Jedro

Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka osebno in ne po pooblaščencu, kar je v nasprotju z določbo 3. odstavka 86. člena ZPP, ki določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kar predlog za obnovo postopka je) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožnik tudi ni izkazal, da izpolnjuje pogoj iz 4. odstavka 86. člena ZPP, da ima opravljen pravniški državni izpit, saj bi v takem primeru lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi sam opravljal pravdna dejanja. Predlog za obnovo postopka je nedovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožnika za obnovo postopka z dne 11. 3. 2015. 2. Zoper navedeni sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Smiselno predlaga razveljavitev sklepa. Navaja, da je bil v postopku kršen 12. in 108. člen ZPP, predvsem pa šesti odstavek 70. člena ZPP, vsaka od očitanih kršitev pa pomeni kršitev tožnikove ustavne pravice do dostopa do sodišča oziroma pravnega sredstva in pravice do poštnega in nepristranskega sojenja. Navaja, da je zahteval izločitev sodnika A.A., ki je sodil v zadevi opr. št. I Pd 1216/2009, čeprav so bili podani razlogi, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost v smislu šestega odstavka 70. člena ZPP. Zato bi moral biti po mnenju tožnika sodnik izločen, ali pa bi moral svojo izločitev predlagati sam. Sklep predsednice sodišča prve stopnje Su 62/2015-3, s katerim je bila zahteva za izločitev zavržena, dokazuje, da predsednica sodišča tožnikovih navedb ni preverjala. Sodišče prve stopnje ni pozvalo tožnika, da bi vlogo (za obnovo postopka) dopolnil s predložitvijo potrdila o opravljenem pravosodnem izpitu, kar bi moralo storiti, preden je zavrglo predlog. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-719/06 z dne 14. 6. 2007, ko sta dva vlagatelja vložila izredno pravno sredstvo brez pravnega zastopnika, vendar je bila njuna vloga protiustavno zavržena, brez predhodnega poziva k dopolnitvi vloge.

3. Dne 22. 4. 2015 je tožnik dopolnil pritožbo, ki pa je pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila vložena po poteku 15-dnevnega roka za podajo pritožbe (prvi odstavek 333. člena ZPP).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. ZPP v tretjem odstavku 86. člena določa, da lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Četrti odstavek 86. člena ZPP pa nadalje določa, da določba prejšnjega odstavka ne velja v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Po prvem odstavku 91. člena ZPP sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz četrtega odstavka 86. člena ZPP.

7. Tožnik je dne 11. 3. 2015 vložil predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka. Sodišče prve stopnje je predlog zavrglo, ker je štelo, da lahko v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP predlog za obnovo postopka, ki predstavlja izredno pravno sredstvo, vložijo stranke postopka, vendar samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen v primeru, če ima stranka ali njen zastopnik opravljen pravniški državni izpit. 8. Ker tožnik v predlogu ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, niti tega ni zatrjeval, je bila po pravilnem stališču sodišča prve stopnje vloga za obnovo postopka vložena po stranki, ki ne izpolnjuje pogojev po četrtem odstavku 86. člena ZPP, zavržena, v skladu s prvim odstavkom 91. člena ZPP v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 86. člena ZPP. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje pozvati, da predloži potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, preden je predlog zavrglo. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-719/06 z dne 14. 6. 2007, v kateri je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da je sodišče tožnikoma nesorazmerno omejilo dostop do (Vrhovnega) sodišča in s tem kršilo njuno pravico do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave), ker je bila revizija zavržena, ne da bi bila pritožnika pred tem opozorjena na procesno omejitev pri vložitvi revizije in na njene posledice. Vrhovno sodišče RS je namreč v kasnejših zadevah, in sicer II Ips 3/2007 z dne 7. 6. 2007 (ki je bila Vrhovnemu sodišču RS vrnjena na podlagi prej navedene odločbe Ustavnega sodišča št. Up-719/06), II Ips 321/2007 z dne 14. 6. 2007 in II Ips 576/2007 z dne 4. 10. 2007 ponovno sledilo svojemu načelnemu pravnemu mnenju in dotedanji sodni praksi ter revizije zaradi pomanjkanja procesne predpostavke obveznega odvetniškega zastopanja ponovno zavrglo. V teh odločbah je izčrpno in natančno pojasnilo, zakaj v primeru pomanjkanja postulacijske sposobnosti drugačna odločitev, kot je zavrženje revizije, ni mogoča (na takšno sodno prakso se sklicuje sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 117/2013 in II Ips 118/2013). Enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v številnih zadevah, med drugim tudi v sklepu opr. št. II Ips 325/2014 z dne 23. 4. 2015, v katerem je med drugim pojasnilo, da v primeru, ko stranka sama vloži izredno pravno sredstvo, procesne pomanjkljivosti glede postulacijske sposobnosti že pojmovno ni mogoče popraviti naknadno in da za odpravo te pomanjkljivosti v smislu 108. člena ZPP ni podlage v zakonu. Po enotni in ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS gre v primeru, ko stranka izredno pravno sredstvo vloži sama in najpozneje v njem ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit (gre za primer, ko pravno sredstvo vloži oseba, ki te pravice nima) za neodpravljivo napako oziroma procesno pomanjkljivost, zaradi česar se pravno sredstvo zavrže, ne da bi se vlogo vračalo stranki v popravo. Zaradi navedenega torej ni utemeljeno zavzemanje pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati, da predloži dokazilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu, preden je njegov predlog zavrglo.

9. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).