Jedro

Sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega organa o že v času izdaje obrtnega dovoljenja podanem soglasju tožničinega moža, ne glede na sicer pomanjkljiv zapisnik o ogledu prostorov z dne 22. 3. 1990, zlasti ob potrditvi takrat danega soglasja tudi na zaslišanju priče B. B. v obnovljenem postopku dne 23. 5. 2008, ki pa je bilo tudi edino potrebno glede na takrat veljavno določbo 28. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Tako je glede na povzete okoliščine tožnica v času izdaje prvotne odločbe, obrtnega dovoljenja, izpolnjevala vse pogoje po določbah Obrtnega zakona.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za gospodarstvo, št. 0201-144/2002-P/DG z dne 24. 10. 2008, odpravi.

2. Toženka Republika Slovenija je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Drugostopni organ je z odločbo, št. 0201-144/2002-P/DG z dne 24. 10. 2008, ugodil pritožbi A.A., v tem postopku stranke z interesom, in odpravil odločbo prvostopnega organa, št. 313-75/2001-31 z dne 16. 6. 2008 (1. točka izreka), ter razveljavil odločbo – obrtno dovoljenje Sekretariata za družbeno gospodarske zadeve Občine Lenart, št. 313-4/90 z dne 23. 3. 1990, izdano tožnici. Prvostopni organ je z odločbo, št. 313-75/2001-31 z dne 16. 6. 2008, odločbo – obrtno dovoljenje Sekretariata za družbeno gospodarske zadeve Občine Lenart, št. 313-4/90 z dne 23. 3. 1990, s katero je bila tožnici dovoljena ustanovitev obratovalnice – izdelava drobnih okrasnih predmetov, s poslovnim sedežem na naslovu ..., pustil v veljavi. Drugostopni organ je v obrazložitvi uvodoma navedel, da je prvostopna odločba izdana potem, ko je drugostopni organ v ponovnem postopku z odločbo, št. 0201-133/2002-P/DG z dne 27. 2. 2007, zavrnil pritožbi tožnice in stranke z interesom zoper prvostopni sklep o obnovi postopka prvostopnega organa z dne 7. 2. 2007. Ker stranka z interesom kot pritožnik svojo udeležbo v postopku izdaje obrtnega dovoljenja uveljavlja iz razloga posega v njegovo (so)lastninsko pravico na stanovanjskem objektu, v katerem je poslovni prostor za opravljanje obrtne dejavnosti, je bilo v obnovi postopka treba ugotoviti, ali se poslovni prostor tožnice nahaja v tistem delu stanovanjske hiše, ki je bil v času izdaje spornega obrtnega dovoljenja v izključni uporabi in lasti tožnice. Drugostopni organ je ugotovil, da se tožnica ob izdaji spornega obrtnega dovoljenja ni izkazala s kakršnimkoli dokazilom o izključnem lastništvu, solastništvu oziroma najemu prostora v stanovanjski hiši, v katerem naj bi opravljala obrtno dejavnost oziroma takega dokazila tudi ni pridobil prvostopni organ po uradni dolžnosti. Prvostopni organ se je v svoji odločbi skliceval na zapisnik inšpekcij z dne 22. 3. 1990 o komisijskem pregledu prostora glede izpolnjevanja minimalnih sanitarno-tehničnih pogojev varstva pri delu, s katerim je bilo ugotovljeno, da prostor ustreza predpisom iz navedenih področij, kar pa za ugotovitev lastništva ni merodajno. V času izdaje spornega dovoljenja je bil v veljavi Obrtni zakon, ki je določal, da lahko obratovalnico samostojnega obrtnika ustanovi, kdor izpolnjuje pogoj, da ima poslovni prostor, kar mora priskrbeti pristojni občinski upravni organ po uradni dolžnosti, vendar pa takega dokaza v spisu ni. Prav tako tudi ni najti soglasja moža tožnice, niti ni iz zapisnika z dne 22. 3. 1990 razvidno, da bi bil tožničin mož prisoten pri komisijskem pregledu. Tožnica v času izdaje spornega dovoljenja ni bila izključni lastnik poslovnega prostora, za katerega ji je bilo izdano obrtno dovoljenje, imela ga je le v soposesti. Stranka z interesom kot solastnik do 1/3 ter tožnica in njen mož kot solastnika skupaj do 2/3 so namreč sklenili sodno poravnavo, opr. št. Rnp 162/75 z dne 30. 