Jedro

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je obdolženka odgovorna za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP ter ji izreklo glavno sankcijo - globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo – 18 kazenskih točk (KT) ter odločilo, da je obdolženka dolžna plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 220,00 EUR, pri tem je globo in stroške postopka o prekršku dolžna plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 oziroma zaradi kršitve zakonodaje. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje s predlogom, da se postopek o prekršku ustavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženki je bilo očitano, da je dne 9. 11. 2022 ob 19.58 uri vozila osebni avtomobil v naselju Velenje, pri tem pa je vozila pod vplivom alkohola, saj je imela v organizmu najmanj 0,94 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

5. Po določbi 4. točke četrtega odstavka 105. člena ZPrCP se voznika motornega vozila kaznuje z globo najmanj 1.200 EUR, če ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zrak. Vozniku motornega vozila se izreče tudi 18 KT.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo policista A. A. in prebralo listinske dokaze (med drugim zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti), naštete v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, obdolženke pa ni zaslišalo, ker na zaslišanje za podajo zagovora kljub izkazanemu vabilu ni prišla in se je z vlogo z dne 14. 12. 2022 odpovedala pravici do zaslišanja, ocenilo izvedene dokaze ter zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je obdolženki storitev očitanega ji prekrška vožnje pod vplivom alkohola v celoti dokazana. Pravilno pritožba poudarja, da je dokazno breme na strani prekrškovnega organa. Ker pa glede na povzeto dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na dokazih, predloženih s strani prekrškovnega organa, pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila razporeditev dokaznega bremena po sodišču prve stopnje pravilno upoštevana, pritožba pa v zvezi s tem očitke podaja neutemeljeno.

7. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je preizkus alkoholiziranosti obdolženke bil opravljen z elektronskim alkotestom, ki je po pravilno opravljenem preizkusu pokazal rezultat 0,99 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imela v organizmu najmanj 0,94 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Pri tem iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti izhaja, da se je obdolženka z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinjala in zapisnik brez pripomb podpisala.

Kot je obdolženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je _elektronski alkotest_ sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Tako stališče jasno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (glej npr. sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 34/2015), zaradi česar so kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da na podlagi ugotovitve stopnje koncentracije alkohola z uporabo alkotesta in podpisanega zapisnika s strani obdolženke ni mogoče sankcionirati voznika zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker da ni nobenega zakonitega dokaza o meritvi (kar pritožnica poudarja na več mestih). Pri tem se pritožba neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 57. člena ZP-1, ki govori o zaznavi prekrška z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav, saj je postopek ugotavljanja psihofizičnega stanja voznika urejen v 107. členu ZPrCP, ki je specialni zakon v razmerju do ZP-1. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, v katerih pritožnica problematizira _dokazno vrednost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti_, ko navaja, da zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti nima nobene dokazne vrednosti, ker ne izpolnjuje zahtevanih pogojev iz 55. člena ZP-1, saj nima pouka o pravicah obdolženca, ni bil prebran obdolženki, obdolženki ni bila dana pravica do izjave in ni bila uporabljena merilna naprava. Sestava zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je jasno in nedvoumno zakonsko predpisana v drugem odstavku 107. člena ZPrCP. Zato zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga sestavi uradna oseba v okviru uradnega postopka, predstavlja javno listino po 80. členu ZUP, kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Postopek preizkusa z elektronskim alkotestom pa še ni postopek o prekršku. Gre za postopek, ki je predpisan v 107. členu ZPrCP in ga izvajajo policisti v okviru izvrševanja svojih pooblastil, v katerem se preverja psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa in v katerem so glede na zakonske določbe vozniki dolžni sodelovati. Pri tem postopku pa se smiselno uporabljajo določbe ZUP, ki v 80. členu predpisuje, da je zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami tega zakona javna listina in dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Ker torej ne gre za zapisnik, ki bi bil sestavljen v okviru postopka o prekršku, temveč v predhodni fazi, ki se vodi po določbah ZPrCP in ob smiselni uporabi ZUP, niso potrebni nobeni pravni pouki o pravicah obdolženca pred podajo izjave, kot neutemeljeno navaja pritožnik. Pri tem tudi pritožbeno izpostavljena sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 pritožbenega sodišča ne prepriča v nasprotno, saj se ne nanaša na primerljivo situacijo.

Tega pravnega pouka pa bi bila obdolženka deležna v primeru, če bi se, kot izhaja iz izpodbijane sodbe zglasila na narok pred sodiščem prve stopnje, ki je bil razpisan dne 23. 12. 2022, vendar pa se na izkazano vabilo ni odzvala, zato je prvo sodišče povsem zakonito ugotavljalo utemeljenost njegove ZSV na podlagi njenih vlog, ki jih je vložila v spisovno gradivo, na podlagi dokazov, ki jih je predložil prekrškovni organ (med drugim tudi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki ga je obdolženka brez pripomb podpisala in katerega je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami smelo šteti kot povsem dovoljen dokaz, na podlagi katerega je bila ugotovljena v času vožnje obdolženkina alkoholiziranost) ter z zaslišanjem policista.

Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da so policisti izvajali _namensko kontrolo obdolženke_, za kar bi po tretjem odstavku 45. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) morali imeti predhodno izdano odredbo s strani državnega tožilca. Za take trditve najprej v spisovnem gradivu ni nobene dejanske podlage, sicer pa imajo policisti na podlagi 13. člena ZPrCP pooblastilo kadarkoli ustaviti voznika in preveriti izpolnjevanje pogojev za varno udeležbo v cestnem prometu, med drugim tudi psihofizično sposobnost vseh udeležencev v cestnem prometu, saj je slednje ključno za varno potekanje cestnega prometa.

8. Glede na zgornja pojasnila o naravi elektronskega alkotesta, poteku ugotavljanja psihofizičnega stanja voznikov ter pomenu in dokazni vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerega izhaja, da se je preizkušanka z rezultatom elektronskega alkotesta strinjala in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisala, so neutemeljene pritožbene navedbe, da določbe 107. člena ZPrCP niso "pristojne" za zbiranje dokazov o kršitvi dovoljene koncentracije alkohola v izdihanem zraku ter da je sodišče prve stopnje kršilo določbe Zakona o meroslovju (ZMer-1). Slednji se namreč uporablja le za merilne naprave, pojasnjeno pa je bilo, da elektronski alkotest ni merilna naprava, kar pa ne pomeni, da na njegovi podlagi ni mogoče ugotavljati stopnje alkoholiziranosti voznika in mu izrekati sankcij zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Tako se ni mogoče strinjati s pritožbenimi trditvami, da prekrškovni organ in sodišče ne razpolagata z uradno meritvijo koncentracije alkohola v izdihanem zraku in da se na podlagi opravljenega preizkusa ne sme določiti prekršek po določbi drugega odstavka 105. člena ZPrCP.

9. Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolženki na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo ravnanje z eventualnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da je obdolženka s tem, ko se je kljub temu, da je pred vožnjo uživala alkoholne pijače, odločila peljati z osebnim vozilo, zavedala svojega ravnanja, pa ga je kljub temu hotela storiti, vsled čemur ji je mogoče očitati direktni naklep. Pritožbeni očitki, da odločitev predstavlja sodniško samovoljo, so vsled vsemu navedenemu neutemeljeni.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v 15. dneh po vročitvi te sodbe.