Jedro

Tudi pritožbeno sodišče, tako kot pritožnica, ne dvomi, da sta tožnika zaradi C. C. hude invalidnosti zelo prizadeta in ju njeno zdravstveno stanje obremenjuje, vendar pa je, kot upravičeno izpostavlja pritožnica, potrebno upoštevati, da tožnika nimata vsakodnevne skrbi za C. C., saj živi v Domu starejših občanov, kjer ji je nudena institucionalna nega in skrb, zato svojega življenja (vsakodnevnih aktivnosti) temu ni potrebno prilagajati zaradi nege in skrbi za hčerko, razen v dnevih, ko jo obiskujeta (po izpovedbi tožnice dvakrat na teden - pred Covidom, v času Covida enkrat na teden). Pri presoji odškodnine je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, tako tudi zgoraj izpostavljene v tej točki obrazložitve, kakor tudi, v katerem življenjskem obdobju je škodni dogodek posegel v družinske razmere (v obravnavanem primeru je bil tožnik ob škodnem dogodku star 62 let, tožnica pa 59 let) in ga primerjati z drugimi podobnimi primeri.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka delno spremeni, tako da spremenjena v tem delu v celoti glasi: ″I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki A. A. plačati 25.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 12. 2017 dalje do plačila, v 15 dneh.

V presežku glede še zahtevanih 15.000,00 EUR s pp se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki B. B. plačati 25.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 12. 2017 dalje do plačila, v 15 dneh.

V presežku glede še zahtevanih 15.000,00 EUR s pp se tožbeni zahtevek zavrne.″ Sicer se pritožba tožene stranke v ostalem delu zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sta dolžni v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti 53,85 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe tožečima strankama dalje, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh A. A. plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 12. 2017 dalje do plačila, in v presežku glede še zahtevanih 10.000,00 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna v 15 dneh B. B. plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 12. 2017 dalje do plačila, in v presežku glede še zahtevanih 10.000,00 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka); da je tožena stranka dolžna plačati v 15 dneh tožečima strankama 8.639,66 EUR stroškov pravdnega postopka, na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za plačilo brezplačno pravno pomoč, 878,60 EUR in na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju 675,00 EUR, vse v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dneva po vročitvi sodbe toženi stranki dalje do plačila.

2. Toženka sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izrecno uveljavlja pritožbeni razlog absolutne kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in meni, da je ta okoliščina odločilna za uporabo materialnega prava in posledično razsojo v obravnavani zadevi. Toženka meni, da kljub duševnim bolečinam tožnikov (staršev neposredne oškodovanke C. C., ki je v prometni nesreči dne 26. 6. 2017 utrpela številne in težke poškodbe, zaradi katerih je bila v življenjski nevarnosti, njeno zdravje pa je hudo okvarjeno, kar predstavlja posebno težko invalidnost) ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku v takšni višini, kot je to naredilo sodišče prve stopnje. Toženka v pritožbi ponovi večji sklop navedb, ki jih je podala v 8. točki vloge, izročene sodišču dne 22. 7. 2021, da v kolikor tožnika trpita za hudo posttravmatsko stresno motnjo, kot izhaja iz izvedenskega mnenja in jo v izpodbijani sodbi povzema sodišče prve stopnje, je ugotoviti pomanjkanje informacij, in sicer kolikokrat sta bila tožnika zaradi zdravljenja oziroma lajšanja te bolezni pri zdravniku, kolikokrat sta iskala pomoč specialistov za tovrstna stanja (psihiater, psiholog) za lajšanje težav in kakšne medikamente sta prejemala za zdravljenje. Običajno osebe, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo dokaj pogosto poiščejo/obiščejo tovrstne specialiste oziroma ustrezno obliko psihoterapije glede na anamnestične podatke. Namen obravnave je ublažitev oziroma odprava simptomov, prizadetemu omogočiti izraziti