Jedro

Od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko lahko od drugo toženke kot (dejanskega) delodajalca utemeljeno uveljavlja priznanje delovnega razmerja in s tem povezane pravice. Ob ugotovljeni zlorabi tožniku delovno razmerje pri drugo toženki namreč ne bi zakonito prenehalo niti na podlagi odpovedi, ki bi bila morda podana s strani njegovega zadnjega formalnega delodajalca. Ker je bil dejanski delodajalec v vtoževanem obdobju drugo toženka in gre torej za eno kontinuirano dejansko delovno razmerje pri drugo toženki, za odločitev tudi niso relevantni prehodi tožnika od enega k drugemu formalnemu delodajalcu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno razveljavi v točki I izreka glede odločitve: - o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da med tožnikom in drugo toženko od vključno 25. 1. 2020 dalje obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto LTD z omejitvijo (za delo, pri katerem je možen le grob prijem z levo roko, s polnim delovnim časom in osnovno urno postavko 11 EUR/h, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi drugo toženke); - o zavrnitvi zahtevka, da je dolžna drugo toženka tožnika prijaviti v socialna zavarovanja in obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ od vključno 25. 1. 2020 dalje ter ga pozvati nazaj na delo; - o zavrnitvi denarnih zahtevkov, ki jih tožnik zahteva od drugo toženke za obdobje od 1. 7. 2000 dalje in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi (s pripadajočimi aneksi), sklenjene med tožnikom in prvo toženko (za obdobje od 1. 9. 2009 dalje); za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in drugo toženko od 1. 7. 2000 dalje za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto LTD, od 3. 3. 2009 dalje (ter od 23. 1. 2020 oziroma od vložitve tožbe) pa za delovno mesto LTD z omejitvijo (za delo, pri katerem je možen le grob prijem z levo roko, s polnim delovnim časom) in osnovno urno postavko 11 EUR/h, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi drugo toženke); za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma vseh pravic po pogodbi o zaposlitvi od 1. 7. 2000 dalje za delovno mesto LTD, od 3. 3. 2009 dalje (ter od 23. 1. 2020 oziroma od vložitve tožbe) pa za delovno mesto LTD z omejitvijo, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 1.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, potnih stroškov, malice, vsakoletnih regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za poziv nazaj na delo in za prijavo v socialna zavarovanja in obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, z vpisom delovne dobe v matično evidenco ZPIZ (točka I izreka). V delu, v katerem je tožnik od drugo toženke zahteval izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je tožbo zavrglo (točka II izreka). Zaradi umika tožbenega zahtevka glede ničnosti pogodb o opravljanju storitev med prvo toženko in drugo toženko je postopek ustavilo (točka III izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka IV izreka).

