Jedro

Pritrditi je tožnikovemu ugovoru, da pri ovrednotenju – točkovanju po posameznih merilih izpodbijana odločitev nima razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj konkretno je pri posameznem merilu, kjer je določeno število točk v razponu, bilo dodeljeno ravno določeno število točk. Tožnik se prav tako utemeljeno sklicuje, da je na podlagi pridobljenih podatkov ugotovil, da so bili na predmetnem razpisu izbrani izvajalci, ki so prejeli manjše število točk kot neizbrani izvajalec.

Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti v obrazložitvi upravnega akta. Relevantni razlogi za odločitev morajo biti namreč podani v obrazložitvi upravnega akta. Navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo zato sodišče ni upoštevalo in jih ni preizkušalo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odpravi se II. točka sklepa Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport 6711-1/2016/59 z dne 19. 2. 2016 in zadeva v tem obsegu vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju Ministrstvo) je s sklepom z dne 19. 2. 2016 odločilo, da se za sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol izvajalcem sofinancira naslednji program: naziv izvajalca: Badminton klub A., strokovni delavec B.B., športna panoga: badminton, znesek 2016: 9.988,65 EUR, znesek 2017: 13.442,02 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da se zavrne sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol izvajalcu C., za športno panogo badminton, za strokovnega delavca Č.Č.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Ministrstvo objavilo Javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje plač strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol (v nadaljevanju NPŠŠ) za štiriletno obdobje 2016-2020 (v nadaljevanju Javni razpis). Tožnik je na Javni razpis prijavil izvajalce, razvidne iz 1. in II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Strokovna komisija je opravila strokovni pregled vloge in jo ocenila na podlagi pogojev in meril, ki so bila navedena v razpisni dokumentaciji. Višina sofinanciranja posameznih programov in področij se je izračunala na podlagi točkovnega sistema, navedenega v Pravilniku o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni (v nadaljevanju Pravilnik). Strokovna komisija je izvajalca Badminton klub A. ovrednotila s 75 točkami, izvajalca C. pa z 65 točkami in pripravila predlog sofinanciranja izbranih izvajalcev. Iz obrazložitve navedenega sklepa še izhaja, da je ministrica, pristojna za šport, v skladu s predlogom strokovne komisije odločila, da se sofinancirajo programi izvajalcev, ki ga izvajajo strokovni delavci in v višini, kot je razvidno iz prve točke izreka tega sklepa. Z izbranimi izvajalci se sklene ustrezna pogodba o sofinanciranju strokovnega kadra v programih nacionalnih panožnih športnih šol, v kateri se uredi višino sofinanciranja za leto 2016 in 2017 ter druge medsebojne pravice in obveznosti za čas veljavnosti pogodbe.

3. Tožnikov zahtevek za preveritev utemeljenosti navedenega sklepa je Ministrstvo zavrnilo s sklepom z dne 18. 3. 2016. Ministrstvo zavrača tožnikove navedbe o nestrinjanju z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katero je bilo zavrnjeno sofinanciranje programa izvajalcu C., za strokovnega delavca Č.Č. Sklicuje se na Javni razpis in Pravilnik. Višina sofinanciranja posameznih programov in področij se izračuna na podlagi sistema točkovanja. Postopek Javnega razpisa za štiri letno obdobje 2016–2020 je vodila strokovna komisija, ki je pri obravnavi tožnikove vloge, ki je na Javni razpis prijavil izvajalca Badminton klub A. in C., opravila strokovni pregled vloge in jo ocenila na podlagi pogojev in meril, ki so bila navedena v razpisni dokumentaciji in so določena tudi v 23. členu Pravilnika. Iz izreka navedenega sklepa izhaja, da je pristojna ministrica za sofinanciranje plač strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol kot izvajalec izbrala Badminton klub A. (strokovna delavka B.B.), zavrnila pa je predlog prijavitelja, ki naj bi ga izvajal C. (strokovni delavec Č.Č.). Izvajalec Badminton klub A. je dosegel skupno število 75 točk, C. pa skupno število 65 točk. Ministrstvo je celoten postopek izbora vodilo v skladu z objavljenim Javnim razpisom in veljavno zakonodajo. Zato je ministrstvo tožnikov zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa oziroma tožnikovo pritožbo zavrnilo.