1. 1976, s katero so se sporazumeli tudi o razdružitvi solastnega nepremičnega premoženja, med drugim tudi stanovanjske hiše, v kateri je sporni poslovni prostor, vendar pa je bil način delitve, opredeljen v 3. točki poravnave, vseskozi sporen, zaradi česar po poravnavi predvidena odmera ni bila mogoča. Tožnica in njen mož sta v letu 1988 pred Temeljnim sodiščem v Mariboru, Enota v Lenartu, vložila tožbo na razveljavitev 3. točke poravnave in s tožbo nista uspela (sodba je postala pravnomočna 26. 2. 1990, torej mesec dni pred izdajo spornega dovoljenja). V nadaljevanju sodnih postopkov je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepom, opr. št. Rp 162/75 z dne 14. 11. 1997, ugodilo tožnici in njenemu možu tako, da je spremenilo v 3. točki poravnave določene strani neba, s čimer je spremenilo vsebino 3. točke poravnave. Ta sklep je bil s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 13. 10. 1998 razveljavljen. Nov spor oziroma razdružitev solastnine je sedaj zahtevala stranka z interesom in o njegovi zahtevi je odločilo Okrajno sodišče v Lenartu s sklepom, opr. št. N 28/95 z dne 6. 2. 2001, ki je postal pravnomočen dne 18. 11. 2003. Šele po pravnomočnosti tega sklepa naj bi sodišče izdalo sklep, na podlagi katerega bo mogoč vpis na točno določenih delih oziroma novih parcelah v izključni lasti stranke z interesom in tožnice ter njenega moža. Stranka z interesom bo tako postala izključni lastnik med drugim nove parc. št. 556/2 – stanovanjske stavbe, tožnica in njen mož pa parc. št. 556/3 – stanovanjske stavbe. V času izdaje spornega dovoljenja poslovni prostor nikakor ni bil v izključni lasti tožnice, kar tudi sama potrjuje v obnovi postopka. Soglasje, ki ga je dal tožničin mož v postopku obnove, pa ne more sanirati dejstva, da v postopku izdaje spornega obrtnega dovoljenja tožnica soglasij solastnikov stanovanjske hiše ni imela. Prvostopni organ pa je v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da je ugotovil, da je bila tožnica ob izdaji obrtnega dovoljenja z dne 22. 3. 1990 skupaj z B.B. solastnica dela stanovanjskih prostorov na podlagi pravnomočne poravnave Občinskega sodišča v Mariboru, opr. št. Rnp 162/75 dne 31. 1. 1976, ko so se stranke sporazumele, da se stanovanjska hiša na naslovu ... razdeli tako, da se ustvarita dve novi zgradbi kot samostojni stanovanjski hiši na način, da se obstoječi zid, ki deli sedaj stanovanjsko hišo na dva dela, od zahoda v ravni črti podaljša proti vzhodu, s čimer postane stranka z interesom izključni lastnik južnega dela hiše, tožnica in njen mož pa severnega dela stanovanjske hiše kot samostojne zgradbe, da je bila tožnica z možem solastnica stanovanjskega prostora, ki ga stranka z interesom v predlogu za obnovo imenuje ''kuhinja'', ki spada v severni del stanovanjske hiše, ki je sestavljen iz predpostora, kuhinje in dveh sob, da je tožničin mož soglašal z opravljanjem dejavnosti v stanovanjskih prostorih, da si stranka z interesom lego stanovanjske hiše v odnosu na strani neba in na tej podlagi njeno razdružitev po svoje razlaga, kar dokazuje pravnomočni sklep o razdružitvi, opr. št. N 28/95, in skica terenske meritve ..., ki je sestavni del sklepa, da so opravljanje obrtne dejavnosti v stanovanjskih prostorih dopuščali Obrtni zakon (določba 11. člena) in stanovanjski predpisi, saj se je lahko dejavnost opravljala tudi v posameznih prostorih v stanovanju v skladu s predpisi o stanovanjskih razmerjih, s tem pa stanovanjski prostor ni izgubil svojega statusa, vendar pa je moral biti označen s firmo obratovalnice samostojnega obrtnika. Ker stranka z interesom kot predlagatelj obnove postopka ni izkazal in navajal nič takega, kar bi utegnilo vplivati na drugačno odločitev o stvari, izdano obrtno dovoljenje pa je pravilno in zakonito, je odločbo, obrtno dovoljenje z dne 22. 