Jedro

Simbolična izročitev premične stvari se ne opravi le z izročitvijo listine, ki pridobitelju omogoča razpolaganje s tako izročeno stvarjo, kot bi to sledilo iz razlogov izpodbijane sodbe. Določilo 4. odst. 34. čl. ZTLR opredeljuje, da je simbolična izročitev opravljena tudi takrat, ko pridobitelj stvar pusti v posesti prenosnika iz kakšnega drugega naslova (posesorični konstitut). Iz sicer res skopih tožbenih trditev bi sledilo, da tožeča stranka izročitev spornega filmskega gradiva utemeljuje prav na posesoričnem konstitutu. Prvi toženi stranki je namreč očitala, da ni izročila Avtorski agenciji spornega gradiva, ki ga je prvo tožena stranka ob sklenitvi izvensodne poravnave očitno imela v posesti, in ob tem trdila, da je na podlagi izvensodne poravnave "pridobila" lastninsko pravico.

Izrek

Pritožba proti delu sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na drugo toženo stranko se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Pritožbi proti delu sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na prvo in tretjo toženo stranko se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala izročitev filmskega gradiva, ki ga je po naročilu tožeče stranka posnela in izdelala prva tožena stranka. Proti prvi toženi stranki je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo tolarske protivrednosti 203.928,50 takratnih DEM. Sodišče prve stopnje je podrejeni tožbeni zahtevek proti drugi in tretji toženi stranki zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba je delno utemeljena.

K 1. tč. izreka Iz pritožbenih trditev sledi, da spornega filmskega gradiva nima druga tožena stranka. In ker je predpostavka utemeljenosti lastninske tožbe dejstvo, da je stvar v dejanski oblasti tožene stranke (prim. 1. in 2. odst. 37. čl. ZTLR), tožbeni zahtevek na izročitev spornega filmskega gradiva proti drugi toženi stranki ne more biti utemeljen. Izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o izročitvi in posesti spornega filmskega gradiva pri drugi toženi stranki zato ni podana. Ob izrecni pritožbeni trditvi, da naj bi sporno filmsko gradivo imela prva tožena stranka (torej ga nima druga tožena stranka), omenjene ugotovitve sodišča prve stopnje niso odločilne za presojo o (ne)utemeljenosti nedenarnega dela zahtevka proti drugi toženi stranki.

Sodišče prve stopnje ima prav, ko ugotavlja, da tožeča stranka ni utemeljila obligacijsko pravne podlage denarnega tožbenega zahtevka proti drugi toženi stranki. Tega izhodišča pritožnica tudi ne izpodbija.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo proti delu