Jedro

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta bili izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikoma nezakoniti. V skladu s 84. členom ZDR-1 je dokazno breme, da je podan utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej delodajalca oziroma tožene stranke, ki pa ni dokazala: - da bi tožnika aktivno sodelovala v postopkih za ustanovitev in kadrovsko izpopolnitev konkurenčne družbe za opravljanje pomorske pilotaže; - da bi izdala poslovne skrivnosti, ki se nanašajo na osebne podatke zaposlenih; ter - da bi nagovarjala zaposlene k zaposlitvi pri konkurenčnem delodajalcu. Zgolj dejstvi, da sta tožnika sodelavcu A.A. ponudila v podpis namero o zaposlitvi pri javnem podjetju ter, da sta bila naslovnika elektronskega sporočila z dne 28. 8. 2019 tudi po stališču pritožbenega sodišča ne nudita opore pritožbenemu zatrjevanju, da je tožena stranka s standardom zadostne stopnje verjetnosti dokazala, da so očitki iz izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 10. 2. 2020 utemeljeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 2. 2020, ki ju je tožena stranka podala prvemu in drugemu tožniku, nezakoniti (I. in III. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi med prvim tožnikom in toženo stranko je razvezalo z dnem 12. 2. 2020 (II. točka izreka), pogodbo o zaposlitvi med drugim tožnikom in toženo stranko pa je razvezalo z dnem 18. 2. 2020 (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je iz naslova denarnega povračila dolžna prvemu tožniku od bruto zneska 20.000,00 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati prvemu tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Dalje ji je naložilo, da je iz naslova denarnega povračila dolžna drugemu tožniku od bruto zneska 11.096,00 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati prvemu tožniku (pravilno: drugemu tožniku), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek obeh tožnikov na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do 10. 5. 2020 in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja prvemu tožniku od 13. 2. 2020 do 10. 5. 2020 ter drugemu tožniku od 19. 2. 2020 do 10. 5. 2020 (VII. točka izreka). Zavrnilo je še zahtevek obeh tožnikov iz naslova razlike v plači in iz naslova denarnega povračila v zneskih, kot izhajajo iz izreka sodbe (VIII. in IX. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v višini 2.053,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (X. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. S povzemanjem delov izpovedi pritožnik obširno navaja, da je sodišče napačno ocenilo izpovedi prič A.A., B.B., prokurista tožene stranke C.C. in D.D.. Meni, da je sodišče napačno ocenilo, da tožnika nista nagovarjala sodelavcev k zaposlitvi v konkurenčnem podjetju ter, da nista imela vodilne vloge. Napačen je zaključek sodišča, da se državna sekretarka ni ukvarjala z zaposlenimi, ki naj bi pričeli z delom v novem podjetju ter, da ji pooblaščenec tožnikov ni poslal podatkov o delavcih tožene stranke. Nasprotno izhaja iz samega elektronskega sporočila z dne 28. 8. 2019. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da lahko soglasje posameznih delavcev za posredovanje podatkov vpliva na ali celo izniči status zakonito varovane poslovne skrivnosti delodajalca. Vztraja, da tožnika nista bila nič manj zavezana k varovanju poslovne skrivnosti tožene stranke, kljub temu, da sta tretji osebi posredovala lastne osebne podatke in osebne podatke drugih zaposlenih z njihovim soglasjem. Ravnanj tožnikov ni mogoče šteti kot uresničevanje ustavno zagotovljene svobode dela in izbire zaposlitve v okviru katere sta posredovala potrebne podatke. Nadalje navaja, da sta se tožnika zavedala, da v kolikor ne bosta prepričala vsaj minimalnega števila ključnega kadra tožene stranke (tj. toliko kot je bilo to kasneje določeno v Uredbi), novo podjetje ne bo moglo pričeti z opravljanjem dejavnosti. Zato, da bi se sama lahko zaposlila v drugem podjetju, sta bila primorana državi kot njegovemu lastniku oziroma ustanovitelju zagotoviti kader za to novo podjetje. Organizacijska vloga tožnikov kot edinih dveh naslovnikov elektronskega sporočila z dne 28. 8. 2019 se izkazuje že iz same vsebine sporočila, ki delavce imenuje "naši člani", kar že odraža obliko organiziranja. Nadalje iz odstavka "v primeru ustanovitve državnega podjetja" v povezavi s "čakajo le še na nas" se lahko zaključi, da je bila ustanovitev podjetja odvisna od tega, ali se bo ključne delavce tožene stranke prepričalo, da se pri njem zaposli dovolj delavcev. Ugotovitev sodišča, da tožnika nista sodelovala pri ustanavljanju javnega podjetja, je v smislu opredelitve v odpovedih očitanih kršitev nepravilna. Tožena stranka namreč tožnikoma ni očitala, da sta sodelovala pri ustanavljanju podjetja v smislu izpolnjevanja pogojev za vpis v register. Vztraja, da je bil standard visoke verjetnosti za ugotovitev očitanih kršitev v obravnavanem primeru dosežen. Pritožuje se tudi zoper višino denarnega povračila, ki ga je sodišče prisodilo tožnikoma, z navajanjem, da je s prisojenim zneskom ekonomski položaj tožnikov bistveno boljši, kot če bi delala oziroma ne bi dobila odpovedi, ter da je sodišče pri določanju višine povračila upoštevalo nepravilno višino bruto plač tožnikov, tudi z nadurami in dodatki za posebne pogoje dela.

