Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Eden izmed pogojev je, da tujec osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma izdanega delovnega vizuma, ki po določbi 4. odstavka 7. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1) velja kot dovoljenja za začasno prebivanje. Tudi, če tujec v Republiki Sloveniji živi dlje kot osem let, se s samim bivanjem ne izpolni zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker je ta pogoj izpolnjen le, če tujec neprekinjeno biva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma delovnega vizuma.
Tožba se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote A. Organ prve stopnje ni ugodil vlogi tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ker je ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 1. odstavka 41. člena Zakona o tujcih, to je osemletnega neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Tožena stranka navaja, da tožnik ne spada v nobeno izmed kategorij tujcev, ki so določeni v 2. odstavku 41. člena Zakona o tujcih in da je organ prve stopnje pravilno ugotavljal tožnikovo osemletno neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje. Organ prve stopnje je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc o izdanih delovnih vizumih in dovoljenjih za začasno prebivanje ugotovil, da tožnik na podlagi izdanih delovnih vizumov in dovoljenj za začasno prebivanje prebiva v Republiki Sloveniji neprekinjeno šele od 20. 3. 2000 dalje. Organ prve stopnje je odločil pravilno na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99, 87/02, v nadaljevanju: ZTuj-1). V zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožena stranka navaja, da bi tožnik sam lahko pravočasno zaprošal za podaljšanje oziroma izdajo nadaljnjih dovoljenj za začasno prebivanje, ker vlogo za izdajo dovoljenja oziroma vlogo za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje vloži tujec sam. Tožnik navaja, da živi in dela v Republiki Sloveniji od 25. 10. 1994 dalje, vendar tožena stranka navaja, da je potrebno, da ima tujec osem let brez prekinitev izdana dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in zato zgolj dejansko prebivanje brez urejenega statusa tujca po določbi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1 ne omogoča pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.
Tožnik v tožbi navaja, da odločbo tožene stranke izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik navaja, da dejansko neprekinjeno biva v Republiki Sloveniji od 25. 10. 1994 dalje in da ni prišlo do nobenih dejanskih prekinitev bivanja, ampak le do formalnih. Dejansko stanje se v upravnem postopku ni ugotavljalo in tudi se niso zaslišale priče, ki jih je tožnik predlagal, da bi se ugotavljajo kje so razlogi za to, da je prišlo do prekinitev med izdanimi delovnimi vizumi in dovoljenji za začasno prebivanje. Tožnik navaja, da je moral vlogo za delovno dovoljenje dati delodajalec in tej vlogi je bilo treba predložiti potrdilo o plačanih prispevkih, tožnikovi delodajalci pa niso redno plačevali prispevkov in davkov iz njegove plače in zato niso mogli pravočasno vlagati prošenj za podaljšanje tožnikovega delovnega dovoljenja. Te prošnje so se štele za popolne šele, ko je bilo predloženo potrdilo o plačanih prispevkih in davkih. Zaradi ravnanja tožnikovih delodajalcev, ki niso redno plačevali prispevkov in davkov, je bil tožnik v položaju, na katerega ni mogel vplivati, ker bi dovoljenje za delo lahko izposloval le delodajalec pod že navedeno predpostavko. Ker se je tožnik znašel v položaju, na katerega ni mogel vplivati, je prihajalo dejansko do prekinitev med izdanimi delovnimi vizumi in dovoljenji za začasno prebivanje, čeprav je tožnik ves čas v Republiki Sloveniji živel in delal. Tožnik meni, da bi morala tožena stranka pri odločanju o izdaji dovoljenja za stalno prebivanje tujca upoštevati dejansko stanje stvari in njegovo dejansko neprekinjeno bivanje in delo v Republiki Sloveniji. Po mnenju tožnika so po vsebini izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in se zgolj formalne prekinitve ne bi smele upoštevati. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke spremeni tako, da se ugodi tožnikovi pritožbi in se odločba organa prve stopnje spremeni tako, da se tožniku izda dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba tožene stranke spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi ugodi in se odločba organa prve stopnje razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.
Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.
Tožba ni utemeljena.
Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1, po kateri se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ni razlogov za njegovo zavrnitev iz 43. člena tega zakona in izpolnjuje druge pogoje, določene z zakonom. Tako so v 41. členu ZTuj-1 določeni pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji in eden izmed teh pogojev je, da tujec osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma izdanega delovnega vizuma, ki po določbi 4. odstavka 7. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1) velja kot dovoljenja za začasno prebivanje. Tudi, če tujec v Republiki Sloveniji živi dlje kot osem let, se s samim bivanjem ne izpolni zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker je ta pogoj izpolnjen le, če tujec neprekinjeno biva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma delovnega vizuma. Dejstvo, da tožnik živi v Republiki Sloveniji od 25. 10. 1994 dalje, ne pomeni, da je s svojim bivanjem izpolnil pogoje, ki jih določa 1. odstavek 41. člena ZTuj-1, saj v Republiki Sloveniji ni prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, prav tako pa si v tistem obdobju ni pridobil delovnih vizumov, kar bi izkazovalo osemletno bivanje, ki je pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Odločitev tožene stranke in organa prve stopnje sta zato pravilni in zakoniti.
S tožbenimi navedbami tožnik potrjuje, da je prišlo do prekinitev v zvezi z njegovimi delovnimi dovoljenji, samih prekinitev med izdanimi delovnimi vizumi in dovoljenji za začasno prebivanje pa tožnik v tožbi ne zanika in ne zanika ugotovitve organa prve stopnje in tožene stranke, da v Republiki Sloveniji neprekinjeno biva na podlagi izdanih dovoljenj za začasno prebivanje od 20. 3. 2000 dalje. Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in zaslišanje že predlaganih prič ni potrebno, da bi se ugotavljali vzroki za, po navedbah tožnika, formalne prekinitve. Zakonsko besedilo 1. odstavka 41. člena ZTuj-1 je nedvoumno in ne dopušča takšne razlage, kot jo predlaga tožnik v tožbi, in sicer, da bi bilo potrebno upoštevati dejansko stanje stvari in so razlogi zakaj je prišlo do prekinitev pri izdanih dovoljenjih za začasno bivanje, irelevantni.
Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke pravilen in je tudi odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00).