bolečino in pomagati končati žalovanje. V kolikor tožnika tega nista storila in tega ne potrebujeta, je težko trditi, da je njuna stiska in motnja tako huda, kot jo opredeljuje izvedenka in jo v izpodbijani sodbi povzema sodišče prve stopnje. Le s trditvijo, da tožnika trpita za hudo posttravmatsko stresno motnjo, ne da bi se zdravila, ne gre ugoditi temelju tožbenega zahtevka v takšni višini, kot je to naredilo sodišče prve stopnje. Toženka navaja, da je skladno s sodno prakso izpostaviti, da ugotovitev hujše prizadetosti tožnikov/ugoditev tožbenemu zahtevku zaradi posebno hude prizadetosti hčerke terja psihiatrično zdravljenje z jemanjem zdravil in močno vpliva na njuna življenja tako v partnerskem odnosu, v socialni komunikaciji z družino in drugimi osebami in tudi na njuno delazmožnost. Sodišče mora pri odmeri odškodnine izhajati iz objektivnih in subjektivnih kriterijev, uporabiti mora načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Nadalje navaja, da je sodišče vezano na trditveno podlago pravdnih strank in da pomanjkljive trditvene podlage stranka ne more dopolnjevati s svojim zaslišanjem in izvedbo drugih dokazov. Tudi dokazna ocena glede odmere višine odškodnine mora vestna in skrbna, zajemati mora vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Vsebinski okvir dokazne ocene, torej zaključek o tem, ali neko dejstvo obstoji ali ne, pa mora temeljiti na preverljivih argumentih. Toženka po koncu povzetka navedb iz zgoraj navedene vloge v pritožbi navaja še, da je prisojena odškodnina previsoka in ne sodi v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno obliko nepremoženjske škode. Ob tem je potrebno upoštevati, da je C. C. nameščena v Domu starejših občanov ..., kjer dobiva institucionalno nego in tako vsakodnevna skrb za C. C. ni na tožnikih. S sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 227/2017 z dne 5. 10. 2020 je bila C. C. dosojena odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (mesečna denarna renta - za plačilo domske oskrbe). Toženka ne dvomi, da sta tožnika zaradi C. C. hude invalidnosti zelo prizadeta in ju njeno zdravstveno stanje obremenjuje, vendar pa je potrebno upoštevati, da tožnika nimata vsakodnevne skrbi za C. C. in da svojega življenja temu ne rabita prilagajati. Pri presoji odškodnine je potrebno upoštevati vse okoliščine primera in ga primerjati z drugimi podobnimi primeri. Toženka zato višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zniža prisojeno odškodnino, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Toženka v pritožbi ne navaja, na koliko naj se odškodnini znižata. Predlagan skupen znesek pa je moč razbrati iz označbe na pritožbi, da je sporna vrednost 20.000,00 EUR.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila. V celoti prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (pri čemer je, kljub pritožbeni navedbi, da pritožnica sodbo izpodbija v celoti, glede na vsebino pritožbe in pritožbeni predlog štelo, da jo izpodbija le v delu, ki zanjo ni ugoden, torej v prisodilnem delu) ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Uradni preizkus je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev. Prav tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je toženka v pritožbi niti ni konkretizirala. Če pa z očitkom meri na to, da se sodbe ne da preizkusiti, tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, a na tako ugotovljeno dejansko stanje ni povsem pravilno uporabilo materialno pravo, saj je tožnikoma prisodilo previsoko odškodnino.

6. Kot je navedlo sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, med pravdnima strankama ni sporno, da je bila C. C. kot sopotnica hudo poškodovana v prometni nesreči 26. 7. 2016. Nesrečo je povzročil Č. Č., ki je z neprilagojeno hitrostjo zapeljal v nepregleden levi ovinek, kjer je pri izhodu iz krivine izgubil oblast nad vozilom, ki je začelo bočno drseti na levo polovico cestišča in je trčilo v nasproti vozeče vozilo, nato pa se je prevrnilo na streho. S pravnomočno kazensko obsodilno sodbo je bilo ugotovljeno, da je Č. Č. vozil pod vplivom prepovedane droge Morfin, zaradi česar so bile njegove psihofizične sposobnosti toliko zmanjšane, da ni bil sposoben za varno vožnjo. Nesporno je tudi, da Č. Č. vozilo ni bilo obvezno zavarovano in da je za povrnitev škode pasivno legitimirana toženka. Pritožbeno ni izpodbijan niti zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni podlage za zmanjšanje odškodnine zaradi C. C. soodgovornosti. Prav tako ni pritožbeno izpodbijan zaključek, da je pri C. C. podana posebno težka invalidnost1. 