3. Tožnika odgovarjata na pritožbo in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, vsebinsko prepričljivo je ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba opisanih pomanjkljivosti in nasprotij nima, niti jih tožena stranka v pritožbi konkretno ne navaja.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi namreč v pritožbi morala določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti ni mogoč. Po oceni pritožbenega sodišča to bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno izpovedi nekaterih prič oziroma dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, vendar prav tako neutemeljeno, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da sta bili izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikoma nezakoniti. V skladu s 84. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je dokazno breme, da je podan utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej delodajalca oziroma tožene stranke, ki pa ni dokazala: - da bi tožnika aktivno sodelovala v postopkih za ustanovitev in kadrovsko izpopolnitev konkurenčne družbe za opravljanje pomorske pilotaže; - da bi izdala poslovne skrivnosti, ki se nanašajo na osebne podatke zaposlenih; ter - da bi nagovarjala zaposlene k zaposlitvi pri konkurenčnem delodajalcu. Zgolj dejstvi, da sta tožnika sodelavcu A.A. ponudila v podpis namero o zaposlitvi pri javnem podjetju ter, da sta bila naslovnika elektronskega sporočila z dne 28. 8. 2019 tudi po stališču pritožbenega sodišča ne nudita opore pritožbenemu zatrjevanju, da je tožena stranka s standardom zadostne stopnje verjetnosti dokazala, da so očitki iz izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi z dne 10. 2. 2020 utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, prav tako v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami, ki imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, ter s pravnimi zaključki, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Dokazna ocena je dovolj skrbna in opravljena upoštevaje metodološka pravila iz 8. člena ZPP. Tožena stranka je z opozarjanjem na posamezne dele izpovedi prič, ki bi utegnili biti v korist, in na interese po zaposlitvi pri E. d. o. o. priče A.A., s čimer ga skuša prikazati kot neverodostojnega, ne omaje. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Ker vsebina izpovedi priče A.A. ne potrjuje izpovedi prokurista tožene stranke C.C. in priče D.D., da sta bila tožnika "leaderja" oziroma "glavna kadrovnika", da je A.A. od tožnikov prejel elektronsko sporočilo z dne 28. 8. 2019 ter, da sta nagovarjala k zaposlitvi pri državnem podjetju, za kar naj bi oba (zgolj) slišala od zaposlenih oziroma sodelavcev, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo prepričljivejši izpovedi A.A.. Pritožbeno sodišče s takšno oceno v celoti soglaša in v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da izpovedbama prokurista in D.D. nasprotujejo tudi izpovedi ostalih prič, saj so F.F., G.G. in H.H. potrdili izpovedi obeh tožnikov, da nista ne ona niti kdo drug nagovarjali k zaposlitvi pri konkurenčnem delodajalcu.

10. Sodišče prve stopnje je kot dokazano štelo dejstvo, da sta tožnika A.A. v podpis ponudila izjavo o tem, da je v primeru ustanovitve javnega podjetja pripravljen skleniti pogodbo o zaposlitvi pri novem delodajalcu, kar so poleg A.A. samega potrdili tudi prokurist tožene stranke, D.D. in H.H., pri tem pa je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da v okoliščinah konkretnega primera ponujanje izjave o nameri v podpis, ob tem da tožnika nista vztrajala pri podpisu, še ne pomeni nagovarjanja k zaposlitvi pri konkurenčnem delodajalcu, očitanega v izredni odpovedi. Opisanega enkratnega dogodka ni mogoče šteti kot pritisk, kot to zmotno meni pritožba.

