Jedro

Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi konkretnih ravnanj udeleženke, ki kažejo na obstoj realne grožnje (resne nevarnosti), da bo zaradi vpliva ugotovljene duševne motenje (v primeru ne-odreditve njenega zdravljenja) huje ogrozila zdravje ali celo življenje drugih ljudi, prav tako pa (huje) zdravstveno ogrozila tudi sebe, pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji, da se udeleženko zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 8. 11. 2019 odločilo: - da se udeleženki v celoti omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka), - da se udeleženko zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom ... najdalj do 8. 1. 2020 (II. točka izreka).

2. Zoper omenjeni sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov po svojem odvetniku pritožuje udeleženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da zavrne predlagani sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom in odredi, da se jo takoj odpusti iz UPKL. V nadaljevanju pojasnjuje, da predstavlja zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve, prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je zato dopustno le v izjemnih primerih, ko so izkazane zakonske predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ki jih pritožba našteva). Za izrek takšnega ukrepa je potreben obstoj konkretnih dejanj pridržane osebe, ki predstavlja nevarnost zanj ali za okolico. Biti mora ugotovljeno, kaj je oseba dejansko storila, ne pa kaj bi lahko storila. Sodišče prve stopnje je ukrep utemeljilo s tem, da je udeleženka v bližini bencinske črpalke kurila ogenj. Kar se na prvi pogled zdi kot hudo ogrožajoče dejanje, pa glede na konkretne okoliščine ni. Sama je opisala, da je delala ogenj pod lipo, kakih 30 do 40 m stran od črpalke za točenje goriva. Ta ogenj je bil po njenih besedah bolj dim iz dišečih indijskih palčk, papirnatih robčkov, listja in suhega kruha. Poudarja, da iz tega ne more nastati ogenj. Tudi sicer zaradi dežja ogenj ne bi mogel prav zagoreti in se razplamteti ter predstavljati konkretne nevarnosti za okolico oziroma bencinski servis. Druga konkretna okoliščina, ki jo sodišče izpostavlja, je dejstvo, da naj bi udeleženka pred sprejemom hodila bosa, kar v vremenskih razmerah, ki so bile tedaj podane, ni nič ogrožajočega. Kvečjemu je nenavadno in neobičajno za naše kraje, medtem ko za I., kjer se sama po lastnih besedah precej zadržuje, ni nič nenavadnega in neobičajnega. Druge konkretne okoliščine, ki naj bi izkazovale ogrožanje lastnega življenja ali življenja drugih ali ogrožanja svojega zdravja ali zdravja drugih, ali pa povzročanje škode, niso izkazane. Prvostopenjsko sodišče nadalje opisuje obstoj realne grožnje, da bi nezdravljena udeleženka zaradi vpliva duševne bolezni ogrozila življenje drugih ali zdravja drugih. Šlo naj bi za hipotetično situacijo, ki ne izpolnjuje zakonske določbe, ki terja ugotovitev, kaj je udeleženec dejansko in konkretno storil, ne pa, kaj bi lahko storil. Sodišče se je tudi premalo ukvarjalo z vprašanjem, ali je sprejeti ukrep zadnja in edina možnost ter ali so izčrpani vsi drugi načini zdravljenja na prostosti. Pritožba se ne strinja niti z časom odreditve ukrepa, saj naj bi bilo 60 dni relativno dolga doba, ki po oceni udeleženke ni potrebna in je nesprejemljivo dolga. Tudi po oceni izvedenca traja vsaj 5 tednov, da potrebna zdravila dosežejo zadovoljiv učinek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje (ki se je pri tem lahko oprlo na ugotovitve/mnenje v postopku angažiranega izvedenca mag. V. F.1) je v izpodbijanem sklepu ugotovilo in tudi natančno obrazložilo vse tiste ključne dejanske okoliščine, na podlagi katerih je moč oceniti, da so v zvezi z udeleženko izpolnjene vse predpostavke za izrek ukrepa zadržanja in zdravljenja (brez privolitve) na oddelku pod posebnim nadzorom, kakor to predvideva 39. v zvezi s 53. členom ZDZdr.2

