Jedro

Ker se dolžnikove navedbe nanašajo na domnevno plačilo iz časa pravde in pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, po 8 dnevnem roku za ugovor, njegove navedbe ne morejo biti več utemeljene.

Izrek

Ugovor se zavrne in se potrdi sklep o izvršbi.

Dolžnik je dolžan plačati upniku stroške odgovora na ugovor v znesku 32.480,00 SIT v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu upnika in na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. P 35/96 z dne 25.3.1997 in pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah, opr. št. I 97/01584 z dne 3.7.1997 dovolilo izvršbo s predlaganimi izvršilnimi sredstvi v tem izvršilnem predlogu.

Proti temu sklepu vlaga ugovor dolžnik. Pošilja račune, ki jih je plačal trgovskemu podjetju ..., zaradi katerega Zavarovalnica ...

vlaga tožbo. Račun trgovskemu podjetju ...je bil poravnan 3.5.1993 in s tem podjetjem ni več posloval. Na ugovor je odgovoril upnik in predlaga zavrnitev ugovora. Trgovsko podjetje ... je večkrat pozvalo dolžnika, naj poravna račun, nazadnje 31.3.1993. Nato je podjetje svojo terjatev odstopilo ..., ki je nato vložila tožbo in na podlagi pravnomočne sodbe vlaga izvršbo. Upnica je opravila poizvedbe pri podjetju ... in ugotovila, da je dolžnik res poravnal znesek 39.458,00 SIT, kar mu je podjetje ... dne 14.5.1993 po odbitku stroškov vrnilo in o tem prilaga upnik kopijo virmanskega naloga.

Ugovor ni utemeljen.

Dolžnik kot razlog ugovora smiselno navaja prenehanje terjatve proti upniku oz. podjetju ..., ker trdi, da je 3.5.1993 poravnal 39.458,00 SIT. Gre za razlog, ki se časovno nanaša na čas pred pravdo in pravnomočnostjo sodbe, ki je podlaga tega izvršilnega postopka. Upnik je namreč vložil izvršbo v izvršilni zadevi I 97/01584 z dne 3.7.1997, pravnomočna sodba P 35/96 pa je z dne 25.3.1997. Po določbi 56. čl. ZIZ (Zakona o izvršbi in zavarovanju) bi ugovor lahko bil utemeljen, ker temelji na dejstvu, ki se nanašajo na terjatev in se v takem primeru vloži po izteku 8-dnevnega roka, če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oz. v času, ko ga ni bilo več mogoče navesti v postopku iz katerega izvira izvršilni naslov. Takšen ugovor je mogoče vložiti vse do konca izvršilnega postopka.

Iz pregledanih listin, ki so v spisu in navedb in dokazov dolžnika izhaja, da plačilo z dne 3.5.1993 ne more predstavljati razloga iz 56. čl. ZIZ. Drugih razlogov pa dolžnik ne navaja.

Ker so dolžnikovi razlogi neutemeljeni, tudi ni treba odgovarjati na upnikove navedbe o tem, ali je dolžnik dobil zatrjevano plačilo vrnjeno ali ne.

Dolžniku je še treba pojasniti, da bi drugačno stališče pomenilo, da se po pravnomočnosti pravdnega postopka in sklepa o izvršbi lahko odpirajo vprašanja, ki bi jih dolžnik moral kot tožena stranka in dolžnik uveljavljati v predhodnih postopkih in znotraj prekluzivnih rokov.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba ugovor zavrniti in potrditi sklep o izvršbi (365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Ker dolžnik v ugovornem postopku ni uspel, mora povrniti upniku stroške, ki jih je imel z odgovorom na ugovor in sicer stroške ugovora, poročila stranki in 200 SIT materialnih stroškov, v skupnem znesku 32.480,00 SIT, vse v skladu s sodnimi taksami in odvetniško tarifo.

V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru B.C. (list. št. 17), saj o ugovoru tretjega odloči sodišče prve stopnje.