Jedro

V obravnavanem primeru je bila tožničina babica G. G. (11.11.1902 - 9.10.1971) lastnica spornih nepremičnin in je bila vpisana v zemljiški knjigi. Tožnica trdi, da je po njeni smrti nepremičnine dedoval njen sin in tožničin oče A. B. (25.4.1925 - 18.9.1972), po njegovi smrti pa jih je podedovala tožnica. Toda ta trditev je zmotna. Dedovanje ni originaren način pridobitve lastninske pravice, čeprav zapuščina že v trenutku smrti po samem zakonu preide na dediče (35. člen prejšnjega Zakona o dedovanju, Uradni list FLRJ, št. 20/55 in 42/65, pa tudi 128. člen sedaj veljavnega Zakona o dedovanju, Uradni list SRS oziroma RS, št. 15/76-67/2001). Taka ureditev določa le trenutek prehoda lastninske pravice in s tem sistem ipso iure pridobitve zapuščine za razliko od sistema t.i. ležeče zapuščine. Pri dedovanju gre sicer za univerzalno pravno nasledstvo, način pridobitve pa je še vedno derivativne narave, saj se izvaja iz lastninske pravice zapustnika. Zato bi tožnica lahko postala dedinja, če bi prej postal lastnik spornih nepremičnin njen pokojni oče, kar pa se ni zgodilo. Sodišče ni izdalo ustreznega sklepa o dedovanju niti njej, niti njenemu očetu, ker je že v zapuščinski zadevi po pokojni G. G. in A. B. Okrajno sodišče v Kopru pod opr. št. O 50/72 in O 388/75 ugotovilo, da je bila zapustnica G. G. sicer lastnica nepremičnin, a so bile te nacionalizirane ter je postopek ustavilo, ker niti zapustnica G. G. niti A. B. nista imela drugega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica: - parcele št. 24/2, vpisane v vložku št. 237 k.o..., do 1/2; - parcel št. 3358 in 3270, vpisanih v vložku št. 209 k.o..., do 1/2; - parcele št. 1144/1, vpisane v vložku št. 276 k.o..., do 1/2; in - parcel št. 535, 3013 in 3015, vpisanih v vložku št. 338 k.o..., do 1/2. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

Po pritožbi tožnice je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna odločitev sodišča prve stopnje, je tožnica pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, le podrejeno pa razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Poudarja, da je bilo premoženje nacionalizirano njenemu očetu in ne njej, tožnica pa je pridobila lastninsko pravico na podlagi zakonitega dedovanja. Sodišče je sicer odločilo, da je bilo tožničino podedovano premoženje podržavljeno 8.10.1972, vendar je napačno interpretiralo določbe ZNZGP s spremembami in Uredbo o prometu z nepremičninami ter Navodila. Po njenem je minister za pravosodje takratne FLRJ z Navodilom določil izjeme od nacionalizacije in je iz XII. točke jasno, da se z uvedbo ZNZGP dne 8.10.1972 na ozemlje bivše cone B ni spremenil predpis, ki je omogočal tujcem pridobitev lastninske pravice z zakonitim dedovanjem. Če je tujec lahko dedoval nepremičnine, tudi ni mogel izgubiti nepremičnin, ki jih je podedoval pred uveljavitvijo ZNZGP. Po njenem se je prehod nepremičnin res opravil ex lege, vendar se je to udejanilo z ugotovitveno odločbo upravnega organa, ki za to sploh ni bil pristojen. Ker proti tožnici nikoli ni bila izdana odločba o nacionalizaciji, premoženje ni moglo preiti v državno last, zato je tožnica - tako kot v drugih primerih na ozemlju FLRJ - pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o dedovanju, ki je začel veljati že 26.10.1954 in na podlagi Uredbe o nadzorstvu nad prometom z nepremičninami (Uradni list FLRJ, št. 24/48) ter Navodila (Uradni list FLRJ, št. 53/48). Zato meni, da je treba odgovoriti, ali je tujec, ki je na podlagi zakonitega dedovanja podedoval nepremičnine pred uveljavitvijo ZNZGP, izgubil njihovo lastništvo po uveljavitvi ZNZGP.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 90/05) je bila revizija vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica zmotno izhaja z napačnega materialnopravnega izhodišča, da gre za konkurenco dveh originarnih načinov pridobitve lastninske pravice.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotavljali časovno veljavnost predpisov o nacionalizaciji nepremičnin na območju cone B, Svobodnega tržaškega ozemlja. Pravilno sta uporabili določbe Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (v nadaljevanju ZNZGP, Uradni list FLRJ, št. 98/46), ki je najprej nacionaliziral gospodarska podjetja, z novelo zakona, objavljeno v Uradnem listu FLRJ, št. 35/48 pa še nepremičnine, ki so bile last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (7.a člen ZNZGP). Ta zakon se na območju cone B ni uporabljal niti po izdaji Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katero se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 56/54), vse dokler ni izšla novela uredbe (Uradni list FLRJ, št. 51/72), ki je črtala veljavnost 6. točke 6. člena uredbe, ki je določala, da se 7. člen ZNZGP ne uporablja za nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov. Tako je prišlo do nacionalizacije nepremičnin tujih državljanov šele 8.10.1972. Nacionalizacija je nastopila na podlagi zakona, tako da je premoženje prešlo v državno last na originaren način.

