Jedro

V zadevi niso bili izvedeni postopki delegacije sodišča niti izločitveni postopki posameznih sodnikov, zato vložnica zahteve za varstvo zakonitosti z očitkom kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ne more uspeti.

Zatrjevanje, da gre v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem za kršitev kazenskega zakona, predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec F.S. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 100.000,00 (stotisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega F.S. za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in mu izreklo kazen tri mesece zapora ter naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 134.223,00 SIT in na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornice obsojenega F.S. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Zagovornica obsojenega F.S. je dne 21.02.2001 priporočeno po pošti vložila na Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah zoper obe uvodoma navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče razveljavi obe uvodoma navedeni sodbi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje izven celjskega območja. Hkrati predlaga, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži do dokončne rešitve zahteve za varstvo zakonitosti, o čemer naj odloči Vrhovno sodišče, kolikor o predlogu ne bo odločilo sodišče prve stopnje. Izven roka, 19.06.2001, je zagovornica obsojenca vložila dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo Vrhovno sodišče obravnava zgolj kot vlogo za pospešitev postopka.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da le-ta ni utemeljena. Zagovornica v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi zadevo obravnavalo sodišče, ki bi moralo biti izločeno, s čimer naj bi bila storjena kršitev iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve pa navaja, da so bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranosti sodnikov na Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah. Sodišče ni zagrešilo očitane kršitve, saj nihče od sodnikov v tem postopku ni bil izločen iz sojenja. Po pregledu spisa je mogoče ugotoviti, da v fazah postopka, ko bi bilo to možno, niti ni bila zahtevana izločitev kateregakoli sodnika. Glede tega, da je iz zahteve razvidno, da posredno uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, pa je potrebno povedati, da zahteve iz tega razloga ni mogoče vložiti. V zvezi z dopolnitvijo zahteve za varstvo zakonitosti pa vrhovna državna tožilka meni, da jo je potrebno obravnavati kot pritožbo nad delom policistov, ki pa se poda pri pristojnem državnem tožilcu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica meni, da glede na okoliščino, da je oškodovanec v tej kazenski zadevi policist z določenimi pooblastili v kraju, kjer naj bi se kaznivo dejanje izvršilo, zato deluje v postopkih s strankami pred sodiščem in zato ne more biti enakovredna stranka pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah. Gre za neposredno povezavo med oškodovancem in sodnimi pa tudi upravnimi organi, zato je nedopustno, da je sodilo to sodišče, sicer pa je bil pristranski tudi sodni izvedenec, ki je napačno ugotovil dejansko stanje glede obsojenčevega duševnega stanja v inkriminiranem času, pri tem pa je prezrl duševno motnjo obsojenega v tem času. Pritegniti bi bilo zato izvedenca iz drugega okoliša ali ustrezno institucijo iz Ljubljane. Sicer pa je bila razpravljajoča sodnica pristranska in bi morala biti ta v prvi vrsti izločena. Vložnica opozarja na okoliščino, da vlada med obsojencem in oškodovancem večletno konfliktno stanje. V postopkih na mejnih prehodih (kjer je oškodovanec zaposlen) se obsojenec čuti ogroženega s strani oškodovanca, ki obsojenca neprimerno obravnava, kar velja tudi za obsojenčevega sina. Obsojenec je namreč avtoprevoznik z več tovornimi avtomobili z dejavnostjo v tujini.

Obsojenec je bil prikazan kot konfliktna osebnost. Sodišče je brez pridržkov v celoti verjelo oškodovancu, ni pa verjelo obsojenčevemu zagovoru, ki ga sodišče niti ni zapisalo. Sicer pa naj bi obravnava pred sodiščem potekala nepravilno, ko je oškodovanec s svojim nastopom zastraševal obsojenca in njegovo ženo, s tem pa ni bil zagotovljen pred sodiščem enakopraven položaj strank. Sodišče je verjelo le izpovedi oškodovanca - policista, dočim obsojenčevi ženi, zaslišani kot priči, ni poklonilo vere, kar velja tudi za zagovor obsojenca. Tako ravnanje sodišča pa predstavlja bistveno kršitev KZ in ZKP. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da imata oškodovanec in njegova žena trgovino in gostilno, kamor telefonsko lahko kliče kdorkoli in je zato nemogoče ugotoviti, kdo je klical. Na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje je bil zato napačno uporabljen 145. člen KZ, vse v posledici pomanjkljivega in protipravnega postopka zaradi vplivov oškodovanca, kar je imelo za posledico protipravno odločbo. Sicer pa oškodovanec zasleduje odškodnino v znesku 800.000,00 SIT za vsakega od oškodovančevih članov družine.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve tako kazenskega zakona kot tudi kazenskega postopka v napadenih sodbah niso podane. Iz izvajanj vložnice zahteve sledi, da sodišče prve stopnje iz zatrjevanih okoliščin ni sposobno nepristransko in pravilno razsojati v zadevah, v katerih je udeleženec postopka oškodovanec, ki je sicer na območju tega sodišča službujoči obmejni policist. Pavšalni očitki, češ, da gre očitno za kršitev iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP glede na v postopku ugotovljena dejstva in okoliščine statusa oškodovanca kot državnega uslužbenca, ne dajejo podlage za odločitev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opravljati funkcije sojenja v obravnavani zadevi. V zadevi niso bili izvedeni niti postopki delegacije sodišča niti izločitveni postopki posameznih sodnikov, zato vložnica s pavšalnim očitkom kršitve določb kazenskega postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogla imeti uspeha.

Sicer pa vložnica predvsem napada dokazno oceno prvostopne sodbe in posledično sodbe pritožbenega sodišča, ker se z ugotovljenim dejanskim stanjem očitanega kaznivega dejanja ne strinja. S tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Hkratno zatrjevanje vložnice, da gre v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem za kršitev kazenskega zakona, prav tako predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki, kot že rečeno, ni predmet presoje s tem izrednim pravnim sredstvom. Na ugotovljeno dejansko stanje je po oceni Vrhovnega sodišča kazenski zakon pravilno uporabljen. Zaradi povedanega tudi v tej smeri vložnica zahteve za varstvo zakonitosti ni mogla imeti uspeha. Z vsebino dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena izven zakonitega 3-mesečnega roka, se Vrhovno sodišče ni ukvarjalo.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se zahteva sklicuje, zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnilo pa jo je tudi, ker je vložena zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.