Jedro

Statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati osebi, kateri je bil sicer povzročen prisilni ukrep, vendar pa se po prenehanju prisilnega ukrepa, najkasneje do 31.12.1945 ni naselila v Sloveniji, ampak se je vrnila na Hrvaško, kjer je živela pred prisilnim ukrepom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1169/99-7 z dne 11.9.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.1999. S to odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper odločbo Upravne enote K. z dne 27.1.1998, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanke in interniranke. V obrazložitvi sodbe se sodišče sklicuje na določbe 1., 2. in 3. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 68/96 - odločba US in 70/97), veljavne ob odločanju. Po navedenih določbah je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev - 1. člen. Žrtev vojnega nasilja je ob pogojih iz 1. člena oseba, ki jo je okupator v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, verskih ali rasnih razlogov prisilno izselil (izgnanec) ali poslal v internacijo (interniranec) pod pogojem, da je prisilni ukrep trajal najmanj 3 mesece - 3. člen. Po noveli ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96) je žrtev vojnega nasilja ob izpolnitvi vseh predpisanih pogojev (iz 1., 2. in 3. člena) tudi oseba, ki je imela ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ne glede na to, na katerem ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno - 1. člen novele ZZVN-B. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnico italijanski okupator iz kraja njenega stalnega prebivališča, to je iz K. na ozemlju Republike Hrvaške, dne 17.7.1942 prisilno izgnal, hišo požgal in tožnico poslal v internacijo (T., G., T.), in da se je tožnica po kapitulaciji Italije vrnila nazaj v K., kjer je ostala do 3.3.1947, ko se je naselila v Sloveniji. Glede na tako dejansko stanje se sodišče strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica, kljub temu da so ji bili povzročeni prisilni ukrepi okupatorja - izselitev in internacija, ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja, ker od prenehanja prisilnega ukrepa ni imela stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Razlogi, zaradi katerih se tožnica v Sloveniji ni naselila že prej, glede na navedene določbe ZZVN niso pomembni.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila rojena v Kraljevini Jugoslaviji, katere del je bila tudi Slovenija, da je bila v internaciji in ves čas po osvoboditvi slovenska državljanka. Ker ji kljub temu status žrtve vojnega nasilja ni bil priznan meni, da sta tako sodba kot ureditev v ZZVN diskriminatorna in da je obravnavana kot drugorazredna državljanka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na dejansko stanje, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe in ki med strankama niti ni sporno, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZZVN. Iz določbe 2. člena ZZVN, na katero se utemeljeno sklicuje prvostopno sodišče, namreč izhaja, da ZZVN priznava status žrtve vojnega nasilja tudi osebam, ki so v času pred prisilnim ukrepom živele na drugih območjih nekdanje Jugoslavije, vendar le pod pogojem, da so po prenehanju prisilnega ukrepa imele stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Glede na navedeno določbo je ta pogoj tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen le, če se je oseba, ki ji je bil povzročen prisilni ukrep, naselila v Sloveniji z namenom stalnega bivanja takoj po prenehanju prisilnega ukrepa oziroma po noveli ZZVN-D (Uradni list RS, št. 43/99) najkasneje do 31.12.1945. Ker ni sporno, da se je tožnica po prenehanju prisilnega ukrepa vrnila v K. na Hrvaško, kjer je živela do leta 1947, se sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica pogojev za priznanje uveljavljanega statusa ne izpolnjuje.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je ureditev v zakonu diskriminatorna. Razlogov, zaradi katerih se sme izpodbijati sodba, pa tožnica v pritožbi niti ne uveljavlja.

Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.