Jedro

Presoja razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe (1. odstavek 53. člena KZ RS).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je bil obsojeni K.T. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 53. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati povprečnino 30.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine 35.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 22.03.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP (razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ko zagovornik poskuša domnevne kršitve zakona obrazložiti, govori le še o tem, kako nepravilno je sodišče ravnalo, ko je svojo odločbo oprlo na izjave prič, katerih verodostojnost je po njegovem mnenju, in ne po ugotovitvah sodišča, močno omajana. Zagovornik tudi zanika vzročno zvezo med oškodovančevo poškodbo in obsojenčevim dejanjem. Tako v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki po 2. odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po oceni vložnika zahteve je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker pravnomočna sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Na zatrjevano procesno kršitev merijo zagovornikove navedbe: (1.) "da v odločitvi sodišča ni razbrati ničesar o vzročni zvezi" med oškodovančevo poškodbo in obsojenčevim ravnanjem; (2.) da sodišče ne navaja razlogov, zakaj smatra, da je bila poškodba prizadejana ravno z udarcem in zakaj izključuje druge, bistveno verjetnejše načine poškodovanja in (3.) da izpodbijana sodba ne utemelji, kaj je bil v ponovljenem sojenju razlog za spremembo prepričanja sodišča o krivdni obliki; pri tem se po mnenju vložnika zahteve nobeno sodišče ni opredelilo do zavestne sestavine naklepa, ampak zgolj povzemata zakonsko dikcijo.

Iz obrazložitve pravnomočne sodbe izhaja, da je prvostopenjsko sodišče določno in obrazloženo ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je njegovi oceni pritrdilo, da je do dvojnega zloma oškodovančevega gležnja prišlo zaradi obsojenčeve brce, pri čemer je prvostopenjsko sodišče izrecno izključilo možnost, da bi bil oškodovanec dobil poškodbo pri sestopu iz avtobusa. Iz razlogov prvostopenjske sodbe tudi izhaja, da je sodišče vsa odločilna dejstva opisanega kaznivega dejanja ugotovilo predvsem na podlagi verodostojnih izpovedb oškodovanca R.Š., prič M.M. in M.O., ki sta videla, da je obsojenec brcnil oškodovanca ter mnenja izvedenca medicinske stroke dr. G.V. Ta je res sicer opisal tudi druge možne načine nastanka poškodbe, vendar pa je dopustil tudi možnost, da je do ugotovljene poškodbe prišlo zaradi močne brce.

Obrazložitvi pravnomočne sodbe po navedenem ni mogoče očitati pomanjkljivosti, zatrjevanih v zahtevi za varstvo zakonitosti (točki 1 in 2 te odločbe), zato uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. O takšni kršitvi tudi ne more biti govora, če sodišče ni pojasnilo, zakaj v ponovljenem sojenju ugotavlja, da je obsojenec kaznivo dejanje storil s krivdno obliko eventualnega naklepa in ne direktnega naklepa, kot je zaključilo v prejšnjih sojenjih. Sodišče je v obrazložitvi sodbe za vsako posamezno točko sodbe sodbe dolžno določno in popolnoma navesti, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov (6. in 7. odstavek 364. člena ZKP); to je v zvezi z obsojenčevo krivdo v konkretnem primeru tudi storilo. Obe sodbi navajata tudi razloge o obsojenčevem zavedanju posledice njegovega ravnanja. Višje sodišče s tem v zvezi izrecno navaja (sodba, stran 3), da "močna brca obtoženca, ki je po podatkih spisa precej večji kot oškodovanec in zelo močne postave, v gleženj oškodovančeve noge, vsekakor daje podlago za zaključek, da se je obtoženec zavedal, da bo prišlo do kakšnega zloma in torej hude telesne poškodbe, pa je privolil v to posledico".

Ostala obširna navajanja zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ocenjuje kot uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (člen 373 ZKP), iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Zagovornikove ugovore, ki se nanašajo na dejansko stanje, je mogoče strnjeno prikazati v naslednjem povzetku: vprašljiva naj bi bila dokazna ocena vinjenih prič, ne da bi sodišče ugotavljalo stopnjo njihove vinjenosti; glede na mnenje izvedenca medicinske stroke je le majhna verjetnost, da je do poškodbe oškodovanca prišlo na način, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba, drugi načini poškodovanja so bistveno verjetnejši; sodišče naj ne bi razčistilo vprašanja, ali je težko stanje oškodovanca, s katerim je utemeljilo spremembo njegove izpovedbe, posledica fizičnega ali psihičnega stanja; upoštevalo tudi ni, da borilna veščina juda temelji na metih in ne na udarcih ter da je tudi nekritično ocenilo krivdno obliko, s katero naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje. Z opisanim vložnik zahteve izraža nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki nižjih sodišč glede pravno relevantnih dejstev, vse to pa pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kar pa ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino 100.000,00 SIT, ki je bila določena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.