Jedro

V primerih, ko vročevalec pisnega obvestila ni pribil na vrata, je sodišče v upravnih sporih že ugotovilo, da sporočilo v poštnem predalu, iz katerega je razvidno, kje je spis, ustrezno nadomešča pribitje na vrata in ga je zato treba šteti za pravilno vročanje. Namen tovrstnega vročanja iz določila 86. člena ZUP/86 je, da je stranka obveščena o poštni pošiljki in o tem, kje pošiljko lahko dvigne. Če se stranka ne ravna po obvestilu, mora tudi nositi posledice. Drugačna interpretacija določil ZUP/86 bi dovoljevala strankam, da lahko namenoma in brez zadržkov ovirajo učinkovitost upravnih postopkov, ki se vodijo v javno korist.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčne uprave RS, Davčni urad A. z dne 18. 10. 1999, o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja iz naslova neplačane denarne kazni in stroškov postopka po plačilnem nalogu Mestnega redarstva Mestne občine A. z dne 25. 11. 1998. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določilo 42. člena in 3. odstavka 43. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP) in ugotavlja, da je plačilni nalog postal izvršilni naslov po ZDavP dne 14. 1. 1999, ker tožnik ni plačal kazni in ker ni vložil pravočasnega ugovora zoper plačilni nalog. Tožena stranka z vročilnico utemeljuje, da je bil tožnik dvakrat obveščen o pošiljki, vendar je ni dvignil. Plačilni nalog pa se šteje za vročen na dan, ko je bil tožnik drugič obveščen o pošiljki. Tožena stranka se sklicuje tudi na določilo 2. odstavka 87. člena in na določilo 86. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po mnenju tožene stranke sporočilo v poštnem predalu, iz katerega je razvidno, kje je spis, ustrezno nadomešča pribitje na vrata in ga je zato treba šteti kot pravilno posredno vročanje po ZUP.

Tožnik je sprva vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa po določilu 2. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tekom upravnega spora je drugostopenjski upravni organ izdal odločbo z dne 13. 6. 2000. Tožnik je na poziv sodišča iz določila 2. odstavka 37. člena ZUS s pripravljalno vlogo z dne 10. 7. 2000 pojasnil, da zahtevek razširja in predlaga, da sodišče razveljavi tudi odločbo z dne 13. 6. 2000. Tožeča stranka vztraja pri argumentu, da ji odločba oziroma nalog za prisilno izterjavo ni bila vročena in da vročitev ni bila opravljena v skladu z določili od 81. do 87. člena ZUP.

Zahteva povrnitev stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi na odmerjene stroške od dneva odmere do dneva plačila v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za upravni spor v zvezi z zakonitostjo upravne izvršbe. Na splošno je upravna izvršba urejena v XVII. poglavju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ, 47/86). Na podlagi določila 2. odstavka 279. člena ZUP se upravna izvršba, za katero je pristojen organ, ki ni odločil o stvari na prvi stopnji, opravi na podlagi odločbe, na kateri je potrdilo o izvršljivosti, in sklepa o dovolitvi izvršbe. Ker določilo 256. člena Zakona o prekrških (ZP, Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83, 42/85, 2/86, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 61/96 - odločba US, 35/97, 73/97 - odločba US, 87/97, 73/98, 31/00) v tovrstnih primerih pristojnost za izterjavo kazni in stroškov postopka dodeljuje občinskemu upravnemu organu, ki je pristojen za javne prihodke, je tožena stranka v izpodbijani odločbi uporabila določili 42. člena in 4. odstavka 44. člena ZDavP (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 - odločba US, 87/97, 35/98 - odločba US, 82/98, 91/98). Enako kot ZUP tudi ZDP v omenjenih dveh določilih določa, da mora biti v takih primerih izdan sklep o prisilni izterjavi (42. člen ZDavP), izvršilni naslov pa je odločba oziroma plačilni nalog, s potrdilom o izvršljivosti (4. odstavka 44. člena ZDavP).

