Jedro

Za izkaz intervencijskega interesa ne zadošča goli gospodarski interes. Treba je namreč izkazati pravni interes, ki mora biti zasnovan v pravnem razmerju med intervenientom in stranko iz glavne pravde. Pri najemni pogodbi, ki je sklenjena pod odložnim pogojem, se šteje, da najemno razmerja že obstaja, da pa še ni spolnitvenega zahtevka. Najemna pogodba, ki je sklenjena za določen čas, preneha s pretekom časa, za katerega je bila sklenjena, in to neodvisno od dogovorjenega odloga.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke in F. iz Ljubljane se zavrneta ter se sklep sodišča prve stopnje potrdi. 2. Pritožba F. iz Ljubljane proti sodbi sodišča prve stopnje se zavrže. 3. F. iz Ljubljane sam trpi pritožbene stroške. 4. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. 5. Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške. 6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 54.000,00 SIT stroškov pritožbenega odgovora (zoper sodbo), v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izpraznitev in izročitev poslovnega prostora (1. točka izreka izpodbijane sodbe), pri čemer je toženi stranki naložilo povrnitev 273.005,00 SIT njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1999 do plačila (2. točka izreka izpodbijane sodbe), medtem ko je (z izpodbijanim sklepom) zavrnilo intervencijo F. iz Ljubljane (v nadaljevanju FSL) na strani tožene stranke. Tožena stranka se je (po pooblaščenih odvetnikih) pritožila tako zoper navedeno sodbo (posebej zoper sklep o odmeri stroškov) kot zoper navedeni sklep. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, pri čemer je predlagala razveljavitev izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, in to pred drugim sodnikom. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Tudi FSL se je (po pooblaščeni odvetnici) pritožil tako zoper navedeno sodbo kot zoper navedeni sklep. Prav tako je uveljavljal vse pritožbene razloge, pri čemer je predlagal razveljavitev izpodbijanih odločb z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v ponovni postopek in odločanje. Pri tem je priglasil stroške pritožbe. Obe pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila (čeprav odgovor na pritožbo proti sklepu v zakonu ni predviden). Kot neutemeljene je (obrazloženo) prerekala pritožbene navedbe in predlagala potrditev izpodbijanih odločb. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora (čeprav zaradi odgovora na pritožbo proti sklepu niso nastali posebni stroški). Ker sta bili izpodbijani odločbi izdani pred dnem 14.7.1999, ko je začel veljati "novi" Zakon o pravdnem postopku (ZPP/99), je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka njegovega 498. člena ob reševanju pritožb upoštevalo "stare" postopkovne določbe (ZPP/77). Pritožbi tožene stranke in FSL zoper sklep sodišča prve stopnje nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8.6.1999 (redna št. 39) zavrnilo intervencijo FSL na strani tožene stranke. Zato (saj ima zoper sebe neugodno odločbo) je sodišče druge stopnje ocenilo, da ima FSL pravovarstveno potrebo in je njegovo pritožbo dopustilo. Dopustilo pa je tudi pritožbo tožene stranke, saj ima le-ta interes, da bi ji FSL, ki sicer sam ne bi nastopal kot stranka, pomagal oz. da bi sam (namesto nje) opravljal procesna dejanja. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa je sodišče druge stopnje ocenilo, da FSL ni izkazal intervencijskega interesa, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Lahko, da ima interes, da bi tožena stranka ostala najemnik spornega poslovnega prostora in da bi v njem še naprej opravljala gostinsko dejavnost, vendar pa gre pri tem zgolj za gospodarski interes, ne pa za pravni, ki mora biti (kot pravno upošteven) zasnovan v pravnem razmerju med intervenientom in (glavno) stranko gospodarskega spora. FSL (kot denacionalizacijski upravičenec) ima sicer pričakovano pravico, pravni interes, ki je zasnovan v denacionalizacijskem razmerju, vendar proti tožeči stranki (kot denacionalizacijskemu zavezancu), ne pa proti toženi stranki. Ker bi tako FSL moral biti (pravno) zainteresiran, da v predmetnem sporu uspe tožeča stranka, ne pa tožena stranka, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 380. člena ZPP/77 pritožbi tožene stranke in FSL kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (1. točka izreka). Pravni interes FSL je namreč v tem, da se mu v denacionalizacijskem postopku vrne nepremičnina (tudi poslovni prostor, ki ga je tožena stranka imela v najemu). Pritožba FSL zoper sodbo sodišča prve stopnje ni dovoljena. Ker FSL ni izkazal intervencijskega interesa (pravne koristi, da intervenira), ne more biti legitimiran za vložitev pritožbe proti prvostopenjski sodbi. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1. točke 380. člena (v zvezi s 3. odstavkom 358. člena) ZPP/77 njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (2. točka izreka), ker tega na podlagi 1. odstavka 358. člena ZPP/77 ni storilo že sodišče prve stopnje. Ker je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo FSL, je na podlagi 1. odstavka 166. člena (v zvezi s 1. odstavkom 154. člena) ZPP/77 sklenilo, da sam trpi pritožbene stroške (3. točka izreka). Pritožba tožene stranke zoper meritorni del prvostopenjske sodbe ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8.6.1999 (redna št. 38) stroškovno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izpraznitev in izročitev poslovnega prostora, in sicer tako "poslovnega prostora v zgradbi najemodajalca M.(MGL) v Gledališki pasaži med Čopovo in Nazorjevo ulico v Ljubljani, med vhodom v prostore AGRFT in vhodom za obiskovalce v MGL v izmeri 32,28 m2, ki obsega lokal, garderobo in WC", kot tudi "poslovnega prostora v izmeri 33,00 m2, razširjenega v nivoju spredaj opisane pasaže, kot je razvidno iz arhitektonskega idejnega projekta, ki je bil priloga najemne pogodbe". S takšno odločitvijo sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 11. točke 2. odstavka 354. člena (v zvezi s 3. odstavkom 194. člena) ZPP/77, ki mu jo je v pritožbi očitala tožena stranka, saj ni odločilo o zahtevku, o katerem bi že tekel spor. Tudi drugi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov (tj. nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 30.3.1998, opr. št. IV Plg 12/98-2) je bil namreč razveljavljen in se je postopek nadaljeval kot s tožbo (gl. sklep z dne 11.5.1999 (list. št. 60)). V tem postopku pa je bila tožba (v obeh, združenih zadevah) spremenjena tako, da je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 14.7.1998 (gl. njeno XII. točko oz. list. št. 43) uveljavljala en sam (dajatveni) zahtevek, o katerem je bilo nato tudi odločeno (gl. 1. točko izreka izpodbijane sodbe oz. list. št. 65). Tako tudi ni podana absolutna bistvena postopkovna kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ki jo je tožena stranka v pritožbi prav tako zatrjevala. Tožena stranka je namreč v pritožbi navedla, da ji ni bila vročena vloga tožeče stranke z dne 17.4.1998 (o modifikaciji zahtevka). To drži, vendar ne zato, ker bi sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 7. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, ampak zato, ker se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe na njeni drugi strani (gl. list. št. 66) pomotno sklicevalo na vlogo z dne 17.4.1998, namesto pravilno na vlogo z dne 14.7.1998, ki pa je bila toženi stranki (po pooblaščenki) vročena dne 9.9.1998, kot to izhaja iz povratnice v spisu. Sicer pa je omenjeno pomoto (pisno napako v številkah oz. v datumu) mogoče odpraviti vsak čas (s popravnim sklepom). Tožena stranka je sodišču prve stopnje tudi očitala, da ni navedlo pravne podlage svoje odločitve in da so (tudi) zato njeni razlogi nejasni, nerazumljivi. Čeprav sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dejansko ni (v skladu s 4. odstavkom 338. člena ZPP/77) navedlo predpisov, na katere jo je oprlo, pa je iz njenih razlogov vseeno mogoče razbrati, da odločitev glede dela spornega poslovnega prostora v izmeri 32,28 m2 (lokala, garderobe in WC) temelji na prenehanju najemne pogodbe z dne 2.4.1991 (priloga A2), ki je bila sklenjena za določen čas, tj. za dobo 7 let (gl. prvi odstavek X. člena najemne pogodbe), in sicer zaradi preteka časa, kar predstavlja podlago po 1. odstavku 27. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP). To pa velja tudi za odločitev glede dela poslovnega prostora v izmeri 33,00 m2 (preddverja). Sodišče druge stopnje se je sicer v sklepu z dne 7.4.1998, opr. št. I Cpg 314/98-2 (gl. list. št. 41) postavilo na stališče, da glede preddverja v izmeri 33,00 m2 najemna pogodba niti ni bila sklenjena in da zato v tem delu ni mogoče uveljavljati njenega prenehanja zaradi preteka časa, za katerega je bila sklenjena, vendar pa je v nadaljevanju postopka, ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka tudi v tem delu izvrševala pravico iz najemne pogodbe, kot da ta ne bi bila odložena do pridobitve dovoljenja za razširitev lokala (gl. preambulo aneksa z dne 2.4.1992 (priloga A3)), spremenilo svoje stališče. Tako je štelo, da je bila najemna pogodba sklenjena tudi za del poslovnega prostora v izmeri 33,00 m2 (preddverje), da pa je bilo njeno delovanje odloženo, kar pomeni, da je pravni posel sicer obstajal (vendar še brez spolnitvenega zahtevka), da pa je s pretekom časa, za katerega je bil sklenjen, prenehal (in sicer neodvisno od