Jedro

Predmet spora je zakonitost odločb tožene stranke, ki sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji dostopni oziroma znani v času izdaje teh odločb. Kasnejše zdravstveno stanje na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb nima vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 1061776 z dne 2. 7. 2008 in št. 21-1061776 z dne 25. 1. 2008, s katerima je bila tožnica razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Obenem je zavrnilo tudi zahtevek, da se tožnici prizna II. kategorija invalidnosti od 25. 10. 2007 dalje. Sklenilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da niti iz mnenj invalidskih komisij tožene stranke niti iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca ne izhaja, da bi bila tožnica v času izdaje izpodbijanih odločb zmožna za delo za polovični delovni čas.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pred sodiščem prve in druge stopnje (kršitev 14. in 15. točke) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Posredno meni, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da pri njej ni podana invalidnost I. kategorije. Meni, da je materialno pravo zmotno uporabljeno, saj je v nasprotju z načelom pravne države nekoga prisiliti, da sprejme pravico, ki je ne želi. Odločba prve stopnje z dne 25. 1. 2008 temelji na izvedenskemu mnenju z dne 25. 10. 2007, to mnenje pa na psihološkem izvidu z dne 6. 4. 2006. V spisu ni nobenih podatkov o tem, kakšno je bilo zdravstveno stanje ob času izdaje izpodbijanih odločb, pri čemer sta sodišči vsebino teh listin zmotno tolmačili kot listine, ki to dokazujejo. Zato meni, da so o odločilnih dejstvih razhajanja med vsebino listin v spisu in razlogi sodišč. Sodišče je imelo na podlagi 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) možnost samo oceniti, da dejansko stanje ni popolnoma ugotovljeno ter izvesti dodatne dokaze. Odločitev tožene stranke temelji na starih in neaktualnih izvidih in ne na oceni tožničinega zdravstvenega stanja v času odločanja. Ker sodišče dopolnitve ni zahtevalo, je bistveno kršilo določbe prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s 61. in 62. členom ZDSS-1, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče bi moralo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP pozvati tožnico, da svoje trditve ali dokaze dopolni, če je menilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja utemeljenost zahtevka. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

6. Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje revidentka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člen ZPP); izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo in ni ugotovilo očitanih kršitev.

7. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o materialnem procesnem vodstvu po 285. členu ZPP ter, da je kršilo določila 61. in 62. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 30. 4. 2008 izhaja, da je pri tožnici od 25. 10. 2007 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožna opravljati organizirano pridobitno delo. Kljub temu, da je enako mnenje pred tem že podala tudi invalidska komisija I. stopnje dne 25. 10. 2007, je sodišče pridobilo še dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je tožnico pregledala in ponovno ugotovila tožničino I. kategorijo invalidnosti. Ker se je tožnica le pogojno strinjala z dopolnilnim mnenjem, je sodišče zaradi razjasnitve dejanskega stanja v postopek pritegnilo tudi sodnega izvedenca dr. B., specialista klinične psihologije, v čigar področje dela segajo tožničine zdravstvene težave. Le-ta v izvedenskem mnenju, ki ga je tožnica sprejela, ni ugotovil, da bi bila v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke tožnica zmožna opravljati delo v skrajšanem delovnem času, temveč je tako stanje dosegla šele pred kratkim. Glede na navedeno so neutemeljeni revizijski očitki, da bi moralo sodišče izvesti še dodatne dokaze za razjasnitev okoliščin, saj je bila tožničina delazmožnost predmet temeljite presoje in so bila vsa odločilna dejstva obravnavana. Zato ni moč ugotoviti kršitve določb o materialnem procesnem vodstvu oziroma bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti kršitev določb postopka v socialnih sporih po določbah ZDSS-1. 8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. V skladu s prvim odstavkom 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (prva alineja drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1). V II. kategorijo pa, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50% ali več.

10. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti. To izhaja iz mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje in dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje. Resda iz mnenja sodnega izvedenca dr. B. izhaja, da se je tožničina delovna zmožnost izboljšala, vendar je do tega prišlo šele po izdaji dokončne odločbe, ki je bila predmet presoje pred sodiščem. Zato navedeno dejstvo na odločitev ne more imeti vpliva. Kot sta pravilno opozorili že nižji sodišči je predmet spora zakonitost odločb tožene stranke z dne 2. 7. 2008 in 25. 1. 2008, ki sta lahko temeljili le na zdravstveni dokumentaciji dostopni oziroma znani v času izdaje teh odločb. Kasnejše zdravstveno stanje na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke nima vpliva.

11. Glede na ugotovljeno tožničino delazmožnost je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo njen zahtevek na odpravo navedenih odločb in po priznanju II. kategorije invalidnosti od 25. 1. 2008 dalje.

12. Ker revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.