Jedro

Sodišče prve stopnje je za obe kaznivi dejanji pravilno ugotovilo, da sta bili storjeni na vlomen način in je zato kaznivi dejanji pravilno pravno opredelilo, kot kaznivi dejanji velike tatvine po členu 212/1-1 KZ.

Izrek

Pritožba zagovornikov obtoženega D.L. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi D.L. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo spoznalo obtožena D. L. in J.B. za kriva, da sta storila pod točko I izreka sodbe kaznivo dejanje velike tatvine po členu 212/I točka 1 KZ v zvezi s členom 25 in 3/II KZ, obtoženi D.L. pa enako kaznivo dejanje še z dejanjem pod točko II, obtoženi J.B. pa z dejanjem pod točko III še kaznivo dejanje prikrivanja po členu 221/I KZ v zvezi s členom 3/II KZ.

Obtoženemu D.L. je za dejanje pod točko I določilo kazen šest mesecev zapora, za dejanje pod točko II kazen osem mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto zapora. Obtoženemu J.B. pa je izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je odločilo še o vštetju pripora v izrečeno kazen obtoženemu J. B., o premoženjsko-pravnih zahtevkih, o odvzemu premoženjske koristi in o stroških kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi so se pritožili zagovorniki obtoženega D.L. iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagali so ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ali pa podrejeno bistveno znižanje kazni obtoženemu L..

Pritožbeno sodišče je o seji senata obvestilo Višje državno tožilstvo v ..., obtoženca in njegovih zagovornikov pa ne, ker nihče ni tega zahteval. Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in pritrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge glede svoje dokazne ocene in glede zaključka, zakaj ni verjelo obtoženemu D. L., da ni storil nobenega od kaznivih dejanj, očitanih v obtožbi.

Prepričljivo je utemeljilo, zakaj je verjelo obtoženemu B. tako glede kaznivega dejanja pod točko I kot glede drugega kaznivega dejanja.

Prav na podlagi zagovora obtoženega B. in ob upoštevanju ostalih navedenih dokazov in podatkov pa je spoznalo oba obtoženca za kriva, torej tudi obtoženega B.. Pritožbeni očitek, da "bi moralo prvo sodišče le malo bolj obrazložiti in ne zgolj zapisati", je glede na prepričljivo in obsežno obrazložitev v zvezi z obema kaznivima dejanjema neutemeljen.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da ni bilo ugotovljeno, ali so bila vrata podjetja E ali hiše oškodovanega P.L. odklenjena ali zaklenjena. Sodišče prve stopnje je namreč iz izpovedb oškodovancev v zvezi z obema kaznivima dejanjema zaključilo, da je obtoženec z izvijačem odprl kovinska vrata zaklenjene stavbe (E) in da je splezal na balkon stanovanjske hiše L. ter na vzvod odprl zaklenjena balkonska vrata, ki so ostala poškodovana.

Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, kako je ugotovilo vrednosti odvzetih predmetov in višino odvzetega denarja. Okoliščina, da je obtoženi B. izpovedal, da mu je D.L. izročil 250 DEM po dejanju, storjenem na škodo L., ne more vplivati na utemeljeno ugotovitev vrednosti, ki si jo je obtoženi L. protipravno prilastil. Dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo in je obe kaznivi dejanji tudi pravilno pravno opredelilo.

Prvostopno sodišče je obtoženemu D. L. izreklo pravično kazen, ki je sorazmerna s težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve kazenske odgovornosti. Vse obteževalne in olajševalne okoliščine je primerno ovrednotilo. Določeni sta ustrezni posamezni kazni, pravična pa je tudi enotna kazen. Kazenska sankcija opominjevalne narave ne bi bila primerna glede na upoštevane obteževalne okoliščine.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi glede premoženjsko-pravnega zahtevka, ki ga je obtoženi Ladič dolžan plačati oškodovanemu P.L., saj je bil obtoženi L. tisti, ki je oškodovancu na vlomen način vzel devize. Zato je pritožba zagovornikov tudi v tem delu, torej v zvezi s premoženjsko-pravnim zahtevkom oškodovanega L., neutemeljena.

Pravilno je bila tudi odvzeta premoženjska korist obtoženemu B., ki pa se sicer, kot že navedeno, ni pritožil. Zato se pritožniki neutemeljeno sprašujejo, komu mora obtoženi B. plačati 250 DEM, saj je način odvzema hkrati z varstvom oškodovanca urejen v zakonu.

Glede na navedeno pritožba zagovornikov obtoženega L. ni utemeljena.

Ker sodišče druge stopnje ni našlo niti nobenih kršitev, na katere je pazilo po uradni dolžnosti po 1. odstavku člena 383. ZKP, je pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovorniki obtoženega L. s pritožbo niso uspeli. Zato je obtoženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na trajanje in zapletenost pritožbenega postopka ter ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer.