Jedro

Ker je tožeča stranka (previsoko) plačo toženki izplačala po svoji prosti volji in ob poznavanju predpisov, brez kakršnihkoli zahtev toženke, in ker si ni pridržala pravice, da bi lahko od toženke zahtevala vrnitev izplačanih zneskov, njen zahtevek za vrnitev preplačila ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 188,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2005 dalje do plačila in znesek 35,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2009 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v smislu pritožbenih navedb spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi 191. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnik navedeni znesek toženki izplačal, čeprav je vedel, da ni dolžan. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v RS (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami) v 36. členu določa, da se plača in nadomestila plač izplačujejo najmanj enkrat mesečno in sicer najkasneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. V času plačila tožnik ni mogel vedeti, da ni dolžan izplačati plač oziroma stroškov, saj je njegova obveznost izplačila določena s kolektivno pogodbo. Skladno z 20. členom Pravilnika o poslovnem času, uradnih urah in delovnem času Ministrstva za obrambo z organi v sestavi, so dolžni delavci prinesti potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela najkasneje do vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec. Delodajalec pa je dolžan izplačati plačo 5. v mesecu, zato takrat še ne ve ali je prišlo do bolniške odsotnosti oziroma kakšna je narava odsotnosti delavca. Delavci podatke o odsotnosti dostavljajo v svojo enoto, obračun plač pa se vrši v centralnem računovodstvu. Zaradi obdelave podatkov se vnos podatkov vrši do 20. v mesecu za pretekli mesec. Zato tožnik ni vedel, da ni dolžan izplačati plače in je zato sodišče napačno ugotovilo materialno pravo. Tožnik je bil torej toženi stranki dolžan plačati plačo, saj ga v to sili zakonodaja, saj bi v nasprotnem primeru tožena stranka lahko uveljavljala svoje pravice pred sodiščem. Možen izhod iz take situacije je tolmačenje, da je tožnik plačal, da bi se izognil sili, pri čemer je kot silo razumeti zakonske določbe, ki so tožnika silile v plačilo. Prav tako Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) vsebuje celotno poglavje o sankcijah v primeru nezakonitosti. Prav tako Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) vsebuje v 3.a členu določbe o ravnanju v primeru ugotovitve nezakonitega ravnanja. Delodajalec lahko torej terja nazaj celo, kadar je plačal nekaj, za kar bi moral vedeti, da ni bil dolžan (saj je bilo izplačano v nasprotju z zakonom). V primeru državnih organov tožeča stranka meni, da je pridržek pravice terjati nazaj že vgrajen v sam sistem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je toženka dne 4. 6. 2005 nastopila porodniški dopust, pri izplačilu plače pa ji je tožeča stranka obračunala 176 delovnih ur, čeprav je bila toženka 152 ur na bolniškem dopustu. Tako je tožeča stranka toženki obračunala in izplačala plačo za 188,40 EUR več, kot je bila toženka upravičena. Pri izplačilu plače za mesec januar 2009 pa je tožeča stranka toženki obračunala porodniško nadomestilo za 174 ur in hkrati za 121,04 ur bolniške odsotnosti. Zaradi evidentirane bolniške odsotnosti je prišlo do preplačila prevoznih stroškov. Tožeča stranka je pobotala znesek preplačila prevoznih stroškov z zneskom, ki je pripadal toženki iz naslova solidarnostne pomoči tako, da se je dolg za vračilo plače znižal z izplačilom solidarnostne pomoči, vendar je še vedno dolg toženke, po izračunu tožeče stranke, znašal 35,83 EUR.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 – OZ), ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka plačo toženki izplačala po svoji prosti volji in ob poznavanju predpisov, brez kakršnihkoli zahtev toženke. Prav tako si tožeča stranka ni pridržala pravice, da bi lahko od toženke zahtevala vrnitev izplačanih zneskov niti ni plačala nekaj, da bi se izognila sili. Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje, da je bila prisiljena toženki plačati plačo, ker ji to nalaga 36. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/1991 s spremembami), ki določa, da se plače in nadomestila plač izplačujejo najmanj enkrat mesečno in sicer najkasneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Izplačilo plače v skladu z zakonsko obvezo ni mogoče tolmačiti, da je tožeča stranka plačala nekaj, da bi se izognila sili.

Prav tako pa se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS – Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki v 3. in 3.a členu prinaša omejitve glede določanja in izplačevanja plač, saj v spornem obdobju, glede določanja in izplačevanja plač zaposlenih v javnem sektorju, še ni pričel učinkovati. Prav tako pa v spornem primeru plača, ki je toženki bila določena s pogodbo o zaposlitvi, ni bila v nasprotju z zakonom (3. člen ZSPJS).

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP).