Jedro

Tožeča stranka s svojimi navedbami, da bo v primeru takojšnje izvršitve izpodbijane odločbe postala insolventna, saj ne razpolaga z likvidnostnimi sredstvi v zadostni višini niti teh sredstev ne bo mogla pridobiti dovolj hitro, bo prisiljena predlagati začetek stečajnega postopka in predloženo bilanco stanja za leto 2013, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazala niti da bo taka škoda dejansko nastala niti da jo je mogoče preprečiti le z izdajo zahtevane začasne odredbe.

Dolžnost stranke, ki zahteva izdajo začasne odredbe je, da sodišču, ki odloča o zahtevi, navede in predloži vse podatke in razloge, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo, in jih utemelji z vsemi dejstvi, ki zajemajo vse relevantne podatke za odločanje.

V obravnavani zadevi je tehtanje javnega interesa opravil že zakonodajalec s tem, da je predpisal, da pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike ne zadrži izvršitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do izdaje pravnomočne odločbe odložila izvršitev odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33121-30/2009/36 z dne 9. 1. 2014, izpodbijane s tožbo v tem upravnem sporu. Z navedeno odločbo je bila tožeči stranki naložena vrnitev sredstev v višini 200.000,00 EUR, ki jih je prejela na podlagi odločbe iste agencije, št. 33121-3072009/9 z dne 2. 9. 2009 (1. točka izreka), in sicer v roku 8 dni od vročitve izpodbijane odločbe (2. točka izreka). Z isto odločbo je bilo tudi odločeno, da se tožeča stranka izključi iz ukrepa 312 Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij do 31. 12. 2014 (3. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka). Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke zoper navedeno odločbo zavrnila z odločbo, št. 33121-1/2014/4 z dne 19. 1. 2015. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ni verjetno izkazala težko popravljive škode, ki je eden izmed pogojev, določenih v drugem odstavku 32. člena ZUS-1, zato je moralo sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in začasno odredbo izda, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do jasnih in konkretnih trditev tožeče stranke glede izpolnitve pogojev za izdajo začasne odredbe, zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Ravno zaradi že opravljenega tehtanja v korist javnega interesa je sodišče prve stopnje toliko bolj dolžno odločati s posluhom za interes stranke, ki sicer nima možnosti priti do izraza, niti biti varovan. Namen tehtanja v korist javnega interesa, ki ga je opravil zakonodajalec, ne sme in ne more pomeniti podlage, ki privede do prenehanja tožeče stranke kot pravne osebe, preden je o vsebini obveznosti, ki ji je naložena s sporno odločbo tožene stranke, odločeno, saj izvršitev sporne odločbe sama po sebi pomeni dejansko prenehanje tožeče stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na pritožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta pritožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo, pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče ne izvaja dokazov, temveč svojo odločitev opre na predložene dokaze in ne opravi glavne obravnave.

7. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije. Pri tem mora izkazati verjetni nastanek za njo težko popravljive škode, ki bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, pa je dolžnost sodišča, da pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Glede na navedeno pravilo o dokazovanju pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe na sodišče ni mogoče prenesti dokaznega bremena, v pritožbi pa prav tako ni dopustno dopolnjevati navedb o težko popravljivi škodi in z njimi utemeljevati obstoj zahtevanega zakonskega pogoja.

9. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebino se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013) za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta.

10. Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe in v pritožbi uveljavlja težko popravljivo škodo z navedbami, da bo v primeru takojšnje izvršitve izpodbijane odločbe postala insolventna, saj ne razpolaga z likvidnostnimi sredstvi v zadostni višini niti teh sredstev ne bo mogla pridobiti dovolj hitro, zato bo na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju prisiljena predlagati začetek stečajnega postopka nad družbo. S tem pa ji bo nedvomno nastala hujša gospodarska škoda, ki se je naknadno ne bo dalo sanirati, saj bo tožeča stranka kot pravni subjekt prenehala obstajati pred meritorno odločitvijo o izvršilnem naslovu.

11. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka s temi svojimi navedbami in predloženo bilanco stanja za leto 2013, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode, ni z dovolj veliko stopnjo verjetnosti izkazala niti da bo taka škoda dejansko nastala niti da jo je mogoče preprečiti le z izdajo zahtevane začasne odredbe.

12. Zato tožeča stranka sodišču prve prve stopnje glede na v 6., 7. in 8. točki tega sklepa povzeta pravila o dokaznem bremenu povsem neupravičeno očita, da se ni opredelilo glede izpolnitve zatrjevanih pogojev za izdajo začasne odredbe, saj se zaradi povsem pavšalnih in neizkazanih trditev tega niti ni moglo storiti. Kot je že bilo navedeno, je dolžnost stranke, ki zahteva izdajo začasne odredbe, da sodišču, ki odloča o zahtevi, navede in predloži vse podatke in razloge, s katerimi utemeljuje svojo zahtevo, in jih utemelji z vsemi dejstvi, ki zajemajo vse relevantne podatke za odločanje.

13. Čeprav je po ustaljeni upravnosodni praksi v okviru načela sorazmernosti treba upoštevati prizadetost javne koristi ter prizadetost nasprotnih strank šele v primeru, da sodišče zahtevano začasno odredbo izda, pa se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi tehtanje javnega interesa opravil že zakonodajalec s tem, da je predpisal, da pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike ne zadrži izvršitve.

14. Zato se Vrhovno sodišče tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodišče odložitev izvršitve odločbe v takih zadevah odloči le izjemoma, tj. če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi, in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Glede na prevladujoč javni interes v postopkih, povezanih z ukrepi kmetijske politike, je zato treba tudi restriktivno presojati izkazanost težko popravljive škode oz. verjetnost njenega nastanka kot prvega pogoja za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Možnost uvedbe stečaja oziroma drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti zaradi izvršitve upravne odločbe glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. I Up 32/2011, I Up 443/2013 in I Up 534/2013) pa sama po sebi ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. 15. Tudi v primeru, da izvršitev odločbe lahko pomeni nevarnost uvedbe stečaja ali drugih zakonskih posledic, morajo biti izkazane posebej kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se škoda, ki naj bi zaradi izvršbe nastala tožniku, štela za težko popravljivo. Teh pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka s svojimi že navedenimi pavšalnimi navedbami in predvidevanji, da naj bi zaradi izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do njene insolventnosti in posledično do njenega stečaja, in zgolj s priloženo bilanco stanja za leto 2013, ni izkazala, saj ni navedla in izkazala dovolj prepričljivih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prepričala sodišče, da bo zatrjevana škoda sploh verjetno nastala oziroma da njenega nastanka ni mogoče preprečiti na noben drug način.

16. V tej zvezi Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da je bila prvostopenjska odločba, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, izdana že 9. 1. 2014, kar pomeni, da je imela tožeča stranka na voljo relativno dovolj časa, da svoje poslovanje prilagodi grozeči izvršbi v okviru svojega rednega poslovanja ali pa v obliki kredita ali na kakšen drug način. Da bi karkoli storila v tej smeri (razen prošnje prvostopenjskemu organu za odlog plačila obveznosti oziroma za njihovo obročno plačilo), pa niti v zahtevi za izdajo začasne odredbe niti v pritožbi ne navaja. Zato se tožeča stranka ne more zanašati zgolj na sodišče, da bo izdalo začasno odredbo in bo njegovi tožbi ugodilo, pa če je še tako prepričana, da glede na veljavno zakonodajo in na okoliščine obravnavanega primera ni dolžna vrniti nepovratnih sredstev, ki so ji bile dodeljene z odločbo prvostopenjskega organa z dne 2. 9. 2009. 17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.