7. Po drugem odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti osebe njenemu zakoncu, otrokom in staršem prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenima zahtevkoma za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti bližnjega, hčerke tožnikov, potem ko je ugotovilo, da ju je posebno huda invalidnost hčerke zelo prizadela, jima spremenila življenje in povzročila trpljenje, ki ga preživljata in ga bosta tudi še v bodoče, saj se C. C. stanje ne bo poboljšalo.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe o pomanjkljivi trditveni podlagi in da le s trditvijo, da tožnika trpita za hudo posttravmatsko stresno motnjo brez da bi se zdravila, ne gre ugoditi tožbenemu zahtevku v takšni višini, kot je to naredilo sodišče prve stopnje. Tožnika sta vsak v svoji tožbi navedla trditve o duševnem trpljenju in v dokaz svojih trditev predlagala svoje zaslišanje. Tožena stranka je v obeh odgovorih na tožbo navedla, da zatrjevanega stanja, in sicer da sta tožnika zaradi C. C. stanja miselno in čustveno otopela in se ne moreta sprostiti, ne izkazujeta, prav tako pa tudi ne izkazujeta, da sta poiskala pomoč strokovnjakov pri premagovanju duševne stiske, zaradi česar je zahtevek neutemeljen. V dokaz teh navedb je predlagala, da tožnika predložita medicinsko dokumentacijo in vpogled v zdravstvena kartona tožnikov za obdobje 10 let. Predlagala je tudi postavitev Komisije za fakultetna izvedenske mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani. Tožnika sta nato (po združitvi pravd v skupno obravnavanje) v prvi pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje prič D. D. in E. E., ki bosta med drugim vedeli izpovedati o čustveni navezanosti tožnikov na C. C., o njuni skrbi in obiskovanjem C. C. ter o hudem trpljenju tožnikov, ki ga doživljata glede na C. C. stanje. Na prvem naroku glavne obravnave pa sta tožnika še navajala, da glede pomislekov oziroma ugovorov glede čustvenih stisk, do katerih se v posledici C. C. stanja nahajata in trpita tožeči stranki, predlagata, da sodišče izvede tudi dokaz z izvedenci psihološke in psihiatrične stroke. Hkrati je tožnica še navedla, da ne drži, da bi ne bilo potrebno zdravljenje, saj ves čas od C. C. prometne nesreče hodi k zdravniku in ji ta predpisuje zdravilo Sanval in Nalgesin, kar tudi redno uživa. Po samem škodnem dogodku pa sta zdravstveno pomoč potrebovala oba tožnika, obema so bila predpisana pomirjevala. Tožnik ima od škodnega dogodka dalje tudi stalne glavobole in jemlje Naklofen. Toženka ni nasprotovala, da se v predmetni zadevi pritegne izvedenca psihološke in psihiatrične stroke, in se je strinjala, da izvedenca pridobita in vpogledata tožnikova osebna zdravstvena kartona, podala pa je ugovor (pomanjkanja) vzročne zveze med jemanjem zdravil (Sanval, Naprosin in Naklofen), ki jih po navedbah tožnikov uživata vse od nastanka prometne nesreče, v zvezi s čustvenim stanjem tožnikov. Sodna izvedenka za psihologijo - klinično psihologijo odraslih je, kot je razvidno iz izvedenskega mnenja, pridobila zdravstvena kartona obeh tožnikov in v izvedenskem mnenju, v katerem je odgovorila na vprašanji sodišča: kako tožnika doživljata težko trajno invalidnost svoje hčerke C. C. in kakšne duševne bolečine sta zaradi tega prestajala in jih bosta prestajala še v bodoče, tudi povzela podatke iz zdravstvenih kartonov tudi o obiskih pri zdravnikih (str. 7 in 8 izvedenskega mnenja oziroma listna št. 112 in 113 spisa). Toženka je v vlogi z dne 22. 7. 2021 med drugim navedla, da v kolikor tožnika trpita za hudo posttravmatsko stresno motnjo, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, vztraja, da izvedenka pridobi podatke oziroma pojasni: (-) kolikokrat sta bila tožnika zaradi zdravljenja oziroma lajšanja te bolezni pri zdravniku; (-) kolikokrat sta iskala pomoč specialistov za tovrstna stanja (psihiater, psiholog) za lajšanje težav in kakšne medikamente sta prejemala za zdravljenje. Tudi glede na navedeno (podala je še druge pripombe na izvedensko mnenje) je vztrajala, da izvedenka izvedensko mnenje dopolni. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja kot nepotreben zavrnilo, toženka pa je v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga ugovarjala bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v 3. točki obrazložitve obrazložilo, da je kot nepotreben zavrnilo toženkin dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja iz razlogov, ki jih je navedlo v nadaljevanju. V 17. točki pa je še izrecno obrazložilo, da ni sledilo toženkinemu predlogu za dopolnitev mnenja. Navedlo je, da je izvedenka v mnenju obširno ugotovila odnos, ki sta ga imela tožnika z C. C. ob upoštevanju dejstva, da je bila odvisnica od drog in kako je to dejstvo vplivalo na njihov medsebojni odnos, in da sodišče ni našlo nobenih utemeljenih razlogov za dvom v ugotovitve izvedenke, da je bila C. C. zaradi svoje odvisnosti ranljiva in da sta jo tožnika doživljala kot takšno, torej ranljivo osebo in potrebno pomoči in podpore ter da sta prav zaradi te njene odvisnosti do nje razvila tesnejšo čustveno vez in zaščitniški odnos. Toženka v pritožbi ne uveljavlja bistvene kršitve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja, pač pa z zgoraj povzetimi navedbami izpodbija ugotovitev sodišča, temelječo na izvedenskem mnenju, da tožnika trpita za hudo posttravmatsko stresno motnjo, in vztraja, da njunima tožbenima zahtevkoma ne gre ugoditi v takšni višini, kot je to naredilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je izvedenka vpogledala zdravstvena kartona in torej podatke iz obeh upoštevala pri podaji izvedenskega mnenja, se ni moč strinjati s pritožnico, da gre za pomanjkanje informacij, saj je imela izvedenka na razpolago vse informacije, ki so v zdravstvenem kartonu. Pritožbena navedba, da običajno osebe, ki trpijo za posttravmatsko stresno motnjo dokaj pogosto poiščejo/obiščejo tovrstne specialiste oziroma ustrezno obliko psihoterapije glede na anamnestične podatke, pri čemer je namen obravnave ublažitev oziroma odprava simptomov, prizadetemu omogočiti izraziti bolečino in pomagati končati žalovanje, že sama po sebi, čeprav gre za pavšalno navedbo, ne potrjuje, da to storijo vse osebe. Zato se ni moč strinjati s pritožnico, da v kolikor tožnika tega nista storila in tega ne potrebujeta, je težko trditi, da je njuna stiska in motnja tako huda, kot jo opredeljuje izvedenka in jo v izpodbijani sodbi povzema sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato in ker tega ne potrjujejo izvedeni dokazi ne deli mnenja pritožnice, da le s trditvijo, da tožnika trpita za hudo posttravmatsko stresno motnjo, ne da bi se zdravila, ne gre ugoditi temelju tožbenega zahtevka v takšni višini, kot je to naredilo sodišče prve stopnje. Nekonkretizirane, saj ne predstavi te sodne prakse, in zato neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe, da je skladno s sodno prakso izpostaviti, da ugotovitev hujše prizadetosti tožnikov/ugoditev tožbenemu zahtevku zaradi posebno hude prizadetosti hčerke terja psihiatrično zdravljenje z jemanjem zdravil in močan vpliva na njuna življenje tako v partnerskem odnosu, v socialni komunikaciji z družino in drugimi osebami in tudi na njuno delazmožnost. 9. Pritožnica pravilno navaja, da mora sodišče pri odmeri odškodnine izhajati iz objektivnih in subjektivnih kriterijev, uporabiti mora načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s pritožnico, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje prisojena odškodnina previsoka.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - C. C. je po končani srednji šoli odšla na študij v Ljubljano, leta 2003 pa so se začele njene težave z drogo. Tožnika sta ji stala ob strani in ji skušala pomagati. Dvakrat se je neuspešno zdravila. Leta 2012 se je preselila v Velenje, vendar se je pogosto in redno vračala domov, kjer je imela svojo sobo in tudi ključe od hiše. V Velenju je živela z F. F., ki jima ga je predstavila in pripeljala domov.