2. Zoper odločitev v točkah I do III izreka navedene sodbe in sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse (sklepa VDSS Pdp 1088/2018 in sodbe Upravnega sodišča RS III U 10/2017). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da ni bilo elementov podjema med drugo toženko in prvo toženko. Vendar pa je zavzelo zmotno stališče, da delovnega razmerja tožnika z drugo toženko ni mogoče priznati za čas, ko je bil tožnik zaposlen pri prvi/tretji toženki. Tožnik je delo opravljal na enak način kot luški delavci. Dejstvo, da mu drugo toženka ni izplačevala plače, ni bistveno, saj je šlo za obid določb ZDR-1. Dela ni organizirala prva/tretja toženka, njihova vloga je bila enaka agenciji za posredovanje delavcev drugemu uporabniku, le da formalno niso bile agencije. Delovno razmerje pri prvi/tretji toženki je bilo le navidezno oziroma nično; pri drugo toženki pa je dejansko obstajalo delovno razmerje. Vendar pa je drugo toženka tožnika zaposlovala na črno, zato bi mu morala priznati vse pravice za vtoževano obdobje. Zaradi zavrnitve zahtevka so mu bile kršene ustavne pravice. Sklepanje navideznih podjemnih pogodb, ki prikrivajo pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku, je prepoznano tudi v strokovni literaturi (dr. Senčur Peček, D.: Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava, Podjetje in delo, št. 6-7, 2015). Takšne podjemne pogodbe, sklenjene med toženkami, so nične, in sicer zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo (namen je bil v izigravanju tretje osebe). Prva/tretja toženka za agencijsko dejavnost nista bili registrirani in je ne bi smeli opravljati. Šlo je za nezakonit poslovni model. Pogodbe o zaposlitvi, ki so jih sklenile toženke, ki niso bile agencije, so nične, ne le zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in nedopustne podlage, ampak tudi kot oderuške pogodbe ter zaradi kršitve načela vestnosti in poštenja. Kršena je tožnikova ustavna pravica do svobode dela, pa tudi druge ustavne pravice. Poudarja, da je treba izhajati iz primarnega načela, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, kot bi bilo, če ne bi bilo nezakonitosti. To pomeni, da mora biti tožnikov položaj enak, kot če bi bil zaposlen pri drugo toženki. Podana je bila trajna potreba po njegovem delu. Dejansko je bil delavec drugo toženke, zaradi česar mu je le-ta dolžna plačati vse prejemke in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Spremembe zaposlitev tožnika v vtoževanem obdobju niso bistvene, ker se šteje, da je bil ves čas zaposlen pri drugo toženki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma ga podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo drugo toženka prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov ne priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi z 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Zaradi delno zmotne materialnopravne presoje pa je zahtevek najmanj preuranjeno zavrnilo v celoti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami za čas od 1. 7. 2000 dalje pri drugo toženki. Tožnik je bil pri IPS podjetjih (izvajalcih pristaniških storitev) zaposlen kot sledi: pri podjetju A. d. o. o. (po tožbi četrto toženka - izbrisana dne 23. 4. 2003, tožba zoper njo zavržena s sklepom z dne 16. 3. 2020) zaposlen v obdobju od 1. 7. 2000 do 18. 5. 2001, pri podjetju B. d. o. o. (po tožbi tretje toženka - izbrisana dne 19. 12. 2011, tožba zoper njo zavržena s sklepom z dne 16. 3. 2020 ) od 5. 6. 2001 do 12. 10. 2005 in od 13. 10. 2005 do 31. 8. 2008, od 1. 9. 2009 do 24. 1. 2020 pa pri podjetju C. d. o. o (prvo toženki). V tem obdobju je delo opravljal na območju drugo toženke kot luško transportni delavec na lesnem in generalnem terminalu. Od 25. 1. 2020 do 9. 12. 2021 je bil prijavljen na Zavodu za zdravstveno zavarovanje in je prejemal bolniško nadomestilo (podlaga zavarovanja 12), tudi sicer je bil v neprekinjenem bolniškem staležu od 15. 3. 2019 dalje. Od 10. 12. 2021 dalje je tožnik upokojen in prejema pokojnino (podlaga zavarovanja 60).

7. Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnikom in družbami IPS (A. d. o. o., B. d. o. o. in C. d. o. o.), so se v vtoževanem obdobju dejansko izvajale. Tožnik je bil v spornem obdobju vključen v vsa obvezna zavarovanja iz naslova delovnega razmerja z družbami IPS. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi (z aneksi), sklenjene med tožnikom in prvo toženko (za obdobje od 1. 9. 2009 dalje). Iz istega razloga je utemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da med njim in drugo toženko obstoji pogodba o zaposlitvi (delovno razmerje), za prijavo v vsa zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za čas od 1. 7. 2000 do 24. 1. 2020. V sodni praksi je bilo namreč sprejeto stališče, da delavcu, za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu.

8. Pravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani druge toženke. Takšen zahtevek lahko delavec po 17. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) postavi le, če opravlja delo brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar tožnikov primer ni tak.