V obravnavanem primeru je bila tožničina babica G. oziroma I. G. (11.11.1902 - 9.10.1971) lastnica spornih nepremičnin in je bila vpisana v zemljiški knjigi. Tožnica trdi, da je po njeni smrti nepremičnine dedoval njen sin in tožničin oče A. B. (25.4.1925 - 18.9.1972), po njegovi smrti pa jih je podedovala tožnica. Toda ta trditev je zmotna. Dedovanje ni originaren način pridobitve lastninske pravice, čeprav zapuščina že v trenutku smrti po samem zakonu preide na dediče (35. člen prejšnjega Zakona o dedovanju, Uradni list FLRJ, št. 20/55 in 42/65, pa tudi 128. člen sedaj veljavnega Zakona o dedovanju, Uradni list SRS oziroma RS, št. 15/76-67/2001). Taka ureditev določa le trenutek prehoda lastninske pravice in s tem sistem ipso iure pridobitve zapuščine za razliko od sistema t.i. ležeče zapuščine. Pri dedovanju gre sicer za univerzalno pravno nasledstvo, način pridobitve pa je še vedno derivativne narave, saj se izvaja iz lastninske pravice zapustnika. Zato bi tožnica lahko postala dedinja, če bi prej postal lastnik spornih nepremičnin njen pokojni oče, kar pa se ni zgodilo. Sodišče ni izdalo ustreznega sklepa o dedovanju niti njej, niti njenemu očetu, ker je že v zapuščinski zadevi po pokojni G. G. in A. B. Okrajno sodišče v Kopru pod opr. št. O 50/72 in O 388/75 ugotovilo, da je bila zapustnica G. G. sicer lastnica nepremičnin, a so bile te nacionalizirane ter je postopek ustavilo, ker niti zapustnica G. G. niti A. B. nista imela drugega premoženja. Premoženje G. G. je bilo namreč nacionalizirano z odločbo Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve - premoženjskopravne službe pod opr. št. 463-2456/76 z dne 31.3.1976, ker je bila ona vpisana v zemljiško knjigo.

Glede na navedeno se tožnica ne more sklicevati na to, da je premoženje podedovala pred uveljavitvijo ZNZGP na območju cone B, pa tudi če bi ga res podedovala, bi bilo nato nacionalizirano njej, saj ni izpolnjevala izjemnih pogojev, ki so izključevali nacionalizacijo in so bili navedeni v drugem odstavku 7.a člena ZNZGP. Sodišče druge stopnje tudi pravilno ugotavlja, da iz zapuščinskega postopka po obeh pokojnih pravnih prednikih tožnice izhaja, da je bila tožnica z izidom obeh postopkov in z dejstvom, da je bila izdana nacionalizacijska odločba po pokojni G. G. ter sta ji bila tako nacionalizacijska odločba kot sklep o dedovanju vročena, a jih v posebnih postopkih (v katerih sta bili odločbi izdani) ni izpodbijala.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).