Jedro

Tožnikovo sodelovanje v Osvobodilni vojski Kosova glede na poročila mednarodnih nevladnih in drugih organizacij o stanju na Kosovu ter v Srbiji in Črni gori, ni razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov (3. odst. 1. člena ZAzil), tožnik pa tudi ne izpolnjuje pogojev po 2. odst. 1. člena ZAzil. Tožnik s svojimi izjavami o stanju na Kosovu, glede na to, da že od leta 1998 živi v Sloveniji, ne more omajati verodostojnosti poročil mednarodnih in drugih organizacij, ki so sedaj na Kosovu, zato tudi izvedba glavne obravnave ne bi vplivala na drugačno odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 354/2004-18 z dne 14.4.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.1.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in mu določila rok 3 dni od pravnomočno končanega postopka, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo. Tožena stranka je na podlagi izpovedi tožnika samega in na podlagi poročil ter podatkov mednarodnih organizacij, operativnih smernic in navodil za Kosovo ter poročil tujih ambasad ter stališča Urada za begunce Združenih narodov ugotovila, da se tožnik kot državljan Srbije in Črne gore lahko varno vrne na Kosovo ter da njegov strah pred preganjanjem s strani oblasti Srbije in Črne gore ni utemeljen tudi v primeru, če se bodo mednarodne sile iz Kosova umaknile in bo Kosovo ostalo del državne skupnosti Srbije in Črne gore. Ugotovilo je tudi, da tožnik ne spada v nobeno izmed kategorij posameznikov s Kosova, ki še potrebujejo zaščito po stališčih Urada za begunce združenih narodov iz marca 2000, marca 2001, aprila 2002 ter januarja 2003, na podlagi česar je sklenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih za priznanje azila določa 2. odstavek 1. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odl. US, 113/2000 - odl. US, 124/2000, 67/2001 in 98/2003), in da tudi ne obstojajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnik ne vrne v njegovo izvorno državo, ki bi utemeljevale priznanje azila iz humanitarnih razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. Zato je tožnikovo prošnjo za azil zavrnila na podlagi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil in mu na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke za njeno odločitev, navedenim v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ter se je na te razloge, v izogib ponavljanju v celoti sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Kot neutemeljen je zavrnilo tožnikov tožbeni ugovor, da je bilo v obravnavanem primeru kršeno materialno pravo, saj tožnik niti ni navedel, v čem naj bi bila ta kršitev. Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi pavšalno tožbeno navedbo o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik sploh ni navedel, glede katerih konkretnih pravno relevantnih okoliščin naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovljeno, niti za svojo trditev ni predložil niti ponudil nobenega dokaza, pač pa le trditev, da zanj vrnitev na Kosovo ni varna. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene navedbe, da razmere na Kosovu še niso varne zaradi trenutnega statusa Kosova na podlagi Resolucije, št. 1944 z dne 10.6.1999, saj so te navedbe v nasprotju s podatki številnih aktualnih poročil o stanju in razmerah na Kosovu ter Srbiji in Črni gori, ki izhajajo po oceni sodišča iz verodostojnih poročil mednarodnih nevladnih organizacij in nekaterih tujih vladnih poročil, na katere se opira izpodbijana odločba in se nahajajo v predloženih upravnih spisih skupaj s prevodi v slovenskem jeziku. Iz obširne obrazložitve izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja, da je izdana na podlagi dejanskega stanja o aktualnih razmerah na Kosovu, ugotovljenega na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, na katere se sklicuje, in jih vsebinsko povzema tožena stranka v svoji obrazložitvi, navedeni pa so tudi pravni in dejanski razlogi, ki so narekovali njeno odločitev. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi izjav tožnika v prošnji za priznanje azila z dne 29.5.1998 in na zaslišanju dne 19.1.2004 ter že prej navedenih informacij o stanju v izvorni državi in njeni avtonomni entiteti Kosovo, s katerim je tožena stranka primerjala in preizkušala tožnikove izjave glede njegove objektivne in subjektivne ogroženosti v primeru vrnitve v izvorno državo in je svoje razloge za odločitev tudi popolno utemeljila. Razmere na Kosovu so se v času, ko je tožnik odsoten iz države, bistveno spremenile in postale varne tudi za osebe kot je tožnik, ki je bil pripadnik osvobodilne vojske Kosova (v nadaljevanju OVK). Sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi tožbene navedbe o dvomljivi verodostojnosti poročil, na katerih temelji odločitev tožene stranke. Glede na ta poročila je tudi po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno in popolno ugotovila obstoj pravno relevantnih objektivnih okoliščin v državi izvora tožnika in na tej podlagi ocenila tudi okoliščine, zaradi katerih je tožnik zapustil matično državo leta 1998 in zaradi katerih se čuti ogroženega. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka ni zagotovila tožniku ustrezne strokovne pomoči po načelu pomoči prava neuki stranki. Tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji, se enako kot državljan Republike Slovenije ne more sklicevati na nepoznavanje prava in mora poznati pravni red, predvsem predpise, ki urejajo njegov pravni položaj, njegove pravice in obveznosti. To pomeni, da se tujec, ki (kot tožnik) biva v Republiki Sloveniji, enako kot državljan Republike Slovenije, ne more v upravnih in sodnih postopkih uspešno sklicevati na nepoznavanje prava. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini in določenemu političnemu prepričanju, zaradi katerega naj bi tožnik pobegnil iz države in zaradi katerega njegova vrnitev v matično državo ne bi bila varna. Tožnikov strah pred preganjanjem na podlagi navedenega ni utemeljen. Tožnik je imel možnosti izčrpno predstaviti, pojasniti in dokazati vse okoliščine in dejstva, pomembna za odločitev, v zvezi z njegovimi navedbami pa je tožena stranka ugotavljala, preverjala in upoštevala vsa dejstva in okoliščine v smislu 5. odstavka 24. člena ZAzil. Odločba tožene stranke je izdana po celoviti proučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih navaja tožnik (6. odstavek 24. člena ZAzil) ter pravilno in skladno s podatki upravnih spisov. Na podlagi tega je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se iz humanitarnih razlogov prosilcu prizna azil le ob predpostavki, da obstajajo humanitarni razlogi, kot so ogrožanje varnosti in fizične integritete oziroma nevarnost nečloveškega ravnanja. Mednarodne pogodbe tako kot tudi Ustava RS (48. člen) prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v takem primeru izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar tudi po presoji prvostopnega sodišča takšna nevarnost v tožnikovem primeru ne obstoja.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek. Vsa pozornost sodišča je bila predvsem usmerjena v ugotavljanje formalnih pogojev, ki jih mora izpolnjevati prosilec za azil. Sodišče se je tudi strinjalo s pravilnostjo in utemeljenostjo razlogov, s katerimi je tožena stranka utemeljevala svojo negativno odločitev. Ti razlogi pa izhajajo, kot je navedeno v obrazložitvi, iz poročil mednarodnih nevladnih in vladnih organizacij in nekaterih tujih ambasad o stanju in razmerah na Kosovu ter Srbiji in Črni gori. Prav v tem pa je po oceni tožnika podano izrazito nasprotje med proklamiranim stanjem, kot ga opredeljujejo poročila, na katere se sklicuje sodba, in dejanskim stanjem, na katerega je tožnik opozoril že na samem zaslišanju pred upravnim organom. Njegove navedbe pa so se v letu 2004 izkazale kot pravilne. To je dokazal nekontrolirani izbruh nasilja na Kosovu v letu 2004. Še tisto nekaj elementov, ki naj bi tožniku zagotavljali varno preživetje na Kosovu, je s tem izginilo in jih ne morejo zagotoviti niti UNMIK in ne KFOR, ki naj bi skrbela za red in mir na Kosovu. V tako zaostrenih razmerah, ki so po intenziteti enake razmeram v letu 1998, se ne more govoriti o neizpolnjevanju pogojev za pridobitev azila iz t.i. humanitarnih razlogov. Prepričan je, da bi njegova vrnitev na Kosovo ogrozila njegovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju Ženevska konvencija), obstoja takšne nevarnosti pa ne more dokazovati z listinami ali drugimi dokazi, temveč le z lastnimi navedbami o razmerah na Kosovu. Njegov odkrit dvom v verodostojnost in realnost poročil o stanju v tej pokrajini pa se je izkazal za točen.

Vzpostavitev posebne enklave na Kosovu s povsem srbskim prebivalstvom med njegove prebivalce vnaša dodaten nemir in negotovost. V takšnih razmerah se ne ve, kakšna bo bodoča usoda te pokrajine, zato tudi ni mogoče govoriti o neutemeljenosti strahu pred preganjanjem, ki ga je navedel. Ugovarja tudi, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave. Ob pomanjkanju oziroma nezmožnosti pridobiti dokaze s Kosova bi namreč lahko s svojim neposrednim zaslišanjem na glavni obravnavi podrobno opisal okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje svoj zahtevek. Ta pravica mu je bila kršena. V tožbi je uveljavljal pritožbeni razlog nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar je sodišče kljub temu sprejelo sodbo na nejavni seji, s čemer je podana absolutna kršitev določb ZUS in s tem prekršena ustavna pravica do udeležbe na glavni obravnavi, predvsem pa pravica do izjave na glavni obravnavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, za svojo odločitev je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave pred izdajo izpodbijane sodbe. Takšna kršitev postopka je podana le, če bi neoprava glavne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Ta okoliščina pa v obravnavanem primeru ni podana. Tožnik v tožbi ni zahteval oprave glavne obravnave. Res je sicer, da je odločbo tožene stranke izpodbijal tudi iz razloga nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ni navedel, v čem je dejansko stanje narobe ugotovljeno oziroma katera dejstva in okoliščine je treba še ugotoviti in katere dokaze je še treba pridobiti zato, da bi bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Njegove tožbene navedbe so zgolj pavšalne in poskušajo vnesti dvom v verodostojnost poročil mednarodnih nevladnih in nekaterih vladnih organizacij o stanju na Kosovu v zadnjem obdobju. Tožnik je poskušal verodostojnost teh poročil omajati že v postopku pred toženo stranko z lastnimi izjavami, ki pa glede na to, da je tožnik v Sloveniji že od leta 1998, niso aktualne, ne glede na to, da ima tožnik stike s svojim bratom, ki živi na Kosovu. Tudi če bi sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, bi lahko stanje na Kosovu ugotavljalo le iz poročil, ki jih je v spisu zbrala tožena stranka in morebitno pridobitvijo novih poročil nevladnih oziroma vladnih organizacij o stanju na Kosovu, ter iz tožnikovih izjav, pri čemer tožnik že 6 let ne prebiva na Kosovu. Na odločitev v stvari tudi ne morejo vplivati sedanje razmere na Kosovu, ki jih v pritožbi omenja tožnik. Iz sredstev javnega obveščanja je namreč mogoče ugotoviti, da ti napadi niso usmerjeni zoper člane nekdanje osvobodilne vojske Kosova.

Upoštevaje dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred toženo stranko, in sicer iz tožnikovih izjav in iz poročil mednarodnih nevladnih organizacij ter nekaterih vladnih inštitucij, tudi pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožniku priznal azil na podlagi 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil. Glede na to je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.