Jedro

Tožniki - delavci, ki v individualnem delovnem sporu vtožujejo razliko v plači, so kot navadni sosporniki samostojne stranke, zato vsak tožnik - taksni zavezanec plača takso za svoj tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožniki nosijo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevkom tožečih strank in toženo stranko zavezalo k plačilo zakonskih zamudnih obresti od v izreku navedenih denarnih zneskov za posamezno tožečo stranko za čas od 8.11.1993 do 6.12.1993 in od 7.12.1993 do 29.12.1993, v presežku pa je tožbeni zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov razlik za čas določenega dne v mesecih v letu 1992 in 1993 in do določenega dne v mesecih v omenjenem obdobju zavrnilo zaradi poteka triletnega zastaralnega roka, ki velja za zakonske zamudne obresti.

Pritožniki se pritožujejo zoper zavrnilni del sodbe in smiselno uveljavljajo vse tri pritožbene razloge. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje s tako odločitvijo v sodbi, kjer je del obrestnega zahtevka zavrnilo, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo določila materialnih predpisov in branžne kolektivne pogodbe ter kršilo tudi postopek. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v obrestnem delu, ki je s sodbo sodišča prve stopnje zavrnjen, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje kršilo tudi postopek, saj dejansko stanje zaradi neizvedbe predlaganih dokazov ni bilo "realno" ugotovljeno. Po mnenju pritožnikov pa je sodišče prve stopnje napačno odmerilo tudi taksne obveznosti tožnikom, saj ni upoštevalo, da gre za eno tožbo in je namesto skupne takse, takso nepravilno odmerilo vsakemu tožniku posebej, kar je v nasprotju z zakonom o sodnih taksah in določilih glede plačila taks v postopkih pred delovnimi sodišči. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že enkrat odločalo in s sodbo in sklepom opr.št. I Pd 479/96 z dne 17.5.2000 zahtevek tožečih strank za izplačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo za tisti del obrestnega zahtevka pri posamezni stranki, ki se je nanašal na čas od 7.2.1992 do 29.12.1993 in to iz razloga, ker je bil obrestni del tožbenih zahtevkov, kot je bil oblikovan v vlogi z dne 28.3.2000, neobičajen in nepravilen, ni pa upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo dne 29.3.2000. Opredelilo se je v razlogih sodbe le do zastaralnega roka za terjatve iz naslova delovnih razmerjih. Postavilo se je na stališče, s katerim je soglašalo tudi pritožbeno sodišče in sicer, da terjatve iz naslova plač po 371. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije), zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku, saj pri plačah ne gre za občasne terjatve, ki po 372. členu ZOR zastarajo v treh letih.

Pritožbeno sodišče je s sklepom opr.št. Pdp 1698/2000 z dne 3.7.2002 pritožbi tožečih strank ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo le v zavrnilnem delu, v nerazveljavljenem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Po mnenju sodišča druge stopnje so tožeče stranke utemeljeno opozarjale, da so upravičene do izplačila zakonskih zamudnih obresti tudi od posameznih zneskov neizplačanih razlik plač in ne samo od 30.12.1993 dalje, tako kot je razsodilo sodišče prve stopnje in je ostalo sporno le še vprašanje utemeljenosti obrestnega dela tožbenih zahtevkov.

V zvezi z ugovorom zastaranja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da se je pritožbeno sodišče opredelilo in odločilo le glede ugovora zastaranja vtoževanih glavnic, ne pa glede vtoževanih obresti, ki so akcesorne narave. Pritožbeno sodišče se do vprašanja zastaranja zamudnih obresti v svojem razveljavitvenem sklepu ni opredeljevalo, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo obrestni del zahtevka iz drugih razlogov in ne zaradi zastaranja, strinjalo pa se je s stališčem, da zastarajo terjatve iz naslova delovnega razmerja v splošnem petletnem zastaralnem roku in ne v triletnem roku, za kar se je še vedno zavzemala tožena stranka v svoji pritožbi. Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo na splošno ugovarjala zastaranju terjatev, in ne izrecno tudi zastaranju stranskih terjatev, pritožbeno sodišče ni bilo dolžno obrazlagati pravnih vprašanj, ki v tisti fazi postopka niso bila niti sporna.