dogovorjenega odloga). Tako se pokaže, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke na vrnitev v najem danega poslovnega prostora utemeljen. Gre namreč za obligacijskopravni in ne za stvarnopravni) zahtevek tožeče stranke, ki ga je uveljavljala kot najemodajalec (in ne kot (so)lastnik). Zato se sodišče druge stopnje tudi ni spustilo v presojo navedb pritožbe, ki se nanašajo na stvarnopravna vprašanja, ki v tem sporu niso odločilnega pomena. Sicer pa ima denacionalizacijski upravičenec svoj vrnitveni zahtevek v postopku pred upravnim organom zavarovan z začasno prepovedjo, s katero je bilo tožeči stranki prepovedano vsakršno razpolaganje z nepremičninami, na katerih je vknjižena kot imetnica pravice uporabe (gl. sklep Republike Slovenije - Upravne enote Ljubljana, Izpostave Center, Oddelka za gospodarstvo in ekonomske odnose, Ljubljana, Adamič Lundrovo nabrežje 2, z dne 23.6.1997, št. 301-21/94-06/KP (priloga C4)). Glede na nedovoljenost pritožbe FSL pa se sodišče druge stopnje tudi ni spustilo v presojo aktivne legitimacije tožeče stranke (kot najemodajalca), ki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna. Čeprav se to vprašanje sicer presoja po materialnem pravu, pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala trditev, s katerimi bi ji oporekala (prim. 1. odstavek 496.a člena ZPP/77). Sicer pa drugi odstavek 11. člena Odloka o uskladitvi akta o ustanovitvi javnega zavoda Mestno gledališče ljubljansko (Odloka) kaže na to, da niti ni izključeno, da bi zavod (tožeča stranka) razpolagal z nepremičnim premoženjem ustanovitelja, tj. Mestne občine Ljubljana (MOL). Trditev (s strani tožene stranke), da bi bilo takšno razpolaganje z nepremičninami v lasti ustanovitelja (njihovo dajanje v najem) izven okvira opravljanja dejavnosti, za katero je bil zavod (tožeča stranka) ustanovljen, pa tudi ni bilo (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17.4.1998, opr. št. III Ips 39/98). Pritožba tožene stranke zoper stroškovni del prvostopenjske sodbe ni utemeljena. Odmera pravdnih stroškov je odločba o tem, ali so stroški utemeljeni po temelju in po višini. Tožena stranka je v zvezi s temeljem v pritožbi zatrjevala, da si je tožeča stranka po svoji krivdi (zaradi visečnosti zahtevka v zvezi z drugim izpraznitvenim nalogom) povzročila pravdne stroške in da jih je istočasno povzročila tudi toženi stranki. Vendar je sodišče druge stopnje na ta pritožbeni očitek odgovorilo že v zvezi z zatrjevano absolutno bistveno postopkovno kršitvijo iz 11. točke 2. odstavka 354. člena (v zvezi s 3. odstavkom 194. člena) ZPP/77. Sicer pa iz podatkov spisa niti ne izhaja, da bi tožena stranka povračilo takšnih (separatnih) stroškov zahtevala, da bi jih sodišče prve stopnje moralo odmeriti na podlagi 157. člena ZPP/77. Tožena stranka pa je v zvezi z višino v pritožbi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške tožeče stranke odmerilo ob upoštevanju napačne vrednosti spornega predmeta. Vendar pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj tožena stranka ni upoštevala, da je tožeča stranka v odpovedi in predlogu za izdajo naloga o izpraznitvi poslovnega prostora navedla (gl. list. št. 1) vrednost spora v znesku 60.000,00 SIT oz. v višini 5.000 točk v zvezi s plačilom sodnih taks (gl. 5. točko 22. člena takratnega Zakona o sodnih taksah (ZST) oz. 1. točko 22. člena sedanjega ZST); da pa je kot vrednost spornega predmeta v zvezi z odmero odvetniških stroškov navedla znesek 1.508.000,00 SIT (gl. list. št. 5), ki ustreza enoletni najemnini (gl. tar. št. 13/2-c Odvetniške tarife (OT) in 38. člen ZPP/77). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 368. člena ZPP/77 neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo ter zakonito in pravilno izpodbijano sodbo potrdilo, tako glede glavne stvari kot tudi glede pravdnih stroškov (4. točka izreka). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odstavka 166. člena (v zvezi s 1. odstavkom 154. člena) ZPP/77 sklenilo, da sama trpi pritožbene stroške (5. točka izreka). Ker je tožeča stranka argumentirano odgovorila na pritožbene navedbe tožene stranke, tako da je njen odgovor prispeval k rešitvi pritožbe, je sodišče druge stopnje stroške pritožbenega odgovora (zoper sodbo) štelo kot potrebne stroške (po 155. členu ZPP/77) in jih je na podlagi 1. odstavka 166. člena ZPP/77 naložilo v plačilo toženi stranki. Gre za 54.000,00 SIT stroškov, ki jih je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z ZST in veljavno OT, in sicer za 9.000,00 SIT stroškov sodnih taks za odgovor na pritožbo (tar. št. 1/2 in 1/5 ZST) in za 45.000,00 SIT (500 točk x 90,00 SIT) stroškov sestave odgovora na pritožbo (tar. št. 16/1 OT) - gl. list. št. 83.