Jedro

Z zakonom je torej zagotovljena socialna varnost delavcem iz 7. člena pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej in naslednji normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji ter način prenehanja delovnega razmerja in nezmožnost zaposlitve iz 8. člena). Ti zakonski pogoji so torej pravna dejstva, ki omogočajo uveljavljanje določene pravice. Pri tem je odločilno dejstvo gostote dela pri proizvodnji azbestnih izdelkov oziroma v podjetjih, kjer se je uporabljal azbest, moralo nastati do 21.12.1996, ker je bil z 20.12.1996 datum, s katerim je prišlo do prepovedi (z izjemo drugega odstavka 2. člena). Zato presoja obeh sodišč, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja pravice iz razloga, ker mu je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI, ni pravno pravilna. Zakonodajalec je s sprejemom tega zakona zagotovil socialno varnost in potrebna sredstva vsem delavcem, ki so bili kadarkoli izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, seveda ob upoštevanju določene gostote zaposlitve in ostalih zahtevanih pogojev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba Komisije za uveljavljanje pravice do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji št. 191/06/97-5,4/8 z dne 9.7.1998, s katero tožniku ni bila priznana pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAI - Uradni list RS, št. 56/96, 35/98 in 86/2000). Sodišče je ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja določenega v 8. členu ZPPPAI, ker mu je delovno razmerje v D. prenehalo že 31.3.1988, torej pred uveljavitvijo tega zakona.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da zakon v prvem členu govori o delavcih, ki so bili izpostavljeni škodljivim vplivom azbesta in zato dejstvo, da mu je prenehalo delovno razmerje pred uveljavitvijo ZPPPAI, ne more predstavljati pravno odločilnega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je predlagal, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava.

Z ZPPPAI je zagotovljena socialna varnost delavcev ter zdravstvena in socialna varnost prebivalcev, ki so bili pri svojem delu izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu. Zakon je sprva vseboval določilo, da se z njim zagotavlja socialna varnost delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, kasneje z novelo v letu 1998, pa je bilo črtano besedilo "do ukinitve proizvodnje".

V 7. členu ZPPPAI je določeno, da imajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, ki jo uvaja 6. člen tega zakona, delavke in delavci, če do 31.12.2003 dosežejo določeno starost in določeno delovno dobo, pri čemer so do 21.12.1996 najmanj 10 let delali neposredno pri proizvodnji azbestnih izdelkov ali v servisnih službah neposredno v prostorih za proizvodnjo azbestnih izdelkov ali najmanj 20 let delali v podjetjih, ki so v proizvodnih procesih uporabljale azbest. Pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji lahko uveljavijo tudi tisti, ki zbolijo za poklicno boleznijo zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu in dosežejo pokojninsko dobo najmanj 23 let moški in 20 let ženske.

Z zakonom je torej zagotovljena socialna varnost delavcem iz 7. člena pravica do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji, če izpolnjujejo v tej in naslednji normi predpisane pogoje (starost, pokojninska doba, gostota dela pri azbestni proizvodnji ter način prenehanja delovnega razmerja in nezmožnost zaposlitve iz 8. člena). Ti zakonski pogoji so torej pravna dejstva, ki omogočajo uveljavljanje določene pravice. Pri tem je odločilno dejstvo gostote dela pri proizvodnji azbestnih izdelkov oziroma v podjetjih, kjer se je uporabljal azbest, moralo nastati do 21.12.1996, ker je bil z 20.12.1996 datum, s katerim je prišlo do prepovedi (z izjemo drugega odstavka 2. člena). Zato presoja obeh sodišč, da tožnik ni upravičen do uveljavljanja pravice iz razloga, ker mu je delovno razmerje prenehalo pred uveljavitvijo ZPPPAI, ni pravno pravilna. Zakonodajalec je s sprejemom tega zakona zagotovil socialno varnost in potrebna sredstva vsem delavcem, ki so bili kadarkoli izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu, seveda ob upoštevanju določene gostote zaposlitve in ostalih zahtevanih pogojev.

V času odločanja tožene stranke (9.7.1998) o uveljavljeni pravici tožnika do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji je novela ZPPPAI že veljala in zakon ni več vseboval določbe "do ukinitve proizvodnje", zato je presoja vladne komisije kot tudi presoja obeh sodišč iz tega razloga materialnopravno zmotna.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili že prvo določbo 8. člena ZPPPAI in nista izvajali nobenih dokazov glede drugih zahtevanih pogojev za možnost priznanja uveljavljane pravice (na primer razlogi in način prenehanja delovnega razmerja oziroma nezmožnost zagotovitve druge zaposlitve), je zaradi zmotne uporabe materialnega prava prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.