V ponovnem postopku pa je sodišče prve stopnje ta del tožbenega zahtevka v pretežnem delu zavrnilo iz drugega razloga kot prvič in sicer zaradi ugovora zastaranja, saj je upoštevalo dejstvo, da je tožena stranka podala ugovor zastaranja, in to ne samo za glavne, ampak tudi za stranske terjatve, torej ne samo za razlike v plačah, ampak tudi za zakonske zamudne obresti.

Pritožniki v pritožbi izrecno ne izpodbijajo odločitve sodišča prve stopnje o tem, da obresti niso zastarane, ker tožena stranka ni podala ugovor zastaranja tudi za stranske terjatve, ampak zgolj pavšalno navajajo, da za zavrnitev obresti od posameznih izplačil ni nikakršne osnove oziroma, da je dejansko stanje v tem delu nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z izvedencem finančne stroke, ki bi lahko sodišču točno za posameznega delavca izračunal neizplačani del plač glede na določilo Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in z zaslišanjem strank in prič. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Ker je sodišče prve stopnje pretežni del tožbenih zahtevkov na izplačilo zakonskih zamudnih obresti zavrnilo zaradi ugovora zastaranja, ki ga je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni bilo dolžno ugotavljati dejanskega stanja v zvezi s samim načinom izračunavanja zakonskih zamudnih obresti. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sicer pa pooblaščenec tožečih strank izvedbe dokaza z izvedencem niti ni predlagal, pa tudi če bi jo, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev pravno relevantnih dejstev, po 2. odstavku 213. člena ZPP, odloči sodišče. Na naroku za glavno obravnavo dne 5.3.2003 je pooblaščenec tožečih strank predlagal le zaslišanje predsednika sindikata bank Slovenije D. J. kot priče, ki naj bi pojasnila način izračunavanja obresti, kakor je prikazano v zadnji vlogi tožečih strank. Izvedba tega dokaza pa je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na sprejeto odločitev sodišča prve stopnje, da so zakonske zamudne obresti zastarane, povsem nepotrebna. Po 2. odstavku 287. členom ZPP mora o predlaganih dokazih, za katere sodišče presodi, da niso pomembni za odločbo, senat odločiti in jih zavrniti (nerelevantni dokazi) s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe, kar pomeni, da se tak sklep lahko izpodbija le skupaj s pritožbo zoper končno odločbo. Čeprav sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni postopalo v skladu s citirano zakonsko določbo in ni s sklepom zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza - zaslišanja priče, pa po oceni pritožbenega sodišča navedena kršitev procesnih pravil ni take narave, ki bi vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost izdane sodbe.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba glede napačne odmere sodnih taks. Tožniki v obravnavanem individualnem delovnem sporu vtožujejo razliko v plači in so zato navadni sosporniki (2. točka 1. odstavka 191. člena ZPP), pri čemer je po 195. členu ZPP vsak sospornik v pravdi samostojna stranka in je vsak zavezan za plačilo sodne takse glede na višino njegovega tožbenega zahtevka, ki ga v tem sporu skupinsko vtožuje. Bistvo navadnega sosporništva je, da je glede na naravo pravnega razmerja mogoče izdati za vsakega sospornika različno sodno odločbo, pri čemer so taki sosporniki le v procesnopravnem razmerju. To pa pomeni, da so formalni in ne materialni sosporniki. Glede na to pri navadnih sospornikih nastane podobna situacija kot v primeru, če je več pravd združenih v skupno obravnavanje. V takem primeru pa se plača taksa za sodbo v vsaki pravdi posebej, kot da pravde niso bile združene, isto velja za sodno takso za pritožbo zoper takšno sodbo. Tožniki so kot navadni sosporniki samostojne stranke in vsak taksni zavezanec plača takso za svoj tožbeni zahtevek v smislu 7. člena Zakona o sodnih taksah - uradno prečiščeno besedilo (ZST-UPB1 - Ur.l. RS št. 20/2004). Zato je odločitev sodišča prve stopnje o odmeri takse pravilna.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožeče stranke so priglasile stroške v zvezi s pritožbo. Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).