V obravnavani zadevi ni sporno, da plačilni nalog vsebuje potrdilo o izvršljivosti in da je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Sporno je, in to tožnik ugovarja v tožbi, da plačilni nalog ni postal izvršljiv, ker mu ni bil vročen. Za rešitev vprašanja o izvršljivosti je relevantno določilo 270. člena ZUP. V odločbi, ki naj bi se izvršila, je določeno, da se dejanje, ki je predmet izvršbe, lahko opravi v danem roku in sicer v 8 dneh šteto od dneva prejema plačilnega naloga. Po določilu 4. odstavka 270. člena ZUP v takih primerih z odločbo dani rok začne teči od dne, ko je odločba po 2. in 3. odstavka 270. člena ZUP postala izvršljiva. Ker v obravnavanem primeru pritožba zoper plačilni nalog ni bila vložena, se po določilu 1. točke 2. odstavka 270. člena ZUP šteje, da je odločba oziroma plačilni nalog postal izvršljiv, ko je pretekel rok za pritožbo. To določilo predpostavlja vročitev odločbe, ki se izvršuje, zato bi v obravnavanem primeru odločba postala izvršljiva v 8 dneh po vročitvi plačilnega naloga tožniku. Ker tožnik zatrjuje, da plačilnega naloga ni prejel, je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta bistveno, ali je tožena stranka pravilno štela, da je bila vročitev imenovanega plačilnega naloga opravljena v skladu s pravili vročanja iz V. poglavja ZUP. Ker iz podatkov v spisu ni bilo popolnoma razvidno, ali je tožeča stranka prejela obvestilo o prispelem plačilnem nalogu z dne 25. 11. 1998 na pošto, je sodišče z vlogama z dne 4. 12. 2001 in z dne 10. 12. 2001 pozvalo toženo stranko, da predloži originalno dokazilo o vročitvi omenjenega obvestila. Po navedbah tožene stranke naj bi tožnik prejel obvestilo o plačilnem nalogu dne 5. 1. 1999 in 6. 1. 1999. Dne 14. 1. 2001 je sodišče prejelo prošnjo tožene stranke za podaljšanje roka za predložitev dokumentacije. Dne 24. 1. 2002 pa je sodišče od tožene stranke prejelo dokazilo o izdanih obvestilih tožniku o prispelem plačilnem nalogu z dne 5. 1. 1999 in 6. 1. 1999. Tudi tožnik ne zanika, da je prejel obvestili o prispelem plačilnem nalogu. Tožnik uveljavlja le, da mu plačilni nalog ni bil vročen po pravilih ZUP. Uveljavljena upravno-sodna praksa v tovrstnih primerih potrjuje, da je tožena stranka pravilno uporabila ZUP. Po določilu 87. člena ZUP, če vročevalec ne uspe najti tistega, ki mu je spis namenjen, na način, ki je opredeljen v določilu 2. odstavka 87. člena ZUP, ravna po določilu 86. člena ZUP in se šteje, da je vročitev s tem opravljena. Vročevalec izroči spis pošti naslovnikovega prebivališča in pri tem pribije na vrata stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice tistega, ki mu je treba spis vročiti, pisno sporočilo, kje je spis. V primerih, ko vročevalec pisnega obvestila ni pribil na vrata, je sodišče v upravnih sporih že ugotovilo, da sporočilo v poštnem predalu, iz katerega je razvidno, kje je spis, ustrezno nadomešča pribitje na vrata in ga je zato treba šteti za pravilno vročanje. Namen tovrstnega vročanja iz določila 86. člena ZUP je, da je stranka obveščena o poštni pošiljki in o tem, kje pošiljko lahko dvigne. Če se stranka ne ravna po obvestilu, mora tudi nositi posledice. Drugačna interpretacija določil ZUP bi dovoljevala strankam, da lahko namenoma in brez zadržkov ovirajo učinkovitost upravnih postopkov, ki se vodijo v javno korist. Takšna interpretacija določb ZUP je potrjena v pravnomočnih sodbah Upravnega sodišča, na primer v zadevah: U 720/98-9 z dne 20. 5. 1999, U 2788/97-10 z dne 2. 9. 1999 in U 1562/95-8 z dne 7. 6. 2001. To pomeni, da je sodišče v obravnavani zadevi vezano tudi na enako obravnavanje enakih primerov v upravnem sporu (22. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določilom 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Ker je sodišče v obravnavanem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, mora po določilu 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpeti svoje stroške postopka. Določbe iz ZUP je sodišče, skladno z določilom 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1-6/91), smiselno uporabilo kot republiški predpis.