Jedro

Na tožeči stranki, ki je uveljavljala odškodnino za škodo, ki je bila storjena s strani delavke, je bilo dokazno breme v zvezi z vsemi predpostavkami odškodninskega delikta (tudi krivde, ker se domneva le navadna malomarnost, ta pa po prvem odstavku 182. člena ZDR ne zadošča za odškodninsko odgovornost delavca). Tako je bilo tudi v zvezi z višino škode (prikrajšanja) dokazno breme na njeni strani. Ker ni predložila vseh dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo (kar je dokazni standard za odločitev v pravdnem postopku oz. individualnem delovnem sporu) ugotoviti večjo škodo, ko je bila ugotovljena in prisojena, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežku utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa v točki IV izreka delno spremeni, tako da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža na 2.746,27 EUR.

V ostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača odškodnino za materialno škodo v višini 27.124,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Z izpodbijanim sklepom je tožbo, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek, zavrglo (točka III izreka), toženi stranki pa je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 3.980,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega paricijskega roka do plačila (točka IV izreka).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka opustila ravnanje, ki je bilo od nje zahtevano in pričakovano, čeprav je bila seznanjena z blagajniškim poslovanjem tožeče stranke in z načinom polaganja gotovine v dnevno nočni trezor. Zaradi njenega ravnanja je prišlo do manjka gotovine, kot je ugotovila sodna izvedenka ekonomske stroke A.A. najmanj v višini 27.124,00 EUR. Za ta znesek je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za materialno škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, ugodilo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka višjega prikrajšanja ni dokazala.

Zoper točki II in IV izreka navedene sodbe in sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke in da je tožena stranka zaradi svojega protipravnega ravnanja dolžna tožeči stranki povrniti škodo. Ni pa pravilno stališče, da tožeča stranka nad zneskom 27.024,00 EUR ni dokazala nastanka škode. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka predložila listine (blagajniške prejemke tožene stranke in izpiske z bančnega računa), iz katerih je razvidno, da je utrpela škodo v višini 42.420,53 EUR. Ta znesek predstavlja razliko med gotovino, ki jo je tožena stranka prejela od strank (in za katero je izdala blagajniški prejemek), in gotovino, ki je bila položena na račun tožeče stranke. To razliko si je tožena stranka prisvojila. Tožeča stranka je s tožbo in pripravljalnimi vlogami predložila dokaze, ki potrjujejo njene trditve. Blagajniški prejemki, ki jih je predložila, so podpisani s strani tožene stranke, ki prejema gotovine na podlagi blagajniških prejemkov ne zanika. Glede na to je nesprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokazati svoje trditve s predložitvijo blagajniških dnevnikov in internih nalogov za polog gotovine. S tem v zvezi niti ni jasno, katere blagajniške dnevnike in interne naloge bi morala tožeča stranka predložiti. Zadeva, ki se presoja, je jasna: tožeča stranka na račun ni prejela vse gotovine, ki jo prejela tožena stranka od strank. Tožeča stranka je tudi večkrat pojasnila, da pri sodelavkah tožene stranke ni bilo ugotovljenih manjkov pri pologu gotovine. Oškodovanje oz. prikrajšanje tožeče stranke je bistveno večje, kot je znesek, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ker tožeča stranka ni želela nasprotovati ugotovitvam sodne izvedenke, je pristala na njeno mnenje in ni podala pripomb. To je storila tudi iz razloga, ker se presojana zadeva vodi pred sodiščem prve stopnje že pet let in si je prizadevala k hitri rešitvi. Sodna izvedenka je ugotovila, da druge delavke pri tožeči stranki na račun niso polagale gotovine, ki jo je prejela tožena stranka, v drugem odstavku na 6. strani mnenja pa je izrecno napisala, da znaša prikrajšanje tožeče stranke 36.437,39 EUR. V zaključku, kjer je navedeno, da bi prikrajšanje lahko znašalo med 27.124,00 EUR in 36.437,39 EUR, je mnenje sodne izvedenke nejasno in v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami. To nejasnost in nasprotje bi moralo sodišče prve stopnje odpraviti ali z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ali pa z določitvijo novega sodnega izvedenca. Tožeča stranka je z listinami dokazala, da je tožena stranka od strank prejela gotovino v višini 96.140,69 EUR, od tega zneska je le 59.706,64 EUR položila na račun tožeče stranke. Na podlagi teh trditev bi morala tožena stranka dokazati, da je bila tudi razlika v višini 36.437,39 EUR nakazana, pa tega ni storila.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o stroških postopka (točki I in IV izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo več bistvenih kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.). Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Podano je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, ter med samimi listinami in zapisniki. Predvsem izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu, kdaj se je tožeča stranka seznanila z domnevnim ravnanjem tožene stranke oz. s škodo, ki naj bi nastala. Tožena stranka ves čas postopka navaja, da je tožeča stranka ves čas vedela za ravnanja zaposlenih, te navedbe pa so potrdile tudi priče A.B., B.B. in A.C. Izpovedale so, da je A.D., ki je bil vodja financ pri tožeči stranki, opravljal dejanski nadzor v poslovalnicah in je imel vpogled v prilive na račun. Tako se kot neresnična izkaže navedba tožeče stranke, da se je z ravnanjem tožene stranke in s škodo seznanila šele jeseni leta 2006. Sodišče prve stopnje se do teh navedb ni opredelilo in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nadaljnja bistvena kršitev je podana, ker je sodišče prve stopnje na 8. strani obrazložitve navedlo, da se ob ponovnem tiskanju blagajniškega prejemka izpiše ime osebe, ki je prvotno vpisana. V tem delu je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbi priče A.F., ni pa navedlo zakaj. Ni upoštevalo, da sta priči A.D. in B.B. ter tožena stranka izpovedale drugače, to je, da se na blagajniškem prejemku vedno izpiše ime osebe, ki ga tiska. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje, je tudi v nasprotju s tem, da je v nadaljevanju upoštevalo blagajniške prejemke, na katerih je navedeno ime druge osebe, ne tožene stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje na 6. strani obrazložitve navedlo, da je na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da vsaka delavka ob koncu svojega dela ni oddala gotovine, da pa se je to dogajalo le v dopoldanski izmeni. V tem primeru je delavka natisnila blagajniški dnevnik in preverila stanje plačil in gotovine, nato pa je to predala tisti, ki je delala v popoldanski izmeni. Hkrati je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič ugotovilo, da je bila vsaka odgovorna za gotovino, ki jo je prejela od strank (ne glede na to, ali jo je položila na račun ali predala sodelavki). Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje so v popolnem nasprotju z izpovedbami prič in listinami v spisu. Potrdile sta jih le priči A.D., ki je bil v spornem obdobju vodja financ pri tožeči stranki, in A.E. ki je še vedno zaposlena pri tožeči stranki. Vse ostale priče so izpovedale, da se denar na račun ni polagal vsakodnevno, predvsem pa, da ga ni polagala vsaka delavka. Priče tudi niso izpovedale, da bi pri tožeči stranki obstajala navodila, da je vsaka delavka odgovorna za gotovino, ki jo prejme. Na primer: priča A.B. je izpovedala, da se je gotovina polagala zvečer, tudi tista, ki jo je prejela delavka v dopoldanski izmeni. Na podlagi vpogleda v seznam gotovinskih pologov na transakcijski račun pri A. d.d. za obdobje od 1. 1. 2006 do 15. 11. 2006, ki je v spisu in ki ga je upoštevala tudi sodna izvedenka, je razvidno, da se pologi niso vršili dnevno in za vsako delavko posebej. Tako je v tem delu izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj glede na njene navedbe, da se gotovina ni polagala za vsako delavko, ni ugotavljalo, ali niso gotovine, ki jo je od strank prejela tožena stranka, na račun položile njene sodelavke. Dokazov o tem tožena stranka ni mogla predložiti, ker z njimi ne razpolaga. S tem v zvezi je imelo sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04) možnost tožečo stranko pozvati, da dokaze predloži. Poleg tega tožena stranka opozarja še na (zmoten) zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo delavkam jasno, da morajo za prejeto plačilo izdati blagajniški prejemek, ob zaključku dela izpisati blagajniški dnevnik in najmanj na koncu delovnega dneva prejeto gotovino položiti v dnevno nočni trezor, vendar za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke to ne zadošča. Sodna izvedenka je na 6. strani izvedenskega mnenja izrecno navedla, da nima na voljo blagajniških dnevnikov drugih delavk v isti poslovalnici (to je v centru B.) niti njihovih internih nalogov za polog gotovine. Zato se trditev tožeče stranke ne more v celoti preizkusiti (predvsem ni mogoče preizkusiti, ali ni bila gotovina, ki jo je prejela tožena stranka, položena na račun s strani njenih sodelavk). To pa bi bilo ključnega pomena za odločitev v tem sporu. Na podlagi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02), ko je zaključilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ne da bi preverilo, ali ni bila gotovina položena na račun tožeče stranke. Tožena stranka tudi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede višine škode oz. odškodnine. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je sodna izvedenka do zneska 27.124,00 EUR (kolikor naj bi nesporno znašalo prikrajšanje) prišla na podlagi podatkov, ki jih je v spis vložila tožeča stranka. Dokumentacija o gotovini, ki so jo prejele druge delavke, v spis ni bila vložena. Tudi sodna izvedenka je v mnenju izrecno navedla, da trditev tožeče stranke ne more v celoti preizkusiti, ker ne razpolaga z listinami, ki se nanje nanašajo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je – razen pri odločanju o stroških postopka – na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava sprejelo pravilno odločitev.

Pritožba tožene stranke sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek, kot ga je oblikovalo sodišče prve stopnje, ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Neutemeljen je tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih zapisalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami ali zapisniki. Takšnega nasprotja ni zapisalo.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožena stranka po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Tudi ta pritožbeni razlog ni podan, sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je, pravilno uporabilo tudi materialno pravo, to je določbo prvega odstavka 182. člena ZDR, ki določa, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti.

Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: tožena stranka je bila pri tožeči stranki zadolžena za opravljanje dela, pri katerem je od strank med drugim prejemala plačila v gotovini. Skladno z navodili in prakso pri tožeči stranki se je gotovina praviloma dnevno (razen če je šlo za manjše zneske) polagala na račun (v dnevno nočni trezor). Tožena stranka je vsakodnevno polaganje gotovine opustila, zaradi njenega ravnanja pa je prišlo do manjka, ki ga je sodna izvedenka ugotovila v višini med 27.124,00 EUR in 36.437,39 EUR.

Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za škodo, ki je nastala v obliki manjka, ni bistveno, kot skuša prikazati tožena stranka v pritožbi, kdaj se je tožeča stranka seznanila s prikrajšanjem oz. nepravilnostmi pri polaganju gotovine. To bi bilo edino bistveno, če bi tožena stranka ugovarjala, da je terjatev zastarala (česar ni storila, ugovor pa tudi ne bi bil utemeljen), ne more pa se razbremeniti odgovornosti z navedbami, da bi morala tožeča stranka vsakomesečno ugotavljati morebitni primanjkljaj oz. vršiti nadzor nad delom tožene stranke.

Bistvene dejanske okoliščine v tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listin, izvedenskega mnenja in iz izpovedb prič. V skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je urejeno v 8. členu ZPP, o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilna in prepričljiva. O tem, koliko gotovine je tožena stranka prejela, se je sodna izvedenka seznanila na podlagi podatkov v blagajniškem dnevniku, zato ni bistveno, čigavo ime je bilo napisano na izpiskih o blagajniškem prejemku, ki se je ponovno natisnil (ali ime osebe, ki ga je izdala, ali ime osebe, ki ga je naknadno natisnila). Zato tudi ni bistveno, kaj so o tem izpovedale priče. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je o tem dejstvu (katero ime se izpiše) najbolj verodostojna izpovedba priče A.F., avtorja računalniškega progama, ki ga je uporabljala tožena stranka pri tožeči stranki. V zvezi z dejstvom, kako pogosto se je polagala (morala polagati) gotovina na račun pri tožeči stranki pa so priče (A.D., A.G. in A.B.) izpovedale, da se je polagala dnevno, te izpovedbe pa je utemeljeno upoštevalo sodišče prve stopnje. Takšnim zaključkom oz. ugotovitvam pritožba tožene stranke neutemeljeno nasprotuje. Tožena stranka in zakoniti zastopnik tožeče stranke B.C. o tem dejstvu nista izpovedala. Priča A.C. je izpovedala o običajnem delu v poslovalnici na ... cesti in o svojem delu v poslovalnici v centru B., ki je bilo pri njej izjema. Priča B.B. pa je izpovedala, kot je povzelo tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je bil znesek gotovine, ki se ni polagala dnevno na račun, majhen (limitiran na takrat veljavnih 100.000,00 SIT).

Sodišče prve stopnje je višino škode oz. prikrajšanja, ki ga je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke utrpela tožeča stranka, ugotavljalo s sodno izvedenko ekonomske stroke A.A.. Na izvedensko mnenje se je tožeča stranka odzvala v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2011, v kateri se je strinjala z ugotovljenim prikrajšanjem v višini 36.437,39 EUR, ne pa z nižjim zneskom, kot ga je ugotovila sodna izvedenka. Izvedbe dodatnih dokazov (na primer z zaslišanjem sodne izvedenke, določitvijo drugega sodnega izvedenca) ni predlagala. Glede na prvi odstavek 337. člena ZPP so tovrstni njeni dokazni predlogi v pritožbi podani prepozno in iz tega razloga neupoštevni. Pa tudi neutemeljeni, enako kot pritožbene navedbe, da bi morala dejstvo, da je vso gotovino položila na račun tožeče stranke, dokazovati tožena stranka.