- Po nesreči in po končanem zdravljenju (nesporno 23. 3. 2017) sta tožnika zanjo našla nastanitev v Domu starejših občanov ..., kjer jo redno obiskujeta in ji skušata olajšati stanje. Tudi kadar nista z njo, nanjo mislita. Njeno stanje jima predstavlja vsakodnevni stres in bolečino, preživljata stalni strah in grozo. Tožnica ima težave s spanjem in glavobole ter napade joka. Tožnika sta drug drugemu v oporo in se vzpodbujata, saj sicer ne bi zdržala.

- Tožnika pogosto obiskujeta C. C., jo posedata v počivalnik in odpeljeta na sprehod. Obiski so kontinuirani, vmes pa tožnika pokličeta za dodatne informacije. Do C. C. sta ljubeča, prinašata ji pripomočke, se z njo pogovarjata in skrbita za njeno zdravstveno stanje ter iščeta načine, da bi ji olajšala življenje. Na njune obiske se C. C. pozitivno odziva. Tožnika izražata trpljenje in strah, da C. C. mogoče noči ne bo preživela.

- Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije je sodišče ugotovilo, da duševne bolečine zaradi C. C. invalidnosti pri tožniku zajemajo ponavljajoča se stanja brezvoljnosti in pomanjkanja energije, anksioznosti in depresivnosti. Četudi lahko prihaja do prehodnih blagih izboljšanj, le-tem nato sledijo nihanja navzdol, ki so vsakič znova sprožena s soočanjem s hčerkinim stanjem ob obiskih, ki predstavljajo stalni vir stresa. Po slehernem obisku je tožnik posebej potrt, posebej dan za tem je pravilno zanj najtežji, je psihično izčrpan, nezmožen običajnih dnevnih opravil. Trpi za glavoboli, podoživlja travmatski dogodek. Misel na hči in njeno stanje ga doma ves čas spremlja in jo težko odmisli. Njegovo življenje se je po nesreči spremenilo v več bistvenih točkah. Njegov obseg aktivnosti, v katere je vpet, se je bistveno zožal, zlasti na področju vključevanja v obstoječ socialni krog. Večino socialnih aktivnosti je opustil oziroma zreduciral na najbolj osnovne, obstoječih odnosov v svoji socialni mreži ne vzdržuje več redno. V družbi se namreč ne počuti več prijetno, sproščeno. V polje vsakdanjih aktivnosti se zateka v opravila, kjer je sam s seboj, rutinska opravila, ki jih je vajen in ki so predvidljiva. Zaradi večletne izpostavljenosti opisanim duševnim bolečinam, ki ga iz dneva v dan izčrpavajo, prihaja pri njem do pomanjkanja energije, brezvoljnosti in apatije, nezmožnosti doživljanja pozitivnih čustvenih izkušenj. To izčrpavanje pomeni prehod duševnih težav v kronično fazo in povzroča osebnostno spremenjenost, ki je nepovratnega tipa. Duševne bolečine pri tožnici zajemajo občutke potrtosti, otožnosti in zagrenjenosti. Ker gre za zelo skrbno osebo, ki je pripravljena storiti vse, da bi hčerki olajšala trpljenje in se sooča z dejstvom, da ne glede na to, kako močno si prizadeva v tej skrbi, se hčerkino stanje ne more več izboljšati, pa to v njej zbuja hude občutke nemoči, pobitosti ter obupa. Dodatno jo mučijo in nenehno spremljajo strahovi zaradi morebitnega nadaljnjega poslabšanja njenega stanja, tudi v tem oziru se počuti nemočno, saj ne more biti stalno ob hčerki in preprečiti morebitnega naključnega dogodka, ki bi ga lahko dodatno ogrozil hčerkino življenje (npr. zadušitev zaradi vdihane sluzi). Tako predstavlja za tožnico zavedanje o hčerinem stanju hudo breme, ki se dodatno stopnjuje v določenih trenutkih, npr. ob informiranju o njenem zdravstvenem stanju s strani zdravnikov ter kadar je v stiku z njo ob obiskih. Prav kadar je z njo, trpi še težje občutke nemoči zaradi hudo okrnjene, praktično ničelne možnosti komunikacije s hčerko, saj hči zaradi svoje hude oviranosti ni zmožna izraziti svojih želja in potreb, ni ji zmožna poročati o svojih občutkih in tako lahko zgolj ugiba in ji poskuša po svoji presoji ustreči oziroma olajšati trpljenje. Ker se ob samem obisku močno napreza, v kontaktu s hčerko ne pokaže svoje prizadetosti in ji nudi vso pozornost, naslednji dan po obisku sledi sprostitev vseh doživetih bolečin čustev. Večletno kontinuirano vsakodnevno soočanje z zgoraj opisanimi duševnimi bolečinami je podobno kot pri tožniku tudi pri tožnici povzročilo psihično in fizično izčrpanost ter osebnostno spremenjenost, ki se odraža v trajno znižani razpoloženjski legi, znižanem nivoju aktivnosti, znižanem energetskem nivoju, zoožanju interesov ter opuščanje socialnih stikov. Za oba tožnika velja, da bosta opisane duševne bolečine prestajala tudi v bodoče, saj je v tem obdobju prišlo do kronifikacije njunih duševnih težav, svoje prilagoditvene potenciale sta izčrpala, med tem ko se zunanje okoliščine, ki predstavljajo izvor ter težav, v nobenem primeru ne bodo spremenile kvečjemu se bo tovrsten pritisk stopnjeval, medtem ko bosta tožnika z leti razpolagala še z manjšimi kapacitetami za spoprijemanje s stresnimi obremenitvami.

- Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče nadalje ugotovilo, da tožnika pred nesrečo z C. C. nista imela običajnega odnosa staršev do svoje odrasle hčerke. C. C. se je vrsto let pred nesrečo spopadala z odvisnostjo od drog, ki jih je začela uživati okoli 20 leta. Za seboj je imela več neuspešnih poskusov zdravljenja. Tožnika sta njen boj z odvisnostjo ves čas spremljala in ji stala ob strani, stalno sta tudi živela v upanju, da se bo uspela znebiti drog in bila tudi vsakič znova frustrirana, ko je ponovno posegala po njih. Zato sta imela do nje izoblikovan zaščitniški odnos in sta bila nanjo tesneje čustveno navezana, kot je običajno za osebe v tej starosti. Novica o katastrofalnem dogodku ju je prizadela še toliko huje, saj sta C. C. že na tisti točki doživljala kot ranljivo osebo potrebno pomoči in podpore, pa tudi sama sta bila že takrat v določeni meri izčrpana od spremljanja njenih izmenjujočih se vzponov in padcev, torej obdobij abstinence od drog ter ponovnega poseganja po njih.

11. Tudi pritožbeno sodišče, tako kot pritožnica, ne dvomi, da sta tožnika zaradi C. C. hude invalidnosti zelo prizadeta in ju njeno zdravstveno stanje obremenjuje, vendar pa je, kot upravičeno izpostavlja pritožnica, potrebno upoštevati, da tožnika nimata vsakodnevne skrbi za C. C., saj živi v Domu starejših občanov, kjer ji je nudena institucionalna nega in skrb, zato svojega življenja (vsakodnevnih aktivnosti) temu ni potrebno prilagajati zaradi nege in skrbi za hčerko, razen v dnevih, ko jo obiskujeta (po izpovedbi tožnice dvakrat na teden - pred Covidom, v času Covida enkrat na teden). Pri presoji odškodnine je potrebno upoštevati vse okoliščine primera, tako tudi zgoraj izpostavljene v tej točki obrazložitve, kakor tudi, v katerem življenjskem obdobju je škodni dogodek posegel v družinske razmere (v obravnavanem primeru je bil tožnik ob škodnem dogodku star 62 let, tožnica pa 59 let) in ga primerjati z drugimi podobnimi primeri. Ob upoštevanju še teh okoliščin se izkaže, da je prisojena odškodnina previsoka in da je potrebno znižati prisojena zneska odškodnine za 5.000,00 EUR (skupaj za 10.000,00 EUR), saj bosta le tako pravilno upoštevani načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine in pravilno uporabljen pravni standard pravičnega denarnega zadoščenja. Znižanja odškodnine za še večji znesek pa ugotovljene okoliščine ne utemeljujejo. Tožnikoma je tako s spremenjeno višino odškodnine prisojeno vsakemu po 25.000,00 EUR, kar upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavlja 20 takratnih povprečnih mesečnih neto plač. Odškodnina v višini 25.000,00 EUR je primerna in sodi v okvir ostalih prisojenih odškodnin za takšno obliko nepremoženjske škode.2

12. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo, tako da je tožbena zahtevka obeh tožnikov zavrnilo še za nadaljnjih 5.000,00 EUR (skupaj 10.000,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2017 dalje. Toženka odločitve v sodbi o stroških pravdnega postopka konkretizirano ne izpodbija, materialnopravni preizkus pa tudi ni pokazal nepravilnosti pri priznanju in odmeri stroškov. Sodišče prve stopnje je pravdni uspeh tožnikov opredelilo v obsegu 100 % z obrazložitvijo, da sta tožnika glede temelja in prvotnega zahtevka uspela v celoti, z zvišanim zahtevkom pa delno, pri čemer s tem niso nastali posebni stroški. Po odločitvi pritožbenega sodišča o znižanju odškodnine se sicer