11. Pritožbenim trditvam ni mogoče slediti v delu, v katerem tožena stranka navaja, da pooblaščenec tožnikov (odvetnik I.I.) v elektronskem sporočilu z dne 28. 8. 2019, katerega edina naslovnika sta bila tožnika, ne bi pozival k dostavi podatkov za vsakega posamezno oziroma poimensko, če bi že imeli vse podatke, ki jih je država potrebovala. V zvezi s temi navedbami pritožbeno sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotavlja, da so zaposleni pogodbe o zaposlitvi, vzorce in plačilne liste (črtane z imeni) že predali sindikatu za namen stavke (za izboljšanje delovnih pogojev), ki so jo napovedali v marcu 2019, niso pa želeli državi posredovati svojih konkretnih in poimenskih podatkov, saj kot izhaja iz izpovedi prvega tožnika, državi niso zaupali niti verjeli njenim obljubam o ustanovitvi javnega podjetja za izvajanje pomorske pilotaže, za kar so izvedeli takrat, ko so želeli stavkati. Glede na navedeno je logična razlaga prvega tožnika, da besedna zveza, navedena v elektronskem sporočilu "čakajo le še nas", pomeni, da so čakali na zaposlene, da predajo zahtevane podatke, katerih pa ti niso želeli dati, ker niso zaupali ne državi ne prokuristu tožene stranke, zato tudi ne drži pritožbena trditev, da organizacijsko vlogo tožnikov pri ustanovitvi državnega podjetja izkazujeta že sama vsebina spornega elektronskega sporočila ter dejstvo, da sta bila edina naslovnika. Prvi tožnik je izrecno pojasnil, da sta sporno elektronsko sporočilo prejela, ker je pooblaščenec razpolagal le z njunima elektronskima naslovoma, kasneje pa je prav zaradi omenjenega nezaupanja pooblaščenec predlagal, da se srečajo na informativnem sestanku v Ljubljani, kjer jim je bil neuradno predstavljen načrt v zvezi z ustanovitvijo javnega podjetja.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sta se tožnika zavedala da, če ne bosta prepričala vsaj minimalnega števila ključnega kadra tožene stranke, novo podjetje ne bo moglo pričeti z opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže, in sta se zato trudila zagotoviti kader za to novo podjetje. Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka po presoji pritožbenega sodišča izhaja ravno nasprotno, oba tožnika ter priči F.F. in J.J. so namreč izpovedali, da jim je bilo na neformalnem informativnem sestanku septembra 2019 s predstavniki holdinga K. in ministrstva za infrastrukturo rečeno, da se lahko zaposlijo v novem podjetju ali pa bo novoustanovljena družba kader poiskala drugje, kar bi za njih pomenilo izgubo zaposlitve. Poleg tega pa tudi iz izpovedi direktorja javnega podjetja E. d. o. o. L.L. (list. št. 113) izhaja, da bi z dnem 10. 5. 2020 javno podjetje začelo opravljati dejavnost pomorske pilotaže, četudi ne bi zaposlili pilotov tožene stranke. Razumljivo je, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je imela Vlada kot ustanovitelj javnega podjetja interes po zaposlitvi ključnih delavcev tožene stranke za neprekinjeno izvajanje dejavnosti pomorske pilotaže, vendar pa si tožena stranka zmotno razlaga, da novo podjetje ne bi moglo zaživeti in pričeti z opravljanjem dejavnosti brez delavcev tožene stranke. Kot neutemeljena se zato izkaže navedba, da v času prejema elektronskega sporočila (avgust 2019) in udeležbe na sestanku v Ljubljani (september 2019) še ni bila sprejeta odločitev o ustanovitvi podjetja.

13. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so med delavci tožene stranke, ki so bili seznanjeni z namero o ustanovitvi javnega podjetja, potekali pogovori, kaj bo z njihovo nadaljnjo zaposlitvijo, saj so bili negotovi glede njihovega položaja. Iz izpovedi priče J.J. izhaja, da vloga oziroma položaj tožnikov ni bil nič drugačen od ostalih. Glede na navedeno ni podlage za zaključek, da sta si tožnika prizadevala za ustanovitev tega javnega podjetja in pri tem sodelovala na način, da sta zagotavljala kader za novoustanovljeno javno podjetje. Dejstva, da so bile v isti kuverti na isti dan preko istega pooblaščenca dane odpovedi sedmih delavcev tožene stranke, ne gre pripisati tožnikoma, zato je navedeno za odločitev v obravnavani zadevi nepomembno.

14. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da so podatki o zaposlenih, ki jih je tožena stranka sicer določila kot poslovno skrivnost, prvenstveno osebni podatki delavcev in le-ti sami odločajo, komu bodo v okviru ustavno zagotovljene svobode dela in proste izbire zaposlitve posredovali svoje podatke ter katere osebne podatke bodo posredovali. Delodajalec nima pravice, da svojim zaposlenim prepove posredovanje lastnih osebnih podatkov, zato osebni podatki delavcev ne morejo biti poslovna skrivnost delodajalca. Pritožbeno vztrajanje na nasprotnem stališču zato ni utemeljeno kot tudi ni utemeljen očitek izredne odpovedi o izdaji poslovne skrivnosti glede osebnih podatkov zaposlenih. Ker pri poslovni skrivnosti v obravnavanem primeru ne gre za ugotavljanje odločilnega dejstva, temveč za pravno vprašanje, so brezpredmetne tudi obširne pritožbene navedbe o tem, da je bil sklep o poslovnih skrivnostih izobešen na oglasni deski pri toženi stranki, ter očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do različnih dokumentov v zvezi s tem.

15. Pri določitvi višine denarnega povračila je sodišče prve stopnje poleg dolgotrajne zaposlitve tožnikov pri toženi stranki (prvi tožnik 16 let in drugi tožnik 19 let) upoštevalo, da sta se z 10. 5. 2020 (po treh mesecih) za primerljivo plačo zaposlila pri novem delodajalcu. Za odmero denarnega povračila ob sodni razvezi sta bistvena kriterija prav delovna doba pri delodajalcu in možnosti delavca za novo zaposlitev.1 Na podlagi navedenih ugotovitev, predvsem dolge delovne dobe pri toženi stranki, ni podlage za njegovo znižanje, zato pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je ustrezno oziroma primerno denarno povračilo v višini štirih bruto plač tožnikov, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Osnova za denarno povračilo so namreč izplačane plače, ki jih je delavec prejel na svoj osebni račun. Ker določba prvega odstavka 118. člena ZDR-1 ne ločuje med izplačanimi plačami za redno delo, nadurno delo ali z dodatki za posebne pogoje dela, temveč govori zgolj o izplačanih plačah, je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje v višini teh plač nepravilno upoštevalo tudi nadure in dodatke za posebne pogoje dela.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje tožnikoma prisodilo znesek, ki ga ni mogoče šteti kot povračilo, saj je z njim ekonomski položaj tožnikov bistveno boljši, kot če ne bi dobila odpovedi. Odmera denarnega povračila namreč pomeni nadomestilo za prikrajšanje, ker delavec ne bo reintegriran nazaj v delovni proces.2 Upoštevajoč ta namen denarnega povračila izvedba predlaganih dokazov tožene stranke (predložitev obrazca REK-1 in izpiskov iz TRR tožnikov ter poizvedba pri FURS za oba tožnika glede višine njunih prihodkov) za odločitev o denarnem povračilu namesto reintegracije sploh ni bila potrebna.

17. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

18. S pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbah 353. člena ZPP.

19. Glede odločitve o denarnem povračilu, ki ga je tožena stranka dolžna plačati drugemu tožniku, bo moralo sodišče prve stopnje izdati popravni sklep, saj je sodišče prve stopnje v VI. točki izreka zapisalo, da je tožena stranka dolžna iz naslova denarnega povračila drugemu tožniku od bruto zneska 11.096,00 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati prvemu tožniku, pri čemer je v obrazložitvi pravilno odločilo o odmeri denarnega povračila. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da je prišlo pri izdelavi sodbe za očitno pisno pomoto. V skladu z določbo 328. člena ZPP predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom, pri čemer o popravi izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa. ZPP v petem odstavku 328. člena določa, da popravo sodbe lahko sodišču prve stopnje naloži tudi višje sodišče. 20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnika pa iz razloga, ker njun odgovor na pritožbo ni prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodba VSRS VIII Ips 72/2015. 2 Sodba VSRS VIII Ips 211/2018.