišče je zavrnilo tako zahtevo tožeče stranke kot zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka. Upoštevaje 4. točko 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.