Jedro

Odločba Ustavnega sodišča, s katero drugače razlaga materialno pravo kot je bilo uporabljeno v pravnomočno končanih upravnih postopkih, ni novo dejstvo oz. nov dokaz in tudi ne odločitev o predhodnem vprašanju, zato na tej podlagi obnova postopka ni dopustna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.7.2004, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 18.2.2004. S tem sklepom je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožnice za obnovo postopka zoper 3. točko izreka pravnomočne delne odločbe Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 22.12.2000, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 23.10.2001. Obnova postopka je bila predlagana po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Za nova dejstva in nov dokaz je bila navedena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-1-130/01 z dne 23.7.2002. S 3. točko izreka odločbe, zoper katero predlaga obnovo postopka, je bil namreč zavrnjen tožničin zahtevek za denacionalizacijo, ker ji na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ) podržavljeno zemljišče ni bilo odvzeto iz posesti na podlagi predpisa iz 3. oziroma 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka je pritrdila odločitvi prvostopnega organa, da razlogi za obnovo postopka v tem primeru niso podani, saj pomeni prej navedena odločba ustavnega sodišča drugačno razlago materialnega prava, torej materialno pravo samo, ne pa novega dejstva oziroma dokaza. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa obnove postopka ni mogoče uspešno uveljavljati.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, ter se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Strinjalo se je s stališčem, da nova razlaga 4., 31. in 32. člena ZDen, ki jo je zavzelo ustavno sodišče, predstavlja materialno pravo, ne pa novo dejstvo, zaradi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Pojasnilo je, da razlog zmotne uporabe materialnega prava ni vsebovan med v 1. odstavku 260. člena ZUP taksativno naštetimi razlogi za obnovo postopka. Pojasnilo je tudi, da Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS) ne določa, da bi se razlagalna odločba ustavnega sodišča lahko uporabila v pravnomočno končanih postopkih oziroma da bi bilo v zvezi s takšno odločbo ustavnega sodišča določen nov razlog za obnovo postopka. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da predstavlja navedena odločba ustavnega sodišča obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, saj razlaga prava ni predhodno vprašanje v upravnem postopku.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnica. Meni, da je s tem, ko je upravni organ pri odločanju z delno odločbo z dne 22.12.2000 nepravilno uporabil materialno pravo, posegel v lastninsko pravico denacionalizacijskega upravičenca in s tem kršil 33. člena Ustave Republike Slovenije. Ugotavlja tudi, da upravni organi enaka dejstva obravnavajo različno in s tem povzročajo neenak položaj upravičencev. Način obravnave upravičencev je odvisen od časa obravnavane zahteve, ne pa samega ZDen. S tem pa je kršeno tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Zato predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbo prvostopnega sodišča in ugodi zahtevku, tako da se spremeni 3. točka izreka delne odločbe z dne 22.12.2000 ter se pokojnemu upravičencu vrne nezazidana stavbna parcela v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d..

Tožena stranka, zastopnik javnega interesa in zavezana stranka Slovenska odškodninska družba d.d. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Kot so tožnici pravilno pojasnili že prvostopno sodišče in oba upravna organa, je obnova postopka kot izredno pravno sredstvo dopustna le iz razlogov, ki so navedeni v 260. členu ZUP. Med temi razlogi pa ni naveden razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prav to, namreč zmotno uporabo materialnega prava, pa je glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23.7.2002, mogoče očitati odločitvi v denacionalizacijskem postopku, končanem z odločbo, katere obnovo tožnica predlaga. Ustavno sodišče je s svojo odločbo interpretiralo določbo 4. člena v povezavi z 32. in 31. členom ZDen, kar pomeni, da je razlagalo materialno pravo. To razlago je treba glede na določbo 44. člena ZUstS uporabljati v vseh še ne pravnomočno končanih postopkih. Zato te razlage ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, saj je bil denacionalizacijski postopek pravnomočno končan pred izdajo navedene odločbe Ustavnega sodišča RS.

Zmotna uporaba ali drugačna razlaga materialnega prava pa se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more šteti za novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, zato ta obnovitveni razlog v obravnavanem primeru ni podan.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilna tudi presoja prvostopnega sodišča in obeh upravnih organov, da v obravnavnem primeru ni podan niti obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena ZUP, saj razlaga prava ni predhodno vprašanje v upravnem postopku.

Po presoji pritožbenega sodišča pa z nedovolitvijo obnove postopka ni kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen URS) in tudi ne ustavno varovana pravica do lastnine iz 33. člena URS. Upravna in upravnosodna praksa sta bili do izdaje odločbe ustavnega sodišča enotni in sta v primeru, kot je tožničin, zavrnili vlogo za denacionalizacijo, če je bilo ugotovljeno, da prej nacionalizirano zemljišče ni bilo odvzeto iz posesti na način iz 3. oziroma 4. člena ZDen. Po objavi odločbe ustavnega sodišča pa se je tako upravna kot upravnosodna praksa morala uskladiti z navedeno odločbo ustavnega sodišča in od tedaj dalje tako upravni organi kot tudi sodišča odločajo v skladu z navedeno odločbo ustavnega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUP zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.