5. V 9. točki obrazložitve je omenjeno sodišče izpostavilo vsa tista udeleženkina konkretna ravnanja, ki kažejo na obstoj realne grožnje (resne nevarnosti) na to, da bo zaradi vpliva ugotovljene duševne motenje (v primeru ne-odreditve njenega zdravljenja) huje ogrozila zdravje ali celo življenje drugih ljudi, prav tako pa (huje) zdravstveno ogrozila tudi sebe. V tem okviru je izhajalo iz ugotovitev o povsem konkretnih preteklih ravnanjih slednje in ne zgolj iz morebitnih (hipotetičnih) situacij, kot poskuša to neprepričljivo prikazati pritožba. Poleg njenih groženj s fizičnim nasiljem zdravstvenemu osebju3 ob njenem sprejemu v ... (ugotovitvam v zvezi s tem pritožba ne oporeka oziroma jih jasno/konkretno ne izpodbija), je opozorilo tudi na udeleženkino kurjenje ognja 30 do 40 metrov stran od črpalk za točenje goriva, kot tudi njeno opustitev nadzora nad ognjem (ko naj bi odšla v gostilno ob še tlečem ognju). Pritožba poskuša to ravnanje, ki očitno izkazuje nevarnost oziroma visoko stopnjo ogrožanja z njene strani, relativizirati z neprepričljivim (hipotetičnim/neizkazanim) zatrjevanjem o nenevarnosti tega početja (ognja), v zvezi s čimer se sklicuje tudi na takratne vremenske razmere. Vendar pa za presojo nevarnosti omenjenega postopanja ni odločilno, ali bi spričo takratnih vremenskih razmer dejansko (lahko) prišlo do požara (ali ne), ampak predvsem sama narava (nepremišljenost/nerazumnost) tega ravnanja,4 ki lahko (glede na kraj, kjer je to počela, realno) pripelje do katastrofalnih posledic.

6. Ker je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa konkretno in prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj izrečenega ukrepa ni moč nadomestiti z drugim oziroma milejšim5 (3. alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr), ni moč slediti niti (posplošenemu) pritožbenemu očitku, da se je z omenjenim vprašanjem „premalo ukvarjalo“. Prav tako pritožba neprepričljivo izpodbija zaključek o potrebnem trajanju izrečenega ukrepa (in sicer najdalj do 8. 1. 2020). Tudi v tem oziru se je sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) v celoti oprlo na ugotovitve (mnenje) v postopku angažiranega izvedenca. Slednji je navedel, da potrebuje udeleženka bivanje in zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom za čas dveh mesecev,6 to pa tudi ustrezno (argumentirano) pojasnil. Pri tem ni izpostavil le samega obdobja, ko zdravila dosežejo svoj končni učinek (kar izpostavlja pritožba), ampak tudi čas, ki je v konkretnem primeru potreben za dopolnitev diagnostike, oziroma okoliščino vzpostavitve ustrezne psiho farmakoterapije z zdravili in natančno spremljanje njenega učinka (prilagajanje odmerkov z namenom dosega optimalnega učinka).

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP7 v zvezi z 42. členom ZNP-18).

1 Na mnenje (izvid) slednjega, ki ga je podal na naroku dne 8. 11. 2019 (ob podaji izvida in mnenja je bil prisoten tudi pritožničin odvetnik), pripomb ni bilo. 2 Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami. 3 Zaradi česar so ti v času, ko zdravila, ki jih je udeleženka prejela, še niso začela učinkovati, celo zaprosili za asistenco policije. 4 Podobno velja za s strani sodišča prve stopnje izpostavljeno dejstvo, da je udeleženka v (zdajšnjem) zimskem času hodila bosa (kar naj bi kazalo, da je brez zdravljenja nevarna tudi sebi), ki jo poskuša pritožba prav tako neprepričljivo „omiliti“ s sklicevanjem na takratne temperature (in predloženim izpiskom ARSO, iz katerega pa izhaja tudi, da je takrat v celotni osrednji in zahodni Sloveniji padal dež) ter s pojasnjevanjem, da takšno obnašanje ni nenavadno za I. (kjer se sama precej zadržuje). Že iz okoliščin, na katere je v tem oziru opozorilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da ne gre le za vprašanje neobičajnosti (nenavadnosti). 5 Pri čemer je izpostavilo tudi, da je udeleženka (glede na svoje trenutne psihofizične sposobnosti) popolnoma neuvidevna do svojega bolezenskega stanja. 6 Nejasna je pritožbena ugotovitev, da naj bi bilo udeleženki odrejeno prisilno zdravljenje za čas skoraj 9 mesecev. 7 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 8 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 16/19.