4. Tožnik se ne strinja z odločitvijo in izpodbija II. točko sklepa, s katerim je Ministrstvo zavrnilo sofinanciranje plače v programu nacionalnih panožnih športnih šol za izvajalca programa C. za strokovnega delavca Č.Č. V tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka, hkrati pa meni, da je bilo z navedenim sklepom nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (diskriminatorna obravnava). Tožnik v nadaljevanju pojasnjuje, da se je na predmetni Javni razpis prijavil z dvema izvajalcema in sicer z izvajalcem: Badminton klub A. (s strokovno delavko B.B.) in z izvajalcem: C. (s strokovnim delavcem Č.Č.). Ministrstvo je sklenilo, da se program izvajalca Badminton klub A. sofinancira, sofinanciranje programa izvajalca C,, za strokovnega delavca Č.Č., pa je zavrnilo. Tožnik se sklicuje na Pravilnik, ki v 25. členu določa, da se vloge za sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programih NPŠŠ ovrednotijo in razvrščajo glede na skupno število točk v skladu z merili iz 23. člena Pravilnika. Za vse razvrščene vloge se izračuna pripadajoča višina sofinanciranja plače strokovnim delavcem v skladu s 24. členom Pravilnika. Izbere in sofinancira se plača strokovnim delavcem v programih NPŠŠ, ki so pri ovrednotenju zbrali višje število točk. Število izbranih programov je omejeno zgolj z obsegom sredstev, določenih v letnem programu športa za programe NPŠŠ.

5. Tožnik v nadaljevanju navaja, da iz sklepa z dne 19. 2. 2016 jasno izhaja, da je na podlagi meril, določenih v 23. členu Pravilnika, izvajalec Badminton klub A. zbral 75 točk, izvajalec C. pa 65 točk. Glede na to, bi bilo pričakovati, da program izvajalca C. ni sofinanciran iz razloga, ker je zbral nižje število točk kot drugi sofinancirani programi. Vendar temu ni tako. Tožnik je namreč na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ) s strani tožene stranke prejel seznam izbranih izvajalcev na predmetnem Javnem razpisu, iz katerega izhaja, da je tožena stranka izbrala 120 izvajalcev, pri čemer je izbirala med skupaj 173 prijavljenimi izvajalci. Glede na določila 25. člena Pravilnika bi med temi morali biti izbrani tisti izvajalci, ki so zbrali višje število točk. Vendar pa iz tabele „vrednotenje NPŠŠ 2016“, ki jo je tožnik prav tako prejel na podlagi zahteve po ZDIJZ, izhaja, da je izvajalec C. zbral 65 točk, kar ga uvršča na 63. mesto. Navedeno torej pomeni, da bi ob pravilni uporabi Pravilnika oziroma njegovega 25. člena morala tožena stranka med 120 izbranimi izvajalci zagotovo izbrati tudi izvajalca C., česar pa iz tožniku neznanih razlogov ni storila. Razlogi za takšno ravnanje tožene stranke tako ne morejo biti drugje kot v nedopustni arbitrarni in diskriminatorni obravnavi, na podlagi katere je tožena stranka neupravičeno, kljub določilom Pravilnika, za sofinanciranje izbrala druge izvajalce, iz drugih panožnih športnih zvez prijaviteljic, ki so zbrali manj točk, kot jih je zbral program izvajalca C. Ob tem pa tožena stranka svoje odločitve sploh ni z ničemer obrazložila. Na to je tožnik opozarjal že v pritožbi, v kateri se je, glede na vsebino odločitve, osredotočil na to, da iz navedene odločitve ne izhaja, zakaj je neizbrani izvajalec C. prejel prav 65 točk. Določba 23. člena Pravilnika namreč pri določenih vrednotenjih določa razpon možnih točk, tožena stranka pa ni z ničemer obrazložila, zakaj je pri posameznem merilu določen izvajalec programa prejel določeno število točk (v višini, ki ni maksimalna). Vendar pa navedeno sploh ni več ključno. Po vloženi pritožbi je namreč tožena stranka tožniku posredovala podatke, na podlagi zahteve po ZDIJZ, iz katerih izhaja, da bi moral tožnik na razpisu uspeti tudi z izvajalcem C., saj je ta zbral bistveno več točk, kot drugi izvajalci, ki pa so bili izbrani na razpisu.

