Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja izsiljevanja ni bistveno, da bi obdolženec vedel, kdo konkretno bo protipravno premoženjsko korist pridobil.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 6. 2009 obsojena J. R. in T. N. spoznalo za kriva kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). J. R. je izreklo kazen dve leti zapora, T. N. pa kazen eno leto in šest mesecev zapora. V izrečeni kazni je obsojenemu J. R. vštelo čas, ki ga je prebil v priporu in v hišnem priporu, T. N. pa čas odvzema prostosti (pridržanje). Z isto sodbo je spoznalo za krivega pomoči h kaznivemu dejanju izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena v zvezi s 27. členom KZ še obtoženega A. T. ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora ter ob upoštevanju določene kazni v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru K 228/2006, na podlagi določb o steku določilo enotno kazen dve leti zapora, s preizkusno dobo v trajanju petih let. Na podlagi določb prvega in tretjega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 9. 6. 2010 delno ugodilo pritožbama zagovornikov obsojenih J. R. in T. N. in v celoti pritožbi zagovornika obtoženega A. T. ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožena J. R. in T. N. spoznalo za kriva kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 ter jima izreklo kazni: obsojenemu J. R. eno leto in deset mesecev zapora, obsojenemu T. N. pa eno leto in štiri mesece zapora. V izrečeni kazni je na podlagi določbe prvega odstavka 56. člena KZ-1 obsojencema vštelo čas, prebit v priporu in hišnem priporu oziroma v pridržanju. Odločilo je, da sta obsojenca na podlagi določbe prvega in tretjega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s 1. do 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Obtoženega A. T. je na podlagi določbe 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za pomoč h kaznivemu dejanju izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. O stroških oprostilnega dela sodbe je odločilo skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP. Zavrnilo pa je pritožbo okrožne državne tožilke.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega T. N. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev 22., 23., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pravnomočno sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj obsojenca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ in mu izreče kazen v okviru predpisane za to kaznivo dejanje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj ne uveljavlja kršitev zakona, ampak nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Zagovorniki so se pisno izjavili o odgovoru državnega tožilca.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. S sodbo sodišča prve stopnje je bil obsojeni T. N. spoznan za krivega, da je skupaj z obsojenim J. R. ravnal z namenom, da bi pridobil protipravno premoženjsko korist drugemu z resno grožnjo in sta obsojenca D. C. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 35.000 EUR, J. R. pa protipravno premoženjsko korist v višini 15.000 EUR, kolikor je znašala razlika med vrednostjo vozila Porsche in BMW, ki jih je D. C. dne 25. 7. 2008 na končni postaji avtobusa ... izročil J. R. ter tako pridobila skupaj najmanj 50.000 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbam zagovornikov obsojenih J. R. in T. N. ugotovilo, da je znesek 35.000 EUR predstavljal dolg in da glede na spremenjen zakonski opis kaznivega dejanja po 213. členu KZ-1 dejanje v tem delu nima znakov kaznivega dejanja izsiljevanja, saj ne gre za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Ugotovilo pa je, da sta J. R. in T. N. - J. R. pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 15.000 EUR, to je znesek, ki predstavlja razliko med vrednostjo vozil Porsche (50.000 EUR) in BMW (35.000 EUR). Tej ugotovitvi je višje sodišče prilagodilo opis dejanja, tako da je izterjavo dolga v višini 35.000 EUR izpustilo iz opisa dejanja in izpustilo, da je šlo za pridobitev protipravne premoženjske koristi tudi v višini 35.000 EUR.

8. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarjajo, da se strinjajo v celoti z dejanskimi ugotovitvami, ki izhajajo iz pravnomočne sodbe. Ocenjujejo pa, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju mogoče obsojenega T. N. spoznati za krivega le za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ-1, ki se kaže v konkretnem ravnanju obsojenega T. N., da je dne 24. 7. 2008 z veliko pištolo meril v oškodovanega C., kot navaja zahteva – pravilno oškodovanca M. L. Zagovorniki menijo, da je višje sodišče kršilo kazenski zakon, ker je obsojenega T. N. obsodilo za dogodek z dne 25. 7. 2008 na podlagi ravnanja soobsojenega J. R., ki oškodovancu L. ni izročil razlike med vrednostjo vozil Porsche in BMW v višini 15.000 EUR. Tako je bil obsojeni T. N. spoznan za krivega za kaznivo dejanje izsiljevanja na podlagi dogodkov, ki so se zgodili kasneje kot dejanje, ki je predmet sodbenega izreka in niso zajeti v izreku. To pa pomeni nasprotje z načelom zakonitosti, ki določa, da je obdolženec lahko obsojen zgolj za tisto ravnanje, ki ga je storil in ki je bilo kot takšno predpisano na dan, ko ga je storil. Citirajo dele sodbe sodišča druge stopnje na straneh 7, 8 in 11, ki po presoji zagovornikov pritrjujejo njihovemu stališču. Menijo, da je sodišče druge stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z dejanjem in dogodkom dne 24. 7 .2008, in pravilno ugotovilo, da je dne 25. 7. 2008 C. - J. R. izročil 15.000 EUR za L. kot plačilo razlike med vrednostjo obeh avtomobilov. Tako ugotovljeno dejansko stanje izključuje sklepanje, da je obsojeni T. N. dne 24. 7. 2008, dan pred izročitvijo denarja s strani C. pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja izsiljevanja ravno teh 15.000 EUR. Zagovorniki tudi menijo, da sodba ne vsebuje razlogov o tem, kako naj bi obsojeni T. N., ki s 15.000 EUR na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni imel nič, lahko dne 24. 7. 2008 vedel, da J. R. ne bo izročil L. 15.000 EUR naslednjega dne. N. lahko kazensko-pravno odgovarja zgolj za tisto ravnanje, ki ga je storil z ravnanjem, opisanim v izreku sodbe dne 24. 7. 2008, ne pa za ravnanje dne 25. 7. 2008. Ravnanje obsojenega J. R. naslednjega dne v sodbenem izreku ni opisano. Sodišče tudi ni nikoli ugotavljalo ne na prvi ne na drugi stopnji, ali je T. N. vedel, da J. R. ni izročil 15.000 EUR, ki jih je prejel od C. za L., ker to ni bil predmet obtožbe in se N. tako o tem dejstvu, to je o tem na podlagi česar je bil obsojen, ni mogel niti izjasniti.

9. Z navedbami v zahtevi zagovorniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, ki je v zahtevi tudi ne kvalificirajo. Iz navedb pa izhaja, da uveljavljajo, da je bil zakon kršen v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona je podana le takrat, ko je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Zagovorniki v zahtevi zatrjujejo, da se strinjajo z vsemi dejanskimi ugotovitvami, navedenimi v pravnomočni sodbi, torej da so vsa odločilna dejstva pravilno ugotovljena, ne strinjajo se le z zaključkom, da so v ravnanju obsojenca podani znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1. Z navedbami v zahtevi uveljavljajo, da dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Tako uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne pa kršitve kazenskega zakona. Zatrjujejo namreč, daj je nepravilna uporaba kazenskega zakona posledica nepravilno ugotovljenih dejstev v pravnomočni sodbi. Zagovorniki delijo ravnanje obsojenca na ravnanje v zvezi z izterjavo dolga v višini 35.000 EUR in v zvezi s tem zatrjujejo, da so vsa dejstva v sodbi sodišča druge stopnje pravilno ugotovljena. O pridobitvi protipravne premoženjske koristi v višini 15.000 EUR pa menijo, da gre za ravnanje soobsojenega J. R., ki ga ni moč pripisati obsojenemu T. N., saj z neizročitvijo denarja v višini 15.000 EUR oškodovanemu L. - T. N. ni imel nič in je šlo za dogodek, ki se je odvil dan kasneje po ravnanju obsojenega T. N. Vložniki zahteve tako ne sprejemajo razlogov drugostopenjske sodbe, v katerih sodišče ugotavlja, da je T. N. deloval dne 24. 