Jedro

Tožeča stranka ni dokazala obstoja terjatve, ki naj bi jo imela do tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je dedinja po I. O. iz P. , na katerega imetje sta se z obljubo sklenitve izročilne pogodbe dne 13.6.1978 priselila tožnika. Dne 19.1.1988 je I. O. umrl, ne da bi s tožnikoma sklenil izročilno pogodbo. Zato od toženke tožnika zahtevata plačilo zneska 15,565.387 SIT zaradi obdelovanja O. posestva in vlaganj zaradi izboljšav. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnika obstoja svoje terjatve, ki bi izvirala iz naslova vlaganj v kmetijsko proizvodnjo, stanovanjsko hišo in hlev, nista dokazala.

Tožeča stranka je vložila pritožbo, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Obrazložitev izpodbijane sodbe je po stališču revizije poenostavljena z ugotovitvijo, da so si pravdne stranke tržne viške delile na polovico. Nekatera dokazna sklepanja so tudi v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov. Prezrto je, da tožeča stranka poleg gradbenih del in kmetijskih vlaganj ter tržnih viškov vtožuje tudi vrednost vloženega dela z odštetjem vloženega dela pokojnega O. Ob ugotovitvi, da so si tožnika in pokojni O. tržne viške delili na polovico, ni odgovorjeno na vprašanje, kdo in v kakšni meri je prispeval k nastanku tržnih viškov. Zaradi starosti in bolezni O. ni mogel prispevati polovico, temveč manj. Pretehtati bi bilo treba koristi, ki jih je imel pokojni od bivanja tožnikov na kmetiji. Tudi vrednost oskrbe, ki sta jo tožnika nudila O., ni opredeljena. Končno pa terjatev tožeče stranke ni mogla zastarati, saj je zapadla v plačilo šele ob smrti I. O. dne 19.1.1988, tožba pa je bila vložena dne 6.1.1989. Revizija ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Ni mogoče trditi, da tega sodišče druge stopnje ni storilo. Prav je ravnalo, ko je v začetku svoje obrazložitve posebej omenilo izjavo z dne 7.2.1988, iz katere izhaja, da tožnika nimata nobenih terjatev "za nazaj, za vsa prejšnja leta", enako tudi toženka do tožnikov. Navedena, po svoji vsebini zelo jasna izjava, je sicer glede na sklep sodišča druge stopnje z dne 8.12.1992 povzročila dvom o tem, za kakšne terjatve gre in kakšen je njihov obseg, vendar je v sodbah sodišč druge in prve stopnje tokrat bila upoštevana v okviru dokazne ocene o tem, katere terjatve tožnikov in pokojnega O. obstojajo in kako se med seboj pobotajo. Revizija v tem obsegu izhaja iz pravilnega izhodišča, da je treba "pretehtati koristi, ki jih je imel pokojni od bivanja tožnikov na kmetiji in koristi, ki sta jih od tega imela tožnika", vendar zmotno meni, da v obrazložitvi izpodbijane odločitve do tega vprašanja ni zavzeto jasno stališče. Sodišče druge stopnje se je namreč v celoti strinjalo z zelo obširnimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki so jasni, pretehtani in sposobni kritičnega preizkusa. Pri tem se je - ob izhodiščnem upoštevanju izjave z dne 7.2.1988 - osredotočilo na bistvene ugotovitve o tem, da sta tožnika s pokojnikom živela v skupnem gospodinjstvu, da so si tržne viške delili na polovico in da je vrednost vloženega dela tožnikov z odštetim vloženim delom pokojnika znašala približno toliko, kolikor je znašala vrednost prehrane za štiri družinske člane (upoštevaje obdobje desetih let). Sodbi sodišča druge stopnje zato ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti vsebinsko zatrjevane procesne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Terjatev tožnikov temelji na vrednosti vlaganj v O. kmetijo po odbitku lastnih koristi in deleža, ki je pripadal I. O. Trdita, da sta s pokojnikom bila dogovorjena, da jima bo prepustil kmetijo z izročilno pogodbo; ob izjalovitvi takšnega dogovora pa jima je ob O. smrti po določbi 210. člena ZOR nastopila pravica, da zahtevata nadomestitev vrednosti vlaganj v kmetijo. Takšno (vsebinsko) pravno izhodišče tožbene trditvene podlage je sodišču prve stopnje narekovalo - ob sporni relativizaciji izjave z dne 7.2.1988 - obširen dokazni postopek: tožena stranka je namreč trdila, da je prišlo od pobotanja medsebojnih terjatev in koristi prizadetih v vtoževanem obdobju. Dokazna sklepanja in dejanske ugotovitve, vsebovane predvsem v sodbi sodišča prve stopnje, v tej smeri ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Štiričlanska družina tožnikov je s pokojnim I. O. živela v skupnem gospodinjstvu, pri čemer so si dohodke iz kmetije delili na polovico. Obstoj dogovora o delitvi tržnih viškov na polovico je med strankama pravde nesporen. Glede na obljubo, da bo sklenjena izročilna pogodba, pravno ni mogoče zagovarjati stališča, da bi slabša delovna zmožnost pokojnika ob izplenu polovičnega tržnega viška pomenila njegovo obogatitev: tožnikoma je namreč omogočil delo na kmetiji, ki je bila njegova last, tudi zato, da bi si zagotovil oskrbo in pomoč. Izvedenec kmetijske stroke je izračunal vrednost vloženega dela na kmetiji za sporno obdobje desetih let z odštetim vloženim delom pokojnika ter vrednost prehrane štiričlanske družine tožnikov in pokojnika samega za isto obdobje. Izračun je pokazal, da stroški prehrane tožnikov in njunih otrok za opisano obdobje skoraj dosegajo vrednost vloženega dela tožnikov, pri čemer pa so stroški prehrane I. O. predstavljali le 29 % njegovega dela. Ob takšni dokazni oceni, upoštevaje poslovni namen pogodbenih strank v času skupnega življenja, je bila listina z dne 7.2.1988, s katero sta tožnika izjavila, da nimata "finančnih terjatev za nazaj za vsa prejšnja leta", v povezavi z ostalimi dokazi, dana primerna teža. Tožeča stranka torej ni dokazala obstoja terjatve, ki naj bi jo imela do tožene stranke kot dedinje pokojnega I. O..

Tožena stranka je sicer postavila tudi ugovor zastaranja terjatve, do katerega se je sodišče prve stopnje sicer opredelilo z ugotovitvijo, da bi mogla biti terjatev za obdobje pred letom 1984 zastarana, vendar pa je tožbeni zahtevek bil zavrnjen zaradi ugotovitve njegove neutemeljenosti za ves čas od 13.6.1978 dalje do smrti I. O. v januarju 1988. Sodišče druge stopnje se zato z ugovorom zastaranja ni ukvarjalo. Ker je odločitev v zvezi z ugovorom zastaranja tožeči stranki v korist, se tudi revizijsko sodišče z ugovorom zastaranja ni posebej ukvarjalo.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.