Jedro

Začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve lahko upnik izposluje, če poleg verjetne izkazanosti terjatve (t. i. objektivni pogoj) izkaže nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (t. i. subjektivna nevarnost). Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik z izdajo začasne odredbe utrpel le neznatno škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zavrnjen predlog tožeče stranke za zavarovanje terjatve 663.096,50 EUR: – s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da tožencema iz njunih transakcijskih ali drugih računov izplačajo denarne zneske, za katere je odrejena začasna odredba; – s prepovedjo razpolaganja, odtujevanja in obremenjevanja nematerializiranih vrednostnih papirjev obeh tožencev; – s prepovedjo prvi toženki, da razpolaga, odtuji, ali obremeni poslovni delež v družbi G. d. o. o. in vpisom te prepovedi ter zastavne pravice tožeče stranke na teh deležih; – s prepovedjo dolžnikovemu dolžniku R., d. o. o., da prvo toženi stranki izplača denarne prejemke in sicer do zakonsko dovoljene višine.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Za napačno označuje ugotovitev o neizkazani nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Opozarja, da je dokazni standard pri izdaji začasne odredbe nižji, zadošča izkazanost s stopnjo verjetnosti. Trdi, da že iz javno dostopnih finančnih podatkov za prvo toženo stranko izhaja, da je prezadolžena in brez likvidnih sredstev oziroma izhaja t. i. „modus operandi“ odtujevanja premoženja iz družb, ki so bile ali so v njeni lasti ali je bila njihov poslovodja. Javno je bilo namreč objavljeno, da znotraj „skupine G..“ prihaja do preseljevanja številnih naložb, očitno ravno iz razlogov nezakonitega kreditiranja menedžerskega odkupa Y. d. d. in posledično sporov z banko X. Drugih dokazov kot v X. objavljenega članka ne more ponuditi. Obstajajo pa tudi podatki o večjem številu kazenskih ovadb zoper prvo toženo stranko zaradi uradno pregonljivih kaznivih dejanj (članek v Y.). Prihaja tudi do notranjih sporov med lastniki celotne „G.“ (članek z naslovom A.). Meni, da vse to kaže, da skušata toženi stranki svoje še obstoječe premoženje prenesti oz. obremeniti v škodo številnih upnikov. Opozarja, da imata toženca znanje, da to lahko storita in da gre za premoženje, ki ga je mogoče na hiter in lahek način prenašati in obvarovati pred upniki (vrednostni papirji, deleži v pravnih osebah). Iz dejstva, da je prva toženka zaposlena na R. in da deluje v povsem drugi branži in ne več na področju borznega posredništva, izvaja zaključek, da želi skriti premoženje, do katerega je prišla v času njenega delovanja znotraj „skupine G.“ Bilance druge toženke za leti 2012 in 2013 izkazujejo, da že od leta 2010 dalje intenzivno odtujuje sredstva. Samo v letu 2013 jih je odtujila za 42.816 EUR, od leta 2009 pa za cca 2 mio EUR. Posebej problematično je zmanjševanje zunaj bilančnih sredstev (gre za investicijske naložbe v vrednostne papirje, hipoteke, kredite... ). Ta sredstva so se pri drugo toženi stranki v letu 2013 zmanjšala kar za 1,131.143,00 EUR. Očitno drugo tožena stranka zmanjšuje premoženje, ker je zabredla v finančne težave in je obremenjena z vrsto sodnih in izvensodnih postopkov ter razprtijami med ustanovitelji in vodstvenim kadrom. Vse to skupaj dokazuje verjetnost, da bo uveljavitev iztoževane terjatve onemogočena ali precej otežena. Meni, da se toženca svoje obveznosti do tožene stranke zavedata že od leta 2008 dalje, zato ni relevantno samo trenutno odtujevanje sredstev. Vztraja, da toženca z izdajo začasne odredbe ne bi utrpela škode, saj je iz podatkov o premoženjskem stanju razvidno, da je njuno premoženje obremenjeno z zastavnimi pravicami v korist drugih upnikov. Ker te terjatve presegajo vrednost obremenjenega premoženja, z izdajo predlagane začasne odredbe toženca ne bi bila oškodovana. Če nimata subjektivnega interesa za prodajo sredstev, prepoved odtujitve ne vpliva na njun položaj.

