Jedro

Stranka lahko ostro, odprto in kritično ocenjuje delo sodišč in posameznega sodnika. Vendar pa je treba tudi kritiko izreči na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča. Pri kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča in sodnika ne gre za samostojen, kontradiktoren postopek, temveč za z zakonom predviden postopek kaznovanja stranke znotraj posameznega civilnega postopka, katerega cilj in namen ni rešitev spora ali ureditev razmerij med strankami postopka.

Glede na to, da gre za zapisane besede in ne na hitro in morda v afektu izrečene besede na naroku, ni predvidena možnost, da bi se stranko o tem, kaj je zapisala, še zasliševalo. Tudi ni treba, da bi sodišče stranko, predno jo kaznuje zaradi razžalitve, posebej opozarjalo, da bo to storilo. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko tožnika ni zaslišalo, pač pa je le prebralo, kaj je zapisal, ni storilo nobene procesne kršitve in mu ni kršilo ustavnih in konvencijskih pravic.

Višina denarne kazni ni odvisna od materialnega položaja kaznovanega, pač pa od stopnje žaljivosti in okoliščin, v katerih so bile žalitve izražene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 109. člena v zvezi s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi žalitve sodišča v vlogi, kaznovalo nasprotnega udeleženca z denarno kaznijo 250,00 EUR.

2. V laični pritožbi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju pritožnik) uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava, kršitev kontradiktornosti postopka, pravice do izjave v postopku in ustavnih ter konvencijskih pravic. Navaja, da ne gre za žalitev, ampak zgražanje zaradi odtujitvenega manevra in ugrabitve otroka skozi legalni sistem. Gre za objektivno kritiko postopka in sodbe, ki ne more temeljiti na fiktivnem olepšavanju okoliščin. Opozarja, da je prava neuka stranka in očita sodstvu ter državi, da proti njemu in njegovemu otroku, z oblastno tiranijo in diskriminacijo njega kot moškega in očeta, vodi specialno vojno. Izraža nestrinjanje s postopki in odločitvami sodišč v zvezi z dodelitvijo sina A. A. v vzgojo in varstvo materi ter ukinitvijo stikov s sinom. Poudarja, da ni bil zaslišan in da se ni opravila glavna obravnava, na kateri bi lahko priložil materialne dokaze in podal izjavo za svoje trditve, ki jih je sodišče napačno interpretiralo kot žalitev sodišča. Sodišče bi moralo presojati, ali žalitev morebiti ni bila vrnjena in bi bilo treba posledično zahtevek zavrniti. Sprašuje se, kaj je lahko večja žalitev kot pristranska, krivična, nemoralna sodba, ki temelji na nedovoljenem zaslišanju represivnega organa. Dokazano je podtikanje domnevnih datumov kaznivih dejanj, protispisnost, ukana otroka. Z otrokom sta brez enega samega relevantnega materialnega dokaza bila justično odtujena in s strani pravosodne veje oblasti justično umorjena, saj povratek v normalno družinsko življenje ni in nikoli več ne bo mogoč. Tudi, če ga oblast zapre za sto let ali takoj obesi in sežge na grmadi, te drakonske kazni ne bo plačal. Namesto rešitve nadzorstvene pritožbe v enem dnevu je dobil kazen in o tem že kar sodni sklep, brez zagotovljenega varstva osebnih pravic. To dokazuje, da čas na sodiščih je in da se sojenje v nerazumno dolgem roku izvaja naklepno in organizirano. Po zaslugi sodišč je na slovenskem veliko justično umorjenih staršev in otrok, veliko zaslugo za to ima tudi prijaviteljica, ki ga je drakonsko kaznovala, ne da bi preverila njegovo materialno stanje in osebni status invalida. Kot primer navaja zgodbo S. A. Izrecno se sklicuje na sodbo ESČP Čeferin proti Sloveniji. Meni, da gre za identično zadevo, saj je le uporabil dovoljena in upravičena ter utemeljena pravna sredstva nadzorstvene pritožbe in pri tem izpostavil pravovarstveno potrebo ter otrokov in pravni interes tudi z uporabo ostrega jezika, ker se teh, ki so jim besede namenjene, drugače nič ne prime. V 39. členu Ustave mu je zagotovljena svoboda izražanja, ki jo EKČP varuje v celotnem spektru v prvem odstavku 10. člena. Njegove pripombe niso predstavljale neosnovanih osebnih napadov in nikakor ni mogoče zavzeti stališča, da je njihov edini namen bil žalitev sodnice ali sodišča, saj je iz nadzorstvene pritožbe jasno, da se graja enoletna zamuda pri vročitvi sklepa in neoperativen, skorumpiran sodni sistem v postopku razveljavitve klavzule o pravnomočnosti. V enem letu mu sodba II N 354/2017 sploh ni bila vročena, sedaj se zavlačuje še po zahtevku za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, to je absolutno prednostni zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče kaznuje stranko (ali drugega udeleženca v postopku), ki se žaljivo izrazi v vlogi (prvi odstavek 109. člena ZPP). Navedeno zakonsko določilo omogoča obrambo ugleda in avtoritete sodišča, ko se s slabšalnimi vrednostnimi sodbami ter posplošenimi, z vidika obrambe pravic nepotrebnimi napadi na delo sodišča ali osebno na konkretnega sodnika vnaša vzdušje nezaupanja v delo sodišč.1 Pravilno je sicer pritožnikovo stališče, da lahko stranka ostro, odprto in kritično ocenjuje delo sodišč in posameznega sodnika. Vendar pa je treba tudi kritiko izreči na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča.2

5. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je pritožnik v nadzorstveni pritožbi po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSNO), ki jo je podal v postopku II N 354/2017, med drugim zapisal: "…. bode v oči to gnusno početje slovenske justične oblasti, sistemskega militantno feminističnega nasilja nad otrokom …, ima otrok B. B. od te čefursko genocidne in militantno feministične justične združbe danes to sodbo nepravdnega postopka …" in "Bog vam požegnaj ve justične idiotke, na vaših otrocih, da se vam vrne v trikratni meri. Zdaj ste na vrsti vi in vaši otroci." Sodnike, posebej razpravljajočo sodnico, je primerjal z "rdečim, komunazeljskim gestapom", postopek pa z zločini v jamah Kočevskega Roga.

6. Očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljen. Za izpodbijano odločitev relevantno je, kaj in v zvezi s čim je pritožnik zapisal v vlogi. Pritožnik ne zatrjuje, da navedenega ni zapisal. V pritožbi vztraja, da je vse, kar očita sodišču, res. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre za objektivno žaljive zapise, ki kažejo podcenjujoč odnos do sodstva, posebej sodnic, in pomeni grob napad na razpravljajočo sodnico in sodstvo kot celoto ter spodkopava avtoriteto sodišča. Povzete stavčne zveze tudi po presoji višjega sodišča presegajo meje še dopustne kritike. Žaljivo kritiko sodišča in konkretne sodnice, ki se pretežno nanaša na odločitve, sprejete v več sodnih postopkih, ki so tekli v zvezi z urejanjem razmerij pritožnika z njegovim otrokom in materjo otroka, je pritožnik zapisal v nadzorstveni pritožbi po ZVPSNO. Predmet nadzorstvene pritožbe po ZVPSNO ni izpodbijanje odločitve sodišča o glavni stvari, temveč dolžina postopka. Zato kritika meritornih odločitev v ničemer ne pripomore k utemeljitvi nadzorstvene pritožbe in povzeto žaljivo kritiko ni mogoče obravnavati drugače, kot nedostojen napad na avtoriteto sodišča. 7. Pri kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča in sodnika ne gre za samostojen postopek, čeprav se skladno s tretjim odstavkom 109. člena ZPP obravnava kot novo vložena zadeva. Gre za z zakonom predviden postopek kaznovanja stranke znotraj posameznega civilnega postopka, katerega cilj in namen ni rešitev spora ali ureditev razmerij med strankami postopka. Ne gre torej za kontradiktoren postopek. Postopek, katerega namen je razrešiti med strankami postopka sporna vprašanja oziroma urediti nerazrešena razmerja med njimi, se ne sme obremenjevati še z vprašanji, ki se nanašajo na razmerje ene od strank s sodiščem. Glede na to, da gre za zapisane besede in ne na hitro in morda v afektu izrečene besede na naroku, ni predvidena možnost, da bi se stranko o tem, kaj je zapisala, še zasliševalo. Stvar kulture posameznika je, da v sodnem postopku uporablja dostojne izraze in ne žali ne sodišča ne nasprotne stranke in drugih udeležencev postopka. Ker to zahtevajo običajna pravila obnašanja, tudi ni treba, da bi sodišče stranko, predno jo kaznuje zaradi razžalitve, posebej opozarjalo, da bo to storilo. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko tožnika ni zaslišalo, pač pa je le prebralo, kaj je zapisal, ni storilo nobene procesne kršitve in mu po prepričanju višjega sodišča ni kršilo ustavnih in konvencijskih pravic.

8. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je pritožnik pravni laik in da gre za družinsko zadevo, kar upravičuje večjo toleranco.3 Ugotavlja pa, da je pritožnik v nadzorstveni pritožbi presegel dopustne meje kritike dela sodišč. Pravice posameznika so omejene s pravicami drugih (15. člen Ustave RS). Iz besedila nadzorstvene pritožbe veje prezir do sodišč, zlasti do sodnic. Pri tehtanju med pritožnikovo pravico do svobode izražanja na eni strani in varovanjem avtoritete in ugleda sodstva na drugi strani (drugi odstavek 10. člena EKČP), je treba po mnenju pritožbenega sodišča glede na vztrajnost in intenziteto pritožnika pri žaljenju konkretne sodnice in sodstva kot celote dati prednost ugledu sodišča. 9. Z zadevo ESČP Čeferin proti Sloveniji obravnavana zadeva v podrobnostih ni primerljiva. V primerjani zadevi gre za kaznovanje odvetnika, ki je pri obrambi pravic obdolženca po mnenju slovenskih sodišč žalil izvedenca. Tudi ostrina in vsebina očitkov niso primerljivi z obravnavano zadevo. Okvire, v katerih se morajo glede na obrazložitev primerjane sodbe gibati sodišča, ko se odločajo o kaznovanju stranke postopka zaradi razžalitve, pa je sodišče upoštevalo.

10. Višine dosojene kazni pritožnik ne izpodbija konkretizirano. Višje sodišče jo je skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo po uradni dolžnosti (gre za pravilno uporabo materialnega prava). Ugotavlja, da dosojenih 250,00 EUR glede na težo žaljivosti vsebine nadzorstvene pritožbe pritožnika in glede na njegovo vztrajno ponavljanje žalitev, ni previsoka. Višina kazni po 11. členu ZPP ni odvisna od materialnega položaja kaznovanega, pač pa od stopnje žaljivosti in okoliščin, v katerih so bile žalitve izražene. Sodišče prve stopnje je vse to pri določitvi višine izrečene kazni upoštevalo.

11. Če pritožnik kazni ne bo plačal v postavljenem roku, se bo prisilno izterjala. Pritožbeno sodišče opozarja, da bodo s tem nastali še dodatni stroški. Višje sodišče še pojasnjuje, da se je seznanilo z vsemi pritožbenimi navedbami, vendar na tiste, ki za izpodbijano odločitev niso relevantne, skladno z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP ne bo odgovarjalo (vseh navedb zato niti ni povzelo).

12. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

1 Sklep VS RS II Upr 72/2016. 2 Prim. sklep VS RS Cp 13/2017. 3 Gl. sklep VR RS Cp 16/2015.