Jedro

S tem, ko je tožena stranka zbrala poročila o stanju v prosilčevi izvorni državi in na njih tudi oprla svojo odločitev, je že začela (redni) ugotovitveni postopek in zato ni imela podlage za odločanje v pospešenem postopku. S tem je napačno uporabila materialno pravo, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi, odločba tožene stranke, št. 236-480/2004 (1352-11) z dne 6.12.2005, se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.12.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določb 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za priznanje azila kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora tožnik v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo odločitvi in razlogom tožene stranke in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicevalo v izpodbijani sodbi. Presodilo je, da je dokazna ocena tožene stranke, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, ter da gre za lažno predstavljanje razlogov za azil, pravilna in je takšno oceno tožena stranka lahko sprejela že na podlagi tožnikove prošnje za azil in podatkov v upravnih spisih. Pritrdilo je toženi stranki, da bi tožnik, če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, počakal do odločitve tožene stranke že ob podaji prve prošnje za azil v letu 2004. Prav tako dejstvo, da je v letu 2004 po prvič vloženi prošnji za azil kar dvakrat samovoljno zapustil azilni dom in odšel v Avstrijo oziroma v Italijo, pa kaže na to, da zlorablja azilni postopek ter da zaščite v obliki azila dejansko ne potrebuje. Zato je zavrnilo tožbene ugovore, da bi morala tožena stranka tožniku predočiti v postopku pridobljena poročila, saj po oceni sodišča prve stopnje ravnanja tožnika nedvomno kažejo na zlorabo azilnega postopka. Zavrnilo je tudi nadaljnje tožbene ugovore, da odločba tožene stranke ni bila v celoti prevedena v albanski jezik in se pri tem sklicevalo na določbo 3. odstavka 32. člena ZAzil in na sodno prakso (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 21/2006-2 z dne 11.1.2006). Zavrnilo je tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pri odločitvi upoštevati, da so za azil zaprosili tudi njegovi družinski člani, in sicer žena in otroka, saj v upravnih spisih o njih ni nobenih podatkov, v prošnji za azil pa jih niti ni omenil. Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene ugovore, in sicer, da odločba tožene stranke ni bila v celoti prevedena v albanski jezik in zato odločitve ne razume in se do nje sploh ne more opredeliti. Prav tako ponovno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 968/05-11 z dne 24.11.2005, in meni, da bi mu morala biti poročila, ki jih je pribavila tožena stranka v postopku in na katero je oprla svojo odločitev, predočena, da bi se z njimi seznanil. Glede svojih družinskih članov pa navaja, da so ti prišli kasneje v Slovenijo in da so se zato zanj tudi spremenile razmere. Prav zato je predlagal vpogled v upravne spise, ki se nanašajo na njegove družinske člane, vendar temu predlogu niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista sledila.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke.

Čeprav je pritožbeno sodišče po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 968/05-11 z dne 24.11.2005, nekajkrat odločilo, da je tožena stranka v podobnih primerih, ko je svojo odločitev oprla na določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, bistveno kršila pravila postopka v upravnem postopku s tem, ko prosilcu za azil pred izdajo izpodbijane odločbe ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar je po 3. točki 3. odstavka v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS bistvena kršitev pravil postopka, pa je treba po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru (kot tudi v drugih enakovrstnih primerih) ravnanje tožene stranke obravnavati na drugi pravni podlagi.

V obravnavanem primeru je tožena stranka pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe pridobila poročilo Notranjega ministrstva Velike Britanije, Direktorata za priseljevanje in državljanstvo iz aprila 2005 in poročilo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi o Občini P. na Kosovu (od koder prihaja tožnik) iz februarja 2005. S tem, ko je za ugotavljanje razmer na Kosovu pribavila navedena poročila ter ocenjevala dosedanja ravnanja tožnika v obravnavanem kot tudi prvotnem azilnem postopku (ki ga je tožena stranka vodila in ustavila v letu 2004), je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka dejansko že začela obravnavati sedanjo tožnikovo vlogo za priznanje azila v (rednem) ugotovitvenem postopku. Tožena stranka je v tem postopku svoja sklepanja, da tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje ter, da zavaja in zlorablja postopek z lažno predstavitvijo razlogov, ki jih uveljavlja v svoji prošnji, oprla na navedeni poročili. Na podatke iz prošnje je oprla le svojo ugotovitev, da starša tožnika še vedno živita na Kosovu, s čemer pa je le podkrepila svoja sklepanja o tožnikovi zlorabi postopka in o tem, da mu na Kosovu ne grozi preganjanje. Poleg tega poročil o stanju na Kosovu ni predočila predhodno tožniku in mu ni dala možnosti, da se izjavi o teh poročilih, kar bi v ugotovitvenem postopku morala napraviti. V nasprotju z načelom zaslišanja stranke (3. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP) in protizakonito je namreč ravnanje organa prve stopnje, če svojo odločitev opre na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Taka zakonska izjema je tako imenovani skrajšani azilni postopek iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, za katerega je pritožbeno sodišče že nekajkrat zapisalo, da je po svoji pravni naravi skrajšani ugotovitveni upravni postopek iz 144. člena ZUP. V tem postopku pa se odloča le na podlagi podatkov v prošnji in dokazov, ki jih predloži s prošnjo prosilec, ali če se da ugotoviti stanje na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, ali na podlagi splošno znanih podatkov oziroma dejstev, ki so organu znana.

Kljub temu, da je tožena stranka že začela z (rednim) ugotovitvenim postopkom, v nadaljevanju postopka ni ugotavljala resničnosti in utemeljenosti zatrjevanih razlogov za priznanje azila. Namesto ugotavljanja utemeljenosti prošnje za azil po določbah 34. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 1. člena ZAzil ter določbah 1. odstavka 35. člena ZAzil pa je tožena stranka izdala dne 6.12.2005 na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil odločbo, s katero je tožnikovo prošnjo z dne 4.7.2005 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Sklepanje tožene stranke o očitni neutemeljenosti prošnje je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka oprla na zmotno uporabljen ZAzil. Ker sodišče prve stopnje ni odpravilo odločbe tožene stranke zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava (1. točke 1. odstavka 25. člena ZUS), je tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS toženi stranki v ponoven postopek.

Glede na navedeno bo morala tožena stranka dopolniti ugotovitveni postopek, zaslišati tožnika in mu tedaj predočiti poročila in ostale dokaze, zbrane v postopku, da se bo lahko o njih izjavil. Nato pa bo morala ponovno odločiti o njegovi prošnji za azil. Odločbo pa bo tožena stranka skladno s stališčem, izraženim v sodbi Vrhovnega sodišča RS, št. 21/2006 z dne 11.1.2006, lahko ponovno prevedla v albanski jezik le v njenih bistvenih delih.