Jedro

Obravnavani drugi dohodek tožnika je davčni organ pravilno vštel v davčno osnovo pri izračunu dohodnine za leto 2011, saj gre za izplačilo iz naslova dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, in to na podlagi zahteve tožnika, da se mu izplača odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na njegovem osebnem računu pri pokojninski družbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo za leto 2011 tožniku odmeril dohodnino v znesku 3 367,58 EUR ter mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 2 670,23 EUR, ki znaša 697,35 EUR in mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik ugovarjal zoper informativni izračun dohodnine, da je davčni organ preveril navedbe tožnika ter da je na podlagi svojih podatkov in tožnikovih podatkov tožniku odmeril dohodnino za leto 2011. Odmeril jo je ob upoštevanju drugega dohodka pod oznako 6300 v višini 4 058,30 EUR in plačane akontacije od tega dohodka v višini 1 014,58 EUR ter na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na odmero dohodnine in na katere se sklicuje v obrazložitvi.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih davčni organ pri obdavčitvi ne bi smel upoštevati dohodka v višini 4058,30 EUR, navaja, da gre pri zadevnem dohodku za izplačilo iz naslova dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, in to na podlagi zahteve tožnika, da se mu izplača odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na njegovem osebnem računu. Pri tem ne gre za pokojnino iz obveznega pokojninskega zavarovanja po 8. točki drugega odstavka 37. člena ZDoh-2, ki se ne šteje za dohodek iz delovnega razmerja. Izplačila odkupne vrednosti so opredeljena v 105. členu ZDoh-2 in na ta način obdavčena s 25% stopnjo akontacije iz 131. člena ZDoh-2, oziroma na letni ravni skladno z lestvico iz 122. člena ZDoh-2. Obrestovanje naložbe ali njen negativni donos ne vpliva na obdavčenje. Prav tako ni zakonske podlage za izvzem dohodka iz obdavčenja. Skladno s 15. in 105. členom ZDoh-2 se izplačilo odkupne vrednosti obdavči z dohodnino, tožniku pa dodatno pojasni, da je po ZDoh-2 obdavčljiva vsaka starostna pokojnina, tudi tista, ki je izplačana iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

Tožnik se takšno odločitvijo ne strinja. Toži iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev temeljnih načel davčnega in upravnega postopka ter poseganja v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine.

V tožbi navaja, da znesek 4 058,30 EUR, opredeljen kot preostali drugi dohodek pod oznako 6300, predstavlja privarčevani denar za pokojnino. Gre za denar, ki izhaja iz plače, ki jo je prejemal pri družbi A. d.d. in ki ga je zanj vplačevala družba A. v pokojninski načrt pri družbi B. d.d.. Na podlagi teh vplačil bi lahko dobival dodatno starostno pokojnino, ali pa bi se mu vplačani denar izplačal v enkratnem znesku, pri čemer po tedaj veljavni zakonodaji ni bilo predvideno, da bi bil dohodek obdavčen z dohodnino. Zato se tožnik ne more strinjati z obdavčenjem tega zneska, saj gre za prihranke, ti pa se že tako ali tako niso kaj dosti obrestovali in je bil zato njen donos glede na inflacijo negativen. Prihranki pa se po veljavni zakonodaji ne obdavčijo, saj so nastali iz dohodkov (plače), od katerih so bili že plačani vsi davki in prispevki. V dohodnino se tudi ne vključujejo obresti, ki jih dobi varčevalec in ki se (cedularno) obdavčijo samo, če njihov znesek presega 1000 EUR. Davčni organ zato dohodka ni obravnaval pravilno, saj gre za dohodek, ki ga je tožnik dosegel iz naslova starostne pokojnine, in to za dohodek, ki je bil že enkrat obdavčen. Tako pa je bil z izpodbijano odločbo isti dohodek obdavčen še enkrat z istim davkom (dohodnino) in po izjemno visoki stopnji, tožnik pa na ta način nesorazmerno obremenjen z davkom. Takšna obdavčitev je nedopustna tako po slovenski kot evropski zakonodaji, z njo pa so bile poteptane tožnikove ustavne pravice. Kršeno je bilo tudi temeljno načelo materialne resnice. Zato tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje davčnemu organu, ki naj sporni dohodek obravnava kot dohodek, ki se ne obdavči z dohodnino.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni spora o tem, da gre pri zadevnem „drugem dohodku“ tožnika, ki ga je davčni organ vštel v davčno osnovo pri izračunu dohodnine za leto 2011, za izplačilo iz naslova dodatnega prostovoljnega pokojninskega zavarovanja, in to na podlagi zahteve tožnika, da se mu izplača odkupna vrednost enot premoženja, vpisanih na njegovem osebnem računu pri pokojninski družbi. Čim pa je tako, je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, kot to pravilno ugotavlja in navaja pravilne razloge že drugostopni organ v svoji odločbi. Sodišče zato razlogov tožene stranke ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče le še poudarja, da so v skladu z določbami ZDoh-2 z dohodnino obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, ne glede na vrsto dohodka in način izplačila, ki jih je le-ta pridobila v davčnem letu, razen tistih, ki so iz obdavčenja izrecno izvzeti. Med temi, iz obdavčenja izvzetimi dohodki, izplačilo dohodka, kakršen je obravnavani, ni navedeno, oziroma je celo izrecno opredeljeno kot obdavčljivo med drugimi dohodki iz 105. člena ZDoh-2. Tega, da bi bil omenjeni dohodek izvzet iz obdavčitve, nenazadnje tudi tožnik ne zatrjuje, oziroma le posplošeno trdi, da gre za prihranke, ki se po veljavni zakonodaji ne obdavčijo. Kar pa ne drži, saj takšne določbe veljavna zakonodaja ne vsebuje. Po določbah 107. člena ZDoh-2 se namreč dohodnine od izplačila odkupne vrednosti ne plačuje le v primeru rednega prenehanja prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja zaradi pridobitve pravice do pokojnine, pa še to pod pogojem, da sredstva niso izplačana zavarovancu, temveč so prenesena izplačevalcu pokojnine. Po davčnem zakonu (ZDoh-2) na obdavčitev tudi ne vplivajo okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi, kot je obrestovanje oziroma negativni donos vplačanih sredstev, zato že drugostopni organ ugovor v tej smeri utemeljeno zavrne. Uspeti pa tudi ne more z očitkom, da je bil isti dohodek že enkrat obremenjen z dohodnino in da gre zato za nedopustno dvojno obdavčitev. Nedopustna je namreč samo obdavčitev, ki je dvojna v pravnem pogledu, to je, če gre za isti davčni vir (dohodek), ki se ponovno in istočasno obdavči z istim davkom, in ne obdavčitev, ki je dvojna v ekonomskem pomenu, kot je to v konkretnem primeru. Zato v primeru sporne obdavčitve ni mogoče govoriti, da gre za obdavčitev, ki je v nasprotju s temeljnimi načeli pobiranja davkov, obenem pa tudi ni mogoče, glede na način in stopnjo obdavčenja, ki ne odstopa od obdavčitve drugih dohodkov z dohodnino, govoriti o grobi kršitvi tožnikovih ustavnih pravic in s tem o neustavnosti zakonske ureditve.

Zatrjevane kršitve zakona torej niso podane. Sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka oziroma zatrjevane kršitve temeljnih načel ZUP, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je dejansko stanje med strankama nesporno, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.