7. 2008, da je ravnal skupaj z R., da je dejanje štel za svoje, da je oškodovancu grozil s pištolo, da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno v dosego cilja, ki ga je zasledoval soobtoženi R., to pa je bil prepis osebnega avta Porsche, za katerega sta tako R. kot N. vedela, da je vrednejši kot osebni avto BMW, da je obsojeni N. vedel, tako kot obsojeni R., da R. zahteva več kot le povrnitev dolga v višini 35.000 EUR, do česar ni bil upravičen in da je več, kar je zahteval razlika med vrednostjo osebnih avtomobilov Porsche in BMW, kar je sodišče ugotovilo na podlagi ravnanja obeh obtožencev, ki sta oškodovanega L. spremljala na upravno enoto, kjer je oškodovanec overil podpis na pogodbi in opravil prepis osebnega avtomobila znamke Porsche na D. C. Sodišče je ugotovilo, da je N. ravnal v smeri, da drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist in zaključilo, da ni bistveno, za obstoj kaznivega dejanja, da bi obsojeni N. vedel, kdo konkretno bo protipravno premoženjsko korist pridobil. Zagovorniki tako le z drugačnim vrednotenjem obrazložitve drugostopenjske sodbe in s poudarjanjem, da je bil obsojeni N. spoznan za krivega za ravnanje dne 25. 7. 2008, s katerim ni imel nič, ne morejo uspeti, saj s tem izražajo nestrinjanje z ugotovitvami in presojo sodišča druge stopnje o vlogi N. dne 24. 7. 2008 in o tem, da je N. s svojim ravnanjem tega dne dosegel pridobitev protipravne premoženjske koristi drugemu. Pridobitev protipravne premoženjske koristi sebi ali drugemu pa je zakonski znak kaznivega dejanja izsiljevanja. Ko zagovorniki zatrjujejo, da obsojeni N. s pridobitvijo protipravne premoženjske koristi v višini 15.000 EUR ni bil povezan in z njo ni imel nič, se tako ne strinjajo s presojo dokazov ter sklepi o odločilnih dejstvih v pravnomočni sodbi in s tem izražajo le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tako uveljavljajo razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati. Dejstvo, ki ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, pridobitev protipravne premoženjske koristi v višini 15.000, je kot posledica obsojenčevega ravnanja dne 24. 7. 2008, opisana v izreku sodbe ter nato utemeljeno v sodbenih razlogih kot odločilno dejstvo. Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja, predpisanega v zakonu, v zvezi s katerim je podal zagovor po vloženi obtožbi, zato zagovorniki tudi neutemeljeno navajajo, da je prišlo do kršitve načela zakonitosti ker je bil obsojenec spoznan za krivega za dejanje, ki v sodbenem izreku niti ni opisano in ni bilo predmet obtožbe, o katerem obsojenec zagovora ni podal in da je bil obsojenec spoznan za krivega za ravnanje soobsojenega R. ne pa za lastno ravnanje.

10. Neutemeljene so tudi njihove navedbe, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, ali je N. vedel, da R. ni izročil 15.000 EUR, ki jih je prejel od C. za L., ker to ni bil predmet obtožbenega očitka. Katera dejstva so bila v sodbi sodišča druge stopnje ugotovljena in presojana v zvezi z ravnanjem obsojenega N., je bilo pojasnjeno že pri presoji zatrjevanja, da je bila storjena kršitev kazenskega zakona. V pravnomočni sodbi so tako navedena vsa odločilna dejstva, pomembna za sklep, da je obsojeni N. uresničil znake kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ-1 - stran 11 sodbe sodišča druge stopnje. Kolikor se vložniki zahteve z razlogi ne strinjajo in zatrjujejo, da sodba nima razlogov o tem, kako naj bi obsojeni N. vedel, da obsojeni R. ne bo L. izročil 15.000 EUR, ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak zatrjujejo, da dejstva, na podlagi katerih je sodišče presodilo, da so v ravnanju obsojenega N. podani vsi znaki kaznivega dejanja izsiljevanja, niso pravilno ugotovljena. S tem ne zatrjujejo neobstoja odločilnih dejstev, ampak da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno in ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.