Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 882.200 SIT z zamudnimi obrestmi ter odmerjene pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 1.120.000 SIT z zamudnimi obrestmi in za plačilo ostalih zahtevanih zamudnih obresti od prisojenih 880.000 SIT je zavrnilo, na podlagi odpovedi zahtevku pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za nematerialno škodo nad 2.000.000 SIT, to je za 300.000 SIT s pripadki.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo in odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Zoper zavrnilni del sodbe pritožbenega sodišča je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo vložil revizijo. Navaja, da sta sodišči na podlagi zdravstvene dokumentacije v spisu, njegove izpovedi in izvedenskega mnenja pravilno ugotovili dejansko stanje, vendar pa sta ugotovljena dejstva iz vseh uveljavljanih odškodninskih naslovov premalo vrednotili in mu prisodili prenizko odškodnino. V reviziji obširno ponavlja ugotovitve izvedenca medicinske stroke in dejstva, ki jih je sam izpovedal o obsegu svoje nepremoženjske škode. Meni, da bi mu morali sodišči, če bi upoštevali vsa ta dejstva in če bi pravilno ovrednotili obseg njegove nepremoženjske škode, prisoditi vso zahtevano odškodnino, to je 950.000 SIT za telesne bolečine in neugodnosti, 300.000 SIT za strah in 750.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča tako spremeni, da toženko obsodi na plačilo še nadaljnje odškodnine v višini 1.120.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in na plačilo vseh njegovih zaznamovanih pravdnih stroškov.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da se je toženka pripojila k družbi A. d.d., K. ter z vpisom te pripojitve v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod Srg 200501473 pri vložku 066/10155500 dne 29.12.2005 prenehala (druga točka tretjega odstavka 521. člena tedaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-UPB1, Uradni list RS, št. 15/2005). Do njenega prenehanja je prišlo v pritožbenem postopku po izteku roka za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 344. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3). Pravdni postopek je bil s tem prekinjen (tretja točka prvega odstavka 205. člena ZPP), vendar pa se je najkasneje 3.11.2006 nadaljeval (prvi odstavek 208. člena ZPP) proti pravni naslednici toženke A. d.d., K.. Tedaj je bila pravni naslednici toženke vročena sodba pritožbenega sodišča, že 21.2.2006 pa je z dopisom zahtevala tudi odločbo o odmeri sodne takse.

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), je revizijsko sodišče glede obstoja, trajanja in stopnje tožnikovih telesnih in duševnih bolečin vezano na ugotovitve nižjih sodišč. Zato ni upoštevalo sklicevanja revizije na podatke iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi, ki od teh ugotovitev odstopajo in jih presegajo (npr. da tožnik zaradi obravnavane poškodbe še vedno trpi bolečine in jih bo tudi v bodoče še dolgo trpel...).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. čl ena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 97/2007). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnik je v prometni nesreči 6.3.2001 utrpel zvin vratne hrbtenice. Podroben dejanski obseg vseh oblik njegove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na četrti in peti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji in četrti strani pritožbene sodbe, zato revizijsko sodišče teh ugotovitev ne bo ponavljalo. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti sta mu sodišči prisodili odškodnino v znesku 450.000 SIT (sedaj 1877,82 EUR), za strah 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 330.000 SIT (sedaj 1377,07 EUR). Tožnikovo škodo sta s tem ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisojenih odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Skupni prisojeni znesek 880.000 SIT (sedaj 3672,17 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 5 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.