izkaže, da sta tožnika glede temelja in prvotnega zahtevka uspela v celoti, ne pa tudi z zvišanim zahtevkom, a slednje ob neprerekani ugotovitvi, da z zvišanim zahtevkom niso nastali posebni stroški, ne terja spremembe odločitve o pravdnih stroških, nastalih v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Toženka je delno uspela s pritožbo, in sicer je njen uspeh 50 % (kot sporno vrednost je navedla 20.000,00 EUR, uspela pa je odškodnino znižati skupaj za 10.000,00 EUR), zato je upravičena do povrnitve 50 % priznanih stroškov pritožbenega postopka, in sicer do zneska 310,50 EUR, kolikor znaša ½ edinega priglašenega in priznanega stroška sodne takse za pritožbo. Tožnika, ki sta obrazloženo odgovorila na pritožbo, zaradi česar je stroške v zvezi s to vlogo šteti za potrebne pravdne stroške, pa sta glede na dosežen pritožbeni uspeh (50 %) upravičena do povrnitve 256,65 EUR stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je jima priznalo 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife - OT (in ne priglašenih 1.250 točk, glede na to, da je toženka kot sporno vrednost v pritožbi navedla znesek 20.000,00 EUR - ob tolikšni vrednosti predmeta pa je vrednost storitve 500 točk po tar. št. 18), povišek 10 % zaradi zastopanja dveh strank (7. člen OT), 2 % materialne stroške (11. člen OT) in 22 % DDV (12. člen OT), skupaj tako 513,31 EUR. Po pobotanju medsebojnih stroškovnih zahtevkov morata tožnika toženki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 53,85 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dneva po vročitvi te sodbe tožeči stranki dalje, da ne bo izvršbe (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 C. C. je v prometni nesreči, ko je bila stara 33 let, utrpela poškodbeno krvavitev pod pajčevinasto in pod trdo možgansko opno, difuzno poškodbo možganov in možganski edem, zlom levega zatilnega sklepnega odrastka, zlom prvega vratnega vretenca s poškodbo hrbtenjače in posledično tetraparezo, strganino pljuč z obojestranskim vdorom zraka v prsno votlino, zlom desetega in enajstega rebra desno in petega rebra levo, strganje tankega črevesja in žilnega peclja debelega črevesja, podliv krvi in razrokavičenje trebušne stene. Zaradi poškodb osrednjega živčevja se je pri njej pojavila popoškodbena demenca, ki vodi v motnjo več višjih živčnih funkcij vključno spomina, mišljenja, orientacije, razumevanja, računskih zmožnosti, učnih sposobnosti ter govornega izražanja in presoje. Te višje živčne funkcije so pri tožnici hudo okrnjene. Skupni učinek poškodb je politravma. V posledici poškodb je 100 % invalid, povsem nepokretna in odvisna od tuje pomoči. C. C. je tetraplegik - nepokretna in nezmožna opravljanja najosnovnejših gibov, inkontinentna, hranijo jo po sondi in ne more govoriti. Najverjetneje doživlja telesne bolečine in jih čuti, ni pa jih sposobna izraziti. Svojega stanja in prikrajšanja se ni sposobna zavedati, sposobna pa se je zavedati bližine druge osebe in zaznavati ter razumeti vidne dražljaje iz okolice, ni pa sposobna razumeti govorne komunikacije. Ob pojavu bolečine ni sposobna na to opozoriti drugih, niti si sama olajšati bolečine. Zaradi svojega stanja in omejitev doživlja duševne bolečine, ki so po intenziteti bistveno hujše od tistih, ki bi jih mogla trpeti v kolikor bi se mogla zavedati, da ni več sposobna izvajati kompleksnih gibov. 2 Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 224/2014 in II Ips 55/2002.