3. Prvo tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da iztoževana terjatev niti s stopnjo verjetnosti ni izkazana. Glede skrivanja premoženja pa opozarja na izostanek trditev o tem, za katero premoženje sploh gre. Opozarja na nejasnost trditev o kazenskih ovadbah. Zatrjuje, da delež njene družbe G. d. o. o. ni obremenjen. Meni, da tožeča stranka gradi na neprofesionalnih člankih, ki so izmišljeni. Zanika skrivanje in obremenjevanje svojega premoženja ter, da bi bilo njeno premoženje obremenjeno. Pojasnjuje, da bi ji izdana začasna odredba povzročila veliko škodo, saj bi bila v primeru izdaje začasne odredbe nekaj desetletij brez sredstev za preživljanje in odvzeta bi ji bila licenca za delovanje na trgu vrednostnih papirjev.

4. Tudi drugo tožena stranka v odgovoru na pritožbo zanika obstoj iztoževane terjatve. Pojasnjuje, da je borzno posredniška družba in da posluje skladno z določili ZTFI. Dnevno kupuje in prodaja vrednostne papirje za svoje stranke. Stalno ima na razpolago sredstva za opravljanje dejavnosti borznega posredovanja – izvrševanja naročil strank. Posle evidentira v poslovnih knjigah, sredstva svojih strank spremlja izven bilančno. Vrednostnih papirjev za svoj račun od 26. 11. 2012 ne kupuje več, zato se njeno premoženje iz tega naslova bistveno ne spreminja. Časopisne članke označuje za senzacionalistične in pojasnjuje, da svojih naložb ni selila. Pojasnjuje, da z nezakonitim kreditiranjem menedžerskega odkupa Y. d. d. ni imela nobene zveze in v spore z banko X. ni vpletena. Navaja, da so njena sredstva v letu 2013 ostala bolj ali manj nespremenjena; bilanca izkazuje, da so se sredstva strank glede na leto 2012 zmanjšala za 1,131.143,0 EUR. Opozarja, da bi ji izdaja začasne odredbe povzročila nepopravljivo škodo, saj bi s trenutkom blokade transakcijskega računa morala prenehati opravljati dejavnost in bi izgubila dovoljenje Agencije za trg vrednostnih papirjev za opravljanje borzno posredniške dejavnosti.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče argumentirano in razumljivo pojasnilo, da je predmet obravnave zavarovanje denarne terjatve, pritožnica nerazumno vztraja pri izkazanosti, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Ta subjektivna nevarnost je z 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) predpisana za zavarovanje nedenarne terjatve. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je predmet zahtevka denarna terjatev, katere zavarovanje z začasno odredbo je urejeno z 270. čl. ZIZ. Začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve lahko upnik izposluje, če poleg verjetne izkazanosti terjatve (t. i. objektivni pogoj) izkaže nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (t. i. subjektivna nevarnost). Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da da bi dolžnik z izdajo začasne odredbe utrpel le neznatno škodo.

7. Tožeča stranka bi torej morala zatrjevati in dokazati, da toženca skrivata svoje premoženje ali na kakšen drug način z njim razpolagata tako oz. v takem obsegu, da obstaja nevarnost, da ne bosta imela sredstev za poplačilo njene terjatve. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tožeča stranka dokaznega bremena ni zmogla.

