Jedro

Iz opisa kršitve v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka izhaja, da ne gre za očitek enkratnega dejanja, temveč za ravnanje, ki se je sicer začelo 3.10.2001 in je ob vložitvi zahteve še vedno trajalo. Zato ni podlage za trditev, da gre le za enkratno kršitev in da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v delu, ki se nanaša na točko A) II. odločbe disciplinske komisije tožene stranke z dne 4.4.2002, potrjene z odločbo Univerzitetne komisije za pritožbe delavcev Univerze v A. z dne 10. 5. 2002 in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Zoper tožnika je bil uveden disciplinski postopek zaradi več kršitev delovnih obveznosti. Disciplinski organi so ugotovili, da je za del očitanih kršitev disciplinski postopek zastaral, za dve kršitvi pa je bil tožnik spoznan za odgovornega in mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je zastaralo vodenje disciplinskega postopka tudi za ostale kršitve, zato je odločbi disciplinskih organov (z delno sodbo) razveljavilo in disciplinski postopek zoper tožnika ustavilo. Glede kršitve izdaje krivih listin je ugotovilo, da je bil v. d. dekana, kot pristojni organ za uvedbo disciplinskega postopka, že 30.10.2001 seznanjen tako z dejanjem kot s storilcem. Disciplinski postopek bi se moral končati do 30.4.2002, končal pa se je šele z izdajo dokončne odločbe na seji Univerzitetne komisije za pritožbe delavcev dne 10.5.2002. Za kršitev zasedbe dekanata je dekan zvedel 3.10.2001, tako da je šestmesečni rok iz tretjega odstavka 67. člena ZTPDR iztekel 3.4.2002. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Kot "neupoštevna" je zavrnilo pritožbena navajanja, da gre pri zasedbi dekanata za trajajočo kršitev, ki se je končala šele 10.12.2001, zaradi česar bi tudi zastaranje lahko teklo šele od takrat dalje. Gre za enkratno kršitev, pri kateri je začetek kršitve znan.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga prvo tožena stranka revizijo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Navaja, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke (verjetno drugega odstavka) 339. člena ZPP, ko je v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom v postopku na prvi stopnji potrdilo odločitev prvostopnega sodišča o zastaranju vodenja disciplinskega postopka glede ponarejanja listin. V. d. dekana je 30.10.2001 zvedel le za osnutke listin, ni pa šlo za tiste konkretne listine, glede katerih je potem tekel disciplinski postopek. O ponareditvi listin s strani tožnika je bil obveščen šele z dopisom rektorja Univerze v A. dne 13.11.2001. Dne 30.10.2001 tožena stranka ni vedela, za katere konkretne listine gre in kdo je te listine izdal in tudi ne, ali je dejansko prišlo do ponarejanja listin, katerega bi lahko dolžili tožnika. Zmotna naj bi bila materialno pravna presoja sodišča o zastaranju vodenja disciplinskega postopka v primeru trajajočih kršitev delovnih obveznosti. Kršitev zasedbe dekanata je prenehala šele z 10.12.2001, ko ga je tožnik zapustil. Tako stališče sodišča je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Ob tem je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke (verjetno drugega odstavka) 339. člena ZPP, ker so razlogi v tem delu v nasprotju sami s seboj. Sodišče ugotavlja kot nesporno, da gre za trajajočo kršitev delovnih obveznosti, po drugi strani pa navaja, da gre za enkratno kršitev.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je deloma utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka uveljavlja sicer vse revizijske razloge, toda razloga iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP z ničemer ne utemelji. Zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe niti ni moglo preizkusiti.

Zatrjevanega neskladja v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni. Sodišče druge stopnje ni kot nesporno ugotovilo, da gre za trajajočo kršitev. Nasprotno. Zavrnilo je kot neupoštevna (beri: neutemeljena) zatrjevanja tožene stranke, da gre za take kršitve. Nesporno naj bi bilo le to, kdaj je tožnik zapustil dekanat. Prav tako ni neskladja med zapisnikom o zaslišanju priče dr. Z. na obravnavi 7.11.2003 in razlogi izpodbijane sodbe. V zapisniku ni zapisano to, kar se zatrjuje v reviziji, temveč to, kar je korektno povzeto v obrazložitvi prvostopne sodbe. Predvsem pa je treba upoštevati celotno izpovedbo priče, ne samo tisti del, ki se nanaša na razgovor na upravni enoti. Priča je namreč izpovedala tudi, da je sporne listine videla že pred 30.10.2001 v mednarodni pisarni, kjer ga je V.K. tudi seznanila, kako je potekalo delo. Nenazadnje pa je priča o nepravilnostih, ki so bile predmet disciplinskega postopka zoper tožnika, poročala na upravnemu odboru Univerze v A. dne 30.10.2001. Tudi v ostalem tožena stranka z zatrjevanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka (in tudi v delu, kjer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava) poskuša uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Med dejanske ugotovitve spadajo tako ugotovitve, kdaj je bila kakšna od kršitev storjena, ter kdaj je pristojni organ zvedel za kršitev in storilca.

Pri materialno pravni presoji pa je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je za svojo odločitev upoštevalo sodišče druge stopnje. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Glede kršitve iz točke A) I/2 odločbe disciplinske komisije (izdaja krivih listin) je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, da je pristojni organ za uvedbo disciplinskega postopka za kršitev in storilca (tožnika) zvedel najkasneje 30.10.2001. To je, zaslišan na obravnavi pred sodiščem 7.11.2003, takratni v. d. dekana tudi izrecno izpovedal. Šestmesečni rok za vodenje disciplinskega postopka iz tretjega odstavka 67. člena ZTPDR je tako potekel 30.4.2001, zato je vodenje disciplinskega postopka 10.5.2001 že zastaralo.

Revizijske navedbe o tem, da je v. d. dekana do 30.10.2001 zvedel le za osnutke listin in tudi ne za tiste konkretne listine, glede katerih je potem tekel disciplinski postopek, prav tako pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi v tem primeru tožena stranka povzema le del izpovedbe v. d. dekana, ki je (na obravnavi 7.11.2003) povedal tudi, da je videl konkretne listine z imeni in priimki kitajskih študentov oziroma državljanov na upravni enoti - torej pred 30.10.2001. Res mu jih niso izročili, so mu jih pa pokazali. Na tako dejansko ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev (stran prvostopne sodbe), sprejelo pa jo je tudi sodišče druge stopnje.

Utemeljena pa je revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o zastaranju vodenja disciplinskega postopka za disciplinsko kršitev "zasedbe dekanata". Sodba sodišča prve stopnje se omeji le na ugotovitev, da je upravičeni predlagatelj za zasedbo dekanata zvedel že na dan same zasedbe - 3.10.2001. Sodišče druge stopnje pa pritožbo tožene stranke o trajajoči kršitvi zavrne z utemeljitvijo, da ne gre za enkratno kršitev, pri kateri je začetek kršitve znan.

Pri tem pa obe sodišči očitno spregledata, da sta bili tožniku očitani dve kršitvi v zvezi z "zasedbo dekanata". Znan je in tudi ni sporen trenutek zasedbe: 3.10.2001. Poleg same zasedbe je bilo tožniku kot disciplinska kršitev očitano tudi "samovoljno pridržanje in prilastitev uradnih žigov". Za to kršitev so že disciplinski organi tožene stranke ugotovili zastaranje in je bil disciplinski postopek ustavljen (odločba Univerzitetne komisije za pritožbe delavcev z dne 10.5.2002).

Pri prvi kršitvi pa je že iz opisa kršitve v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka nedvomno, da ne gre za očitek enkratnega dejanja, temveč za ravnanje, ki se je sicer začelo 3.10.2001 in je ob vložitvi zahteve še vedno trajalo. Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča druge stopnje, da ni sporno, da je tožnik dekanat zapustil 10.12.2001, zato ni podlage za trditev, da gre le za enkratno kršitev in da je vodenje disciplinskega postopka zastaralo.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, vendar ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe v tem delu, saj sodišče prve stopnje namreč o tem delu tožbenega zahtevka po vsebini sploh ni odločalo, sodišče druge stopnje pa je tako njegovo odločitev le potrdilo. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno, tokrat po vsebini, odločiti o disciplinskih odločbah v delu, ki se nanaša na navedeno disciplinsko kršitev.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.