3. 1990 pustil v veljavi.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela vsebino prvostopne in izpodbijane odločbe ter še navedla, da je že v letu 1990 dokazala, da je bila skupaj z možem izključna (so)lastnica prostora, v katerem se je opravljala obrtna dejavnost, da je mož kot solastnik v letu 1990 dal ustrezno in primerno soglasje za opravljanje dejavnosti v tem prostoru (poimenovan kuhinja), saj je bil le-ta neposredno navzoč ob komisijskem pregledu prostorov dne 22. 3. 1990 in je na zapisniku ob podpisu članov komisije njegov podpis, kar je šteti za soglasje. Povsem enako pa je izkazala tudi v postopku obnove v letu 2008. Tudi če bi bilo morda mogoče šteti, da ob izdaji obrtnega dovoljenja organ ni zapisal dejstva, da je tožnica skupaj z možem izključna solastnica in soposestnica poslovnega prostora, da na tem prostoru nima nihče drug ne dejanske lastninske pravice in ne dejanske posesti, ter ni zapisal, da je bil ob komisijskem ogledu prisoten njen mož, to ni razlog, da bi organ v postopku obnove lahko obrtno dovoljenje razveljavil. Organ bi moral glede lastništva, posesti in soglasja, to pridobiti in ugotoviti sam, vse po uradni dolžnosti in to v postopku obnove, če to ni bilo storjeno v postopku izdaje dovoljenja. Prav to je prvostopni organ v obnovi postopka naredil in odločbo ustrezno obrazložil. Nedvomno sta to na ustrezen način izkazala tožnica in njen mož z dokazi in navedbami na zapisnik dne 23. 5. 2008. Nedvomno je dokazano, da je bila tožnica v letu 1990 in 2008 skupaj z možem izključna dejanska solastnica in soposestnica tega poslovnega prostora. Nasprotne navedbe drugostopnega organa niso točne in so v nasprotju z gradivom v spisu. Drugostopni organ nikakor v postopku obnove ne sme odločiti v škodo tožnice, le zato, ker v postopku izdaje obrtnega dovoljenja organ ni izvedel vsega, ni vsega zapisal in ni vsega pridobil, kar bi moral. Dejansko pa vse to obstoji in je obstajalo že leta 1990. Ni res, da je bila stranka z interesom po sklenitvi poravnave kdajkoli lastnik tega prostora. To izhaja iz zapisnika z dne 23. 5. 2008 ter s tem povezanih sodbah in sklepih sodišč. Njegove trditve v postopku obnove in kasnejših sodnih postopkih so zgolj zlonamerne in pomenijo zlorabo prava. Po zakonskih določbah je mogoče obrtno dovoljenje izdati tistemu, ki izkaže, da ima dejansko soposest na poslovnem prostoru, pridobljeno na podlagi solastninske pravice. Stališče, da mora stranka dokazati, da je tedaj tudi vpisana v zemljiško knjigo, ne vzdrži. Sicer pa je v času obnove postopka tožnica že bila na teh prostorih vpisana v zemljiško knjigo kot solastnica z možem (od dne 9. 4. 2008). Iz sodb in sklepov pa je razvidno, da sta tožnica in njen mož solastnika med drugim prostora (kuhinja), ki je sestavni del parc. št. 556/3 in ne parc. št. 556/2, na kateri ima lastninsko pravico stranka z interesom. Tako ni pravilna trditev, da bosta tožnica in njen mož postala izključna lastnika parc. št. 556/3 šele, ko bi naj neki sklep postal pravnomočen (ni jasno kateri), če pa sta že vpisana v zemljiški knjigi. Predlagala je izvedbo tam navedenih dokazov ter, da sodišče razsodi tako, da se drugostopna odločba razveljavi in odpravi ter pusti v veljavi prvostopna odločba, toženka pa je dolžna povrniti tožnici stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka do plačila, na tam navedeni račun.