8. Pritožbena trditev, da je iz javno dostopnih podatkov razvidno, da je prvo tožena stranka (fizična oseba) prezadolžena in brez likvidnih sredstev, je pavšalna. Javno dostopnih podatkov, iz katerih naj bi bilo to dejstvo razvidno, pritožnica ne navaja. Nasprotno! Pritožnica sama navaja, da je prvo tožena stranka zaposlena na vodstvenem položaju, torej oseba z rednimi dohodki. Drugih podatkov o njenem premoženjskem stanju in njenem razpolaganju s premoženjem tožeča stranka ne podaja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da redna zaposlitev prve toženke izkazuje ravno nasprotno kot trdi pritožnica. Njena zaposlitev pomeni vir dohodka in premoženja. Trditev, da prezaposlitev v drugi branži izkazuje skrivanje premoženja, je nelogična in nerazumna. Ni mogoče pritrditi niti pritožbeni trditvi, da prepoved razpolaganja z denarnimi sredstvi na banki, delnicami in rednimi mesečnimi dohodki (plačo), lahko prvi toženki povzroči le neznatno škodo. S predlagano začasno odredbo bi bila prva toženka v času pravdnega postopka in še 15. dni po njegovem pravnomočnem zaključku omejena z razpolaganjem z znatnim delom svojega premoženja in sredstev za preživljanje. Sodišče prve stopnje je zato zoper prvo toženko vložen predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

9. Skrivanje in odtujevanje premoženja s strani drugo tožene stranke naj bi izkazovale bilance te družbe za leto 2012 in 2013, pri čemer naj bi v letu 2013 prišlo do odtujitve sredstev v višini 42.816,00 EUR, od leta 2009 dalje pa kar za cca 2 mio EUR. Za problematično pritožnica označuje tudi zmanjšanje investicijskih naložb v vrednostne papirje, hipoteke, kredite... Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj na osnovi bilančnih podatkov ni mogoče izvajati sklepa, da drugo tožena stranka skriva svoja sredstva ali z njimi negospodarno razpolaga. Za bilančne spremembe lahko obstajajo številni razlogi; drugo tožena stranka jih nekaj navaja v dogovoru na pritožbo. Zgolj na osnovi prestrukturiranja sredstev, pa tudi če bilančni podatki izkazujejo zmanjšanje sredstev, ni mogoče sklepati, da drugo tožena stranka skriva premoženje ali z njim z negospodarno razpolaga. Bistveno je, da drugo tožena stranka redno posluje. Ne zatrjuje se, da bi bila nelikvidna. Pritožbena trditev, da drugo tožena stranka z izdano začasno odredbo ne bi utrpela škode, ker je njeno premoženje že obremenjeno z zastavnimi pravicami, je navržena. Ne navaja se namreč niti premoženje, ki je obremenjeno, niti v korist katerih upnikov. Razen tega želi tožeča stranka z začasno odredbo poseči tudi na likvidna sredstva na bančnem računu in ne zgolj na vrednostne papirje.

10. Že sodišče prve stopnje se je izreklo, da iz v medijih objavljenih člankov ni mogoče razbrati verodostojnih podatkov o prenosih naložb, pa tudi, da se predloženi članek „A.“ nanaša na prodajo v letu 2011. Tudi v pritožbi se omenja preseljevanje naložb v „skupini G.“, pri čemer ni preverljivo za kakšno pravno osebo ali tvorbo sploh gre; ni jasno, kako naj bi to preseljevanje sredstev potekalo in kako naj bi vplivalo na premoženje tožencev. Tudi trditve o podanih ovadbah so nerelevantne, saj se ne zatrjuje, da so podane zaradi skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem zaradi oškodovanja upnikov. Dejstvo, da so bile ovadbe podane, ne izkazuje, da oseba, zoper katero so bile podane, skriva premoženje ali z njim negospodarno razpolaga. Nerazumljivo je tudi, zakaj naj bi spori med lastniki družb – pri čemer ni jasno niti med katerimi lastniki niti katerih družb – izkazovali skrivanje premoženja in negospodarno razpolaganje s premoženjem.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. O stroških postopka bo odločeno ob zaključku postopka (analogna uporaba 164. čl. ZPP).