9. IPS podjetja, pri katerih je bil tožnik v vtoževanem obdobju formalno zaposlen, so z drugo toženko sklepale pogodbe o opravljanju storitev oziroma podjemne pogodbe (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Kljub temu niso, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, opravljala storitev, ampak so delavce (tudi tožnika) napotile na delo k drugo toženki. Formalni tožnikovi delodajalci so po vsebini opravljali dejavnost zagotavljanja dela drugemu delodajalcu (drugo toženki). Vendar pa niso pridobili dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.) niti niso bili vpisani v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Zato se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smeli ukvarjati, drugo toženka pa takšnega dela ne bi smela sprejemati. Tožnik je delo pri drugo toženki tudi sicer opravljal trajno, ne začasno.

10. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (sodba in sklep VSRS VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022) izhajalo iz omejitve avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), in iz 13. člena ZDR-1 izhajajoče vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic, itd. V poslovanju in opravljanju dela delavcev, kot je bil tožnik, v katerega je bilo vključenih več družb, je prepoznalo specifični poslovni model tožnikovih formalnih delodajalcev, drugo toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

11. Pogodbeno razmerje tožnika s formalnimi delodajalci je bilo preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Njegov dejanski delodajalec je bila drugo toženka, pri čemer formalne pogodbe o zaposlitvi nimajo prednosti pred obstojem delovnega razmerja pri dejanskem delodajalcu. Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ne gre razumeti le v formalnem smislu, to stališče je v sodni praksi (v zvezi z obstojem delovnega razmerja) že preseženo. Vendar pa to ne pomeni, kot že navedeno, da so pogodbe o zaposlitvi z aneksi, ki jih je tožnik sklenil v vtoževanem obdobju, nične, niti to ne vpliva na njegov položaj delavca formalnih delodajalcev za čas, ko je bil vključen v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja. Drugo toženka pa je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja v času, ko je bil tožnik delavec pri formalnih delodajalcih, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost tudi ni le klasična odškodninska, ampak je enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, kot ga je tožnik postavil v tem sporu. Le na tak način bo položaj tožnika, v katerem se je znašel zaradi zlorabe, saniran. Od prenehanja delovnega razmerja s prvo toženko lahko od drugo toženke kot (dejanskega) delodajalca utemeljeno uveljavlja priznanje delovnega razmerja in s tem povezane pravice. Ob ugotovljeni zlorabi tožniku delovno razmerje pri drugo toženki namreč ne bi zakonito prenehalo niti na podlagi odpovedi, ki bi bila morda podana s strani njegovega zadnjega formalnega delodajalca - C. d. o. o.1 Ker je bil dejanski delodajalec v vtoževanem obdobju drugo toženka in gre torej za eno kontinuirano dejansko delovno razmerje pri drugo toženki, za odločitev tudi niso relevantni prehodi tožnika od enega k drugemu formalnemu delodajalcu.

12. Tožnik v pritožbi izpodbija I., II. in III. točko izreka odločitve sodišča prve stopnje. Glede odločitve v III. točki izreka je pritožba neobrazložena. V takšni situaciji preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodno odločbo le glede kršitev, na katere je ob reševanju pritožbe dolžno paziti po uradni dolžnosti. V okviru tega preizkusa, pritožbeno sodišče ni zasledilo bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

13. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika od vključno 25. 1. 2020 dalje (niti ni obravnavalo predloga drugo toženke za sodno razvezo, tožnik pa je tudi sicer v pripravljalnem spisu z dne 14. 3. 2022 navedel, da je upokojen kot invalid I. kategorije), predvsem pa glede reparacije za ves čas opravljanja dela pri drugo toženki od 1. 7. 2000 dalje (in s tem povezanega ugovora zastaranja), je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, sodbo v tem delu odločitve o neutemeljenosti zahtevka, kot je razvidno iz izreka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je ocenilo, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj gre za obsežnejše sklope dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež izven ljubljanskega okrožja, bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Kopru tudi sicer bolj ekonomična.

14. Ker v preostalem delu niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

1 Tožnik ni navedel, na kakšni podlagi mu je dne 24. 1. 2020 prenehalo delovno razmerje pri prvo toženki, tega tudi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zaslišan pa je izpovedal, da ga je C. d. o. o. "dal na zavod".