Drugostopni organ kot zastopnik toženke je v odgovoru na tožbo predlagal zavrnitev tožbe iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi.

Stranka z interesom A.A. je v odgovoru na tožbo navedla, da sta na dan izdaje obrtnega dovoljenja bila solastnika parc. št. (takrat še) 556 B.B. in stranka z interesom, da si tožnica ni pridobila soglasja od navedenih lastnikov, da B.B. ni bil prisoten pri komisijskem ogledu prostorov. Predlagal je zavrnitev tožbe.

Tožnica je v pripravljalnem spisu še dodala, da je prepričana, da sodišče vloge stranke z interesom ne more upoštevati kot odgovora na tožbo, ker vložnik A.A. ni stranka tega upravnega spora, ne glede na to, pa prereka vse njegove navedbe. Dodatno pa je še navedla, da je tožnica v istem prostoru opravljala svojo obrt tudi od leta 1980 do 1990, kar pa tedaj A.A. ni bilo sporno. Vztrajala je pri ostalih navedbah.

Stranka z interesom je nato sodišču posredovala še tam navedene listine in še dodala, da vrsta rabe ne pomeni lastništva, temveč le vpis v zemljiški knjigi. V naknadni vlogi pa še, da tožnica ni več solastnica vl. št. 265, k.o. ....

Tožnica je v vlogi z dne 17. 6. 2010 še navedla, da predlaga sodišču, da opravi neposreden ogled prostorov na naslovu ... (gradbenega objekta kot celote) na kraju samem, k sodelovanju naj pritegne izvedenca geodeta, pri čemer naj se dokumentira prostore namenjene obrtni dejavnosti in njihova pripadnost posameznim parcelam – delom zgradbe ali odredi sodnemu izvedencu geodetu, da na istem naslovu opravi ogled in odgovori na gornje navedbe. Poudarila je, da so prostori v celoti nespremenjeni še danes. Stanje je enako kot leta 1990. Sodišče uvodoma pojasnjuje tožnici, da je štelo A.A. za stranko v tem upravnem sporu in sicer kot stranko z interesom (določba 19. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US), zaradi česar je tudi upoštevalo njegova procesna dejanja, opravljena v tem postopku.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev drugostopnega organa v pritožbenem postopku o razveljavitvi odločbe – obrtnega dovoljenja Sekretariata za družbenogospodarske zadeve Občine Lenart, št. 313-4/90 z dne 23. 3. 1990, potem, ko je prvostopni organ v obnovljenem postopku citirano odločbo, št. 313-4/90 z dne 23. 3. 1990, pustil v veljavi.

Zgoraj citirano odločitev je drugostopni organ sprejel na podlagi naslednjih pravnih in dejanskih okoliščin: - da v času izdaje obrtnega dovoljenja (tj. leta 1990) tožnica poslovnega prostora ni imela v svoji izključni lasti, temveč le v soposesti, saj je bila sodna poravnava, opr. št. Rnp 162/75 z dne 30. 1. 1976, oziroma natančneje 3. točka navedene poravnave, s katero je bilo določen način delitve stanovanjske hiše, v kateri se nahaja tožničin poslovni prostor, sporna, kar izkazujejo nadaljnji sodni postopki, vse do pravnomočnosti sklepa o razdružitvi solastnine, opr. št. N 28/95 z dne 6. 2. 2001, ter – da soglasje tožničinega moža, ki je tudi solastnik predmetne stanovanjske hiše, ki ga je podal v času obnove postopka, ne more sanirati dejstva, da v postopku izdaje spornega dovoljenja tožnica ni imela soglasja solastnikov stanovanjske hiše. Drugostopni organ je zato, upoštevajoč tudi, da za nazaj ni moč popraviti pravnih posledic, ki izhajajo iz nove odločbe, zaključil, da je treba sporno obrtno dovoljenje po določbi 258. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami) razveljaviti.