Tožena stranka je bila tista, ki je v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2011 navedla, da izvedenskega mnenja ne sprejema. Navedla je, da na podlagi s strani tožeče stranke predložene dokumentacije ni mogoče ugotoviti, da bi zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke nastala škoda (v zatrjevani višini). V tej pripravljalni vlogi je za popolno ugotovitev dejanskega stanja predlagala, da naj tožeča stranka predloži manjkajoča potrdila o vplačilu skupaj z izpisom blagajniškega dnevnika na dan tiskanja potrdil. Teh listin sicer tožeča stranka ni predložila, kar pa ni vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je predstavljalo podlago za odločitev v ugodilnem delu izpodbijane sodbe. Zaradi nepredložitve listin dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, nepopolno je ostalo ugotovljeno oz. je nedokazano prikrajšanje tožeče stranke nad zneskom, ki je bil prisojen z izpodbijano sodbo. V tem delu pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov po uradni dolžnosti, kot mu sicer omogoča 34. člen ZDSS-1 (na katerega se v pritožbi sklicuje tožena in ne tožeča stranka).

V zvezi z blagajniškimi dnevniki sodelavk tožene stranke, ki jih tožeča stranka ni predložila, je zmotno pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da je bilo dokazno breme, da so gotovino, ki jo je prejela tožena stranka na bančni račun, predložile druge delavke, na toženi stranki. Na tožeči stranki, ki je uveljavljala odškodnino za škodo, ki je bila storjena s strani delavke, je bilo dokazno breme v zvezi z vsemi postavkami odškodninskega delikta (tudi krivde, ker se domneva le navadna malomarnost, ta pa po prvem odstavku 182. člena ZDR ne zadošča za odškodninsko odgovornost delavca). Tako je bilo tudi v zvezi z višino škode (prikrajšanja) dokazno breme na njeni strani. Ker ni predložila vseh dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo (kar je dokazni standard za odločitev v pravdnem postopku oz. individualnem delovnem sporu) ugotoviti večjo škodo, ko je bila ugotovljena in prisojena (27.124,00 EUR), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v presežku utemeljeno zavrnilo. Zmotno je stališče tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje, da je dokazala prikrajšanje v večjem znesku s tem, da je dokazala, da je višja razlika v gotovini, ki jo je tožena stranka prejela od strank in je ni položila na bančni račun. Na podlagi tega ni prešlo dokazno breme na toženo stranko v smislu, da bi morala ona dokazati, da so gotovino, ki jo je ona prejela nakazale sodelavke. Tega niti ni mogla dokazati, ker so bile vse listine pri tožeči stranki.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku le za obdobje, za katero je sodna izvedenka ugotovila, da druge delavke niso polagale gotovine, ki jo je od strank prejemala tožena stranka. Za preostalo obdobje pa je že sodna izvedenka navedla, da bi prikrajšanje lahko ugotovila, le če bi razpolagala z blagajniškimi dnevniki sodelavk tožene stranke, ki pa v spis niso bili vloženi. Glede na pravilo o dokaznem bremenu, ki je v zvezi z višino škode, ki jo je utrpela, na tožeči stranki in glede na dejstvo, da je z blagajniškimi dnevniki razpolagala tožeča in ne tožena stranka, pa jih v spis ni vložila, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da višjega prikrajšanja (škode) ni dokazala. Zato je v presežku nad 27.124,00 EUR tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. V tem delu je šlo za situacijo, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ko bi lahko gotovino, ki jo je ona prejela, na račun položile sodelavke. V tem delu tožbenemu zahtevku, ker ni bilo dokazano, da gotovina ni bila položena, ni bilo ugodeno, torej je odločitev toženi stranki v korist. Ob preizkusu po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki temelji na ločenem presojanju uspeha po temelju in po višini, ni pravilna. Predmet tega individualnega delovnega spora je dajatveni denarni tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine v določenih višini), zato je odločilen uspeh v sporu glede na višino prisojenega zneska (odškodnine). Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP lahko v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Uspeh tožeče stranke v sporu je 64 %, uspeh tožene pa 36 %, zato je stroške postopka treba odmeriti v tem razmerju. Potrebni stroški tožeče stranke znašajo po pravilni odmeri sodišča prve stopnje 7.360,80 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 5.457,33 EUR. Glede na uspeh znašajo stroški tožeče stranke, do katerih je upravičena, 4.710,91 EUR, tožena stranka pa je upravičena do povračila stroškov v višini 1.964,64 EUR. Tako je po medsebojnem poračunu tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.746,27 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev o stroških v izpodbijanem sklepu po 3. točki 365. člena ZPP delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe in sklepa.

Ker v preostalem (v zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine) niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeni in po 353. členu ZPP ter 2. točki 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo in nespremenjeni izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške po prvem in drugem odstavku 154. člena ZPP: tožeča stranka, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker je uspela le v neznatnem delu (ker je pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava pri odločanju o povračilu stroškov postopka).