Jedro

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje glede podlage pravilna, je iz razlogov procesne ekonomičnosti postopka z vmesno sodbo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v ugotovitvenem delu.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega zahtevka, zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba; s k l e n i l o : Pritožbi se v delu, ki se nanaša na odločitev o višini tožbenega zahtevka, ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. I Ig 17/96 z dne 14.3.1996 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 479.787,00 SIT (2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožeči stranki, da toženi stranki plača pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena, nanjo ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega zahtevka, ni utemeljena. Pritožba je utemeljena glede višine zahtevka.

Tožeča stranka kot prevzemnik odstopljene terjatve je kot pravno podlago tožbenega zahtevka navedla Pogodbo o odkupu terjatev št. 3/95, ki jo je sklenila z odstopnikom E d.o.o. (A4, v nadaljevanju pogodba o odkupu terjatev), s katero ji je E. odstopil terjatev do tožene stranke iz Pogodbe o dolgoročnem posojilu št. 00150/3503-K z dne 15.7.1993 (A2, v nadaljevanju posojilna pogodba). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odstopnik s pogodbo o odkupu terjatev tožeči stranki odstopil svojo terjatev do tožene stranke kot dolžnika v višini neodplačane glavnice po posojilni pogodbi 358.597,18 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila (2. člen pogodbe o odkupu terjatev). Ugotovilo je, da je bil dolžnik obveščen o odstopu terjatve in zavzelo materialnopravno pravilno stališče, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev (prvi odstavek

438. člena ZOR). Zato dejstvo, da je tožena stranka kot dolžnik zavrnila podpis prvotno sestavljene pogodbe o odkupu terjatve (B5), ni pravno relevantno za presojo obveznosti tožene stranke, da svojo obveznost plača novemu upniku. Tožena stranka pa ni izkazala, da upnik iz pogodbe o dolgoročnem posojilu, te ne bi smel odstopiti drugemu brez dolžnikove privolitve (primerjaj z določilom drugega odstavka 436. člena ZOR) ali da pravna narava odstopljene terjatve nasprotuje prenosu na drugega (prvi odstavek 436. člena ZOR), kar bi utegnilo vplivati na veljavnost in učinke pogodbe o odstopu terjatve.

Dejstvo, da naj bi E. prodal strogo namensko posojilo, na kar pritožnik opozarja v pritožbi, ni pravno relevantno, ker si tožena stranka zmotno razlaga "namenskost posojila", ki naj bi bilo v njeni obvezi, da vrne posojilodajalcu denar za namen, za katerega naj bi ga on uporabil. Če je tožena stranka od E. prejela dogovorjeno vsoto denarja, česar v postopku ni zatrjevala, je enako vsoto denarja dolžna posojilojemalcu vrniti (prvi odstavek 557. člena ZOR). Pri obveznosti vrniti denar po posojilni pogodbi se dolžnik ne more sklicevati na namensko uporabo vrnjenega denarja. Zato so pritožbene trditve, da je bila vsebina namenskega posojila v tem, da se kupnina od prodane terjatve porabi za sanacijo del, ki jih ni opravil E., pač pa zanj V. d.o.o., v tem postopku neupoštevne.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z mnenjem pritožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede neutemeljenosti njenega ugovora, ki ga je uveljavljala nasproti prevzemniku terjatve in ki naj bi izviral iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in upnikom. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da bi tožena stranka upravičeno uveljavljala nasproti prevzemniku ugovor zadržanja plačila neopravljenih del po podizvajalski pogodbi, če bi E. tožeči stranki prodal terjatev iz take pogodbe. Iz že citiranih listin in trditev tožeče stranke o pravni podlagi zahtevka pa ne izhaja, da je bila odstopljena terjatev po pogodbi o delu med E. kot odstopnikom in toženo stranko kot dolžnikom, pač pa terjatev iz posojilne pogodbe.

Ugovori, ki jih je uveljavljala tožena stranka pa ne izvirajo iz posojilne pogodbe (primerjaj z določilom drugega odstavka 440. člena ZOR). Zato je glede na ugotovljeno dejansko stanje, sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da so ugovori tožene stranke neupoštevni. Ker pa tožena stranka tudi ni dokazala, da je do obvestila o odstopu terjatve njena obveznost na pravnoveljaven način prenehala, je pravilno zaključilo, da je tožeča stranka od tožene stranke upravičena zahtevati vračilo prejetega denarja (prvi odstavek 440. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 562. člena ZOR).

Pritožnica je sama s sabo v nasprotju, ko trdi, da bi, če bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, dvakrat plačala sanacijo. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na vračilo posojila. Iz dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v tem postopku glede sanacije pa prav tako ne izhaja, da bi bila tožena stranka tista, ki naj bi sklenila pogodbo o delu z V., ki naj bi opravil sanacijo. Tožena stranka in V. sta sklenila dogovor in kratkoročno posojilno pogodbo (B8-B9), zato so pritožbene trditve o plačilu sanacije v nasprotju s predloženimi dokazili in kot take neupoštevne.

Tako se izkaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri presoji višine terjatve zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je bila tožena stranka v skladu s 3. členom pogodbe o dolgoročnem posojilu zavezana plačati vsakokratno anuiteto posojila (44.824,65 DEM) v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan prejema sredstev od investitorja T. d.d. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o plačilu dveh anuitet v tolarski protivrednosti DEM na dan plačila v nasprotju s posojilno pogodbo, ki zavezuje toženo stranko. Zaradi spremebe upnika dolžnik namreč ne sme priti v slabši položaj kot ga je imel pred odstopom. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zvezi z višino zahtevka ni bilo popolno ugotovljeno. Ker pa je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje glede podlage pravilna, je iz razlogov procesne ekonomičnosti postopka z vmesno sodbo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v ugotovitvenem delu (353. člen ZPP v zvezi s 315. členom ZPP); v dajatvenem delu pa sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da ponovno odloči o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožeče stranke ugotoviti tolarsko protivrednost vtoževanih anuitet v skladu z določilom 3. člena pogodbe o dolgoročnem posojilu (A2) v zvezi s prvim odstavkom 440. člena ZOR in nato v okviru zahtevka odločiti, v kakšni višini je dolžna tožena stranka plačati terjatev tožeči stranki.