Sodišče pritrjuje tožnici, da je takšen zaključek drugostopnega organa napačen. Kot je po presoji sodišča že pravilno ugotovil prvostopni organ, je bila tožnica v času izdaje spornega obrtnega dovoljenja skupaj z možem B.B. že solastnica dela stanovanjske hiše, v kateri se je nahajal (in se še nahaja) poslovni prostor, v katerem je tožnica opravljala svojo dejavnost (kuhinja v izmeri 25 m2) in sicer na podlagi sodne poravnave Občinskega sodišča v Mariboru, opr. št. Rnp 162/75-11 z dne 30. 1. 1976, iz katere izhaja, da postaneta B.B. in C.C. kot solastnika do skupaj 2/3 nepremičnin pod vl. št. 265, k.o. ..., izključna lastnika severnega dela stanovanjske hiše na naslovu ... in lesene šupe, ki se drži na severni strani gospodarskega poslopja, vsak do 1/2, stranka z interesom A.A. pa kot solastnik do 1/3 nepremičnin pod vl. št. 265, k.o. ..., (med drugim) izključni lastnik južnega dela stanovanjske hiše na naslovu ..., pri čemer so se stranke sporazumele tudi o načinu delitve stanovanjske hiše na naslovu ... v naravi tako, da se ustvarita dve novi zgradbi kot samostojni stanovanjski hiši na način, da se obstoječi zid, ki deli sedaj stanovanjsko hišo na dva dela od zapada v ravni črti podaljša proti vzhodu. Sodišče se sicer strinja z drugostopnim organom – to pa izhaja tudi iz podatkov spisa -, da je bila delitev oziroma način delitve med strankama, kot dogovorjen v 3. točki poravnave, vseskozi sporen, vendar pa ima sklenjena sodna poravnava na materialnopravnem področju učinek pogodbe, s katero so stranke uredile medsebojno razmerje, na procesnem pa učinek izvršljive sodne odločbe, s katero se postopek konča, zaradi česar ni mogoče trditi, da tožnica tega poslovnega prostora v času izdaje obrtnega dovoljenja (še) ni imela v lasti. Obstoj tožničine lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru že v času izdaje dovoljenja pa dodatno še potrjuje sklep Okrajnega sodišča v Lenartu, opr. št. N 28/95 z dne 6. 2. 2001 (ki je postal pravnomočen dne 18. 11. 2003), s katerim je bila solastnina tožnice, njenega moža in stranke z interesom v naravi razdružena, sledeč že sicer sklenjeni sodni poravnavi iz leta 1976 (kar izhaja iz obrazložitve tega sklepa), po katerem je tožnica skupaj z možem med drugim izključna lastnica sedaj parc. št. 556/3 – stanovanjske hiše v izmeri 270 m2, v kateri se nahaja sporni prostor (vpis je opravljen tudi v zemljiški knjigi v vl. št. 197, k.o. ...). Ob upoštevanju navedenega pa se sodišče zato tudi strinja z nadaljnjim zaključkom prvostopnega organa o (že v času izdaje obrtnega dovoljenja) podanem soglasju tožničinega moža, ne glede na sicer pomanjkljiv zapisnik o ogledu prostorov z dne 22. 3. 1990, zlasti ob potrditvi takrat danega soglasja tudi na zaslišanju priče B.B. v obnovljenem postopku dne 23. 5. 2008, ki pa je bilo tudi edino potrebno glede na takrat veljavno določbo 28. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Ker je tako glede na povzete okoliščine tožnica v času izdaje prvotne odločbe, obrtnega dovoljenja, izpolnjevala vse pogoje po določbah Obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88), je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je bilo izdano obrtno dovoljenje pravilno in zakonito, kar pa pomeni, da je odločba drugostopnega organa napačna, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo iz razlogov po 2. in 4. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ter odločbo drugostopnega organa odpravilo, ne da bi vrnilo zadeve v ponovno odločanje, smiselno določbi 64. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Sodišče je zahtevku tožnice za povrnitev stroškov postopka ugodilo v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na tej podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v določbi 2. odstavka 3. člena določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.