6. Tožena stranka se kljub tožnikovi pritožbi sploh ne opredeli do pritožbenih navedb, temveč zgolj citira določila Pravilnika, ki so jasna. Takšna (ne)obrazložitev predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se odločitve ne da preizkusiti. S tem pa je bila kršena tudi tožnikova pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), splošno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Ker izpodbijana sklepa nimata nobene obrazložitve, ne zadoščata standardom iz 214. člena ZUP in standardom ustavne presoje, zaradi česar sta nezakonita. V obrazložitvi namreč ni ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je odločitev oprta, prav tako ni navedenih razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Tožena stranka je očitno odločila arbitrarno, saj sicer takšne odločitve ne bi sprejela. Obrazložitev je tako obremenjena z bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, odločitev pa posledično nezakonita. Ker je tožena stranka zmotno uporabila določila Pravilnika ter očitno diskriminatorno obravnavala tožnika, ne da bi za to navedla kakšen utemeljen razlog, kar predstavlja tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka, sta izpodbijana sklepa nezakonita in ju je potrebno odpraviti, toženi stranki pa naložiti, da sofinancira tudi plačo strokovnemu delavcu Č.Č. za program NPŠŠ izvajalca C. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano II. točko izreka izpodbijanega sklepa odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove ugovore in pojasnjuje potek celotnega postopka. Med drugim se sklicuje na 22. člen Pravilnika, ki v drugem odstavku določa, da strokovni svet za tekmovalni šport pri OKS-ZŠZ na podlagi predloga NPŠZ določi število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, ki ga potrdi Izvršni odbor OKS-ZŠZ. Tako je izvršni odbor OKS-ZŠZ na 11. seji 16. 12. 2015 sprejel sklep, s katerim je odločil, da pri Badmintonski zvezi Slovenije za sofinanciranje NPŠŠ predlaga en program. Navedeno izhaja iz dopisa Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez št. 30399-1-2/16 z dne 14. 1. 2016. Ker torej izbor programov v NPŠŠ na podlagi 25. člena Pravilnika poteka ob predhodnem upoštevanju kriterija iz drugega odstavka 22. člena Pravilnika, so tožnikove navedbe neutemeljene. Tožnik je na Javni razpis prijavil dva programa. Glede na to, da je program Badmintonskega kluba A. s strokovno delavko B.B. prejel večje število točk, je torej odločitev tožene stranke povsem zakonita. Določbo 25. člena Pravilnika, da se vloge za sofinanciranje ovrednotijo in razvrščajo glede na skupno število točk v skladu z merili iz 23. člena Pravilnika, je namreč potrebno razlagati ob hkratnem upoštevanju določbe drugega odstavka 22. člena Pravilnika. Tožnik za izvajalca C. s strokovnim delavcem Č.Č. ni upravičen do sofinanciranja, ne glede na to, da je prejel večje število točk od nekaterih izbranih klubov znotraj drugih športnih panog, saj se tožniku lahko sofinancira le en program, in sicer tisti, ki prejme večje število točk. Tudi navedbe tožnika, da pri odločitvi OKS-ZŠZ o sofinanciranju zgolj enega programa športne panoge badminton tožnik ni sodeloval in se z njo ne strinja, niso relevantne, saj postopek določitve števila sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, ki ga potrdi Izvršni odbor OKS-ZŠZ, in ki temelji na predpisu, takšnega sodelovanja posameznih športnih zvez sploh ne predvideva oziroma ne zahteva, zato takšne navedbe tožnika nimajo nikakršne utemeljene pravne podlage. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi gre za Javni razpis, na katerega je tožnik prijavil dva izvajalca: Badminton klub A. in C. Tožnikovi vlogi je bilo delno ugodeno, tako, da je bil za sofinanciranje izbran prvi prijavljeni izvajalec, za drugega prijavljenega izvajalca pa je bila tožnikova vloga zavrnjena. Tožnik izpodbija odločitev v delu, ki se nanaša na zavrnitev prijavljenega izvajalca C. Izpodbijani odločitvi med drugim očita, da se je ne da preizkusiti, saj iz nje niso razvidni razlogi, ki se nanašajo na zavrnilni del odločitve. Po presoji sodišča so navedeni tožnikovi ugovori utemeljeni.

10. Ker gre v obravnavani zadevi Javnega razpisa za upravno zadevo (2. člen ZUP), mora v postopku izdan upravni akt imeti vse sestavine, ki jih določa 210. člen ZUP. Obrazložitev pa mora vsebovati med drugim razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katero se opira, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (214. člen ZUP). V konkretni zadevi izpodbijana odločitev (II. točka izreka izpodbijanega sklepa o zavrnitvi sofinanciranja izvajalca C.) take obrazložitve nima. Utemeljeno se namreč tožnik sklicuje, da iz obrazložitve navedene odločitve ne izhajajo ključni razlogi, zaradi katerih je bila tožnikova vloga za sofinanciranje izvajalca C. zavrnjena.

11. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja celoten potek postopka s sklicevanjem na posamezna določila Pravilnika. Slednji določa merila za sofinanciranje, na podlagi katerih je v obravnavani zadevi izvajalcu Badminton klub A. dodeljeno 75 točk in neizbranemu izvajalcu 65 točk. Pritrditi je tožnikovemu ugovoru, da tudi pri ovrednotenju – točkovanju po posameznih merilih izpodbijana odločitev nima razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj konkretno je pri posameznem merilu, kjer je določeno število točk v razponu, bilo dodeljeno ravno določeno število točk. Tožnik se prav tako utemeljeno sklicuje, da je na podlagi pridobljenih podatkov ugotovil, da so bili na predmetnem razpisu izbrani izvajalci, ki so prejeli manjše število točk, kot neizbrani izvajalec C. Zato je utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da navedena odločitev ni ustrezno obrazložena in da zgolj sklicevanje na določbe Pravilnika ne predstavlja obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti. Tudi po presoji sodišča je treba pritrditi tožniku, da iz izpodbijane odločitve in njene obrazložitve ne izhaja ključni razlog, zaradi katerega je bilo zavrnjeno sofinanciranje prijavljenemu izvajalcu C. Če upravni akt nima obveznih sestavin obrazložitve, se takega upravnega akta ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta namreč onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v nasprotju z določilom 22. člena Ustave RS. Ker izpodbijani sklep nima obrazložitve, ki bi ustrezala standardom obrazložitve po 214. členu ZUP, je že to samo po sebi zadosten razlog za odpravo navedenega sklepa. Izpodbijane odločitve namreč sploh ni mogoče preizkusiti.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge (kot ključni razlog, da se tožniku lahko sofinancira le en program, pri čemer se sklicuje na dopis OKS-ZŠZ št. 30399-1-2/16 z dne 14. 1. 2016), na podlagi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Pri tem pa sodišče dodaja, da navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti v obrazložitvi upravnega akta. Relevantni razlogi za odločitev morajo biti namreč podani v obrazložitvi upravnega akta. Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo zato sodišče ni upoštevalo in jih ni preizkušalo.

13. Iz pojasnjenih razlogov je sodišče izpodbijani del sklepa (II. točko izreka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

14. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi.

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani del upravnega akta odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).