Jedro

Pritožnik ima sicer prav, ko pravi, da je zakonodajalca pri pisanju določb o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj vodilo načelo porazdeljenosti tveganja stečaja. Vendar pa je trditveno in dokazno breme o tem, da v posameznem konkretnem primeru obstajajo okoliščine, iz katerih izhaja, da načelo porazdeljenosti tveganja stečaja ni bilo spoštovano, na tožeči stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavijo učinki nakazil: - dne 31. 1. 2013 znesek v višini 349,19 EUR, s čimer je tožena stranka prejela plačilo po računu št. 10600414-2012; - dne 6. 2. 2013 znesek v višini 749,04 EUR, s čimer je tožena stranka prejela plačilo po računu št. 10600437-2012; - dne 28. 2. 2013 znesek v višini 640,52 EUR, s čimer je tožena stranka prejela plačilo po računu št. 10600480-2012 (1. točka izreka).

2. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna v stečajno maso tožeče stranke plačati znesek 1.783,75 EUR (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 289,75 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (3. točka izreka).

3. Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po določbah 271. člena in 272. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ker je ocenilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo o obstoju objektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, na katero se je sklicevala tožeča stranka. Ugotovilo je, da je tožeča stranka tudi druge račune, ki niso predmet tega postopka, plačevala z zamudo treh mesecev oziroma treh mesecev in pol, tožena stranka pa je na plačila s takšno zamudo pristajala. Zato je štelo, da je šlo za prakso in običaj, vzpostavljen med pogodbenima strankama pri plačevanju obveznosti iz trajnega dolžniškega razmerja.

7. Pravno dejanje stečajnega dolžnika, izvedeno v obdobju izpodbojnosti, je izpodbojno, med drugim, če je bila posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP; objektivni pogoj izpodbojnosti) in če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP; subjektivni pogoj izpodbojnosti). Če upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, ne dokaže drugače, velja, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP). ZFPPIPP v navedeni določbi torej vzpostavlja domnevo o obstoju objektivnega pogoja izpodbojnosti iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, če izpolnitev ni opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve oziroma, če je druga stranka svojo izpolnitev opravila prva. Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, pa lahko izpodbije domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajni rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (drugi odstavek 272. člena ZFPPIPP).

8. V kolikor upnik domnevo iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP izpodbije, se šteje, da je bilo izpodbijano pravno dejanje opravljeno po načelu sočasnosti izpolnitve, vsled česar do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika ni prišlo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 24/2014 z dne 7.4.2015). Prav to je ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi pravilnih dejanskih in materialnopravnih zaključkov, ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje.

9. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da se navedbe tožene stranke o plačilih, ki naj bi kazala, da so bili tudi drugi računi plačani toženi stranki v enakem roku, kot računi, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, nanašajo na drugo polovico leta 2012, torej čas zadnjih dvanajstih mesecev, ko je šlo tožeči stranki že tako slabo, da je poskušala marsikaj. Po trditvah tožeče stranke zato omenjena plačila ne predstavljajo običajnega načina poslovanja, saj so nastala tik pred stečajem, medtem ko se običajen način poslovanja lahko oblikuje z leti, ne pa z meseci.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Trdila je le, da so računi, ki jih je priložila tožena stranka, izbrani s strani tožene stranke in torej v nobenem primeru ne prikazujejo vseh računov, ki jih je tožena stranka izdala. Zato po navedbah tožeče stranke obstaja velika verjetnost, da so bili vmes izdani tudi računi, ki so bili plačani takoj ali pa šele po štirih mesecih. Vendar pa tožeča stranka takšnih svojih trditev ni konkretizirala, še manj izkazala, kar bi lahko, glede na to, da razpolaga z dokumentacijo, ki se nanaša na poslovanje pravdnih strank. Trditvenemu bremenu tako ni zadostila.

11. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnici, da je o dejstvu, da vsi upniki niso enako poplačani, postavila zadosti konkretizirane trditve in zanje predlagala dokaze, med drugim vpogled v stečajni spis. Tožeča stranka je namreč v zvezi s tem podala povsem splošne, nekonkretizirane trditve. Sodišče z izvedbo dokaza z vpogledom v stečajni spis (in zaslišanjem prič) trditvene podlage tožeče stranke ne more dopolnjevati. Trditve, da bi tožeča stranka morala vse upnike, ki so dobavljali vse blago in storitve, poplačati v enakem procentu plačila, pa je tožeča stranka podala šele v pritožbi, ne trdi pa, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Dejansko stanje v zadevi I Cpg 1321/2012, na katero se sklicuje pritožnica, ni bilo primerljivo z obravnavanim v tej zadevi. Višje sodišče je namreč v zadevi I Cpg 1321/2012 ugotovilo, da so bile zamude tako različne (v letu 2007 do 2 do 144 dni, v letu 2008 od predčasnih plačil do 105 dni, v letu 2009 pa od 41 do 165 dni), da ni mogoče trditi, da se je oblikoval kak običajen rok izpolnitve. V obravnavanem primeru pa so bila plačila opravljena s 3 do 4 mesečno zamudo, kar nikakor ni primerljivo z zamudami v prej omenjeni zadevi.

13. Tožeča stranka trditev, da je zamujala s plačili in da to ni bilo normalno stanje, ampak neko čudno izredno stanje, za kar so dobavitelji vedeli ter da zgolj dejstvo, da je omenjeno trajalo skoraj leto ali dve, še ne pomeni, da gre za normalno običajno stanje plačil ali zamud pri rokih, ampak za insolventno stanje, ko je potrebno plačila in druga dejanja strožje presojati, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, niti ne trdi, da tega ni mogla storiti brez svoje krivde. Zatopritožbeno sodišče tudi teh ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP), očitki sodišču prve stopnje, da v zvezi z navedenim ni zaslišalo predlaganih prič, pa so neutemeljeni.

14. Pritožnik ima sicer prav, ko pravi, da je zakonodajalca pri pisanju določb o izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj vodilo načelo porazdeljenosti tveganja stečaja. Vendar pa je trditveno in dokazno breme o tem, da v posameznem konkretnem primeru obstajajo okoliščine, iz katerih izhaja, da načelo porazdeljenosti tveganja stečaja ni bilo spoštovano, na tožeči stranki. Vendar pa le-ta tega ni zmogla.

15. Zaključki sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbojnosti, so torej pravilni.

16. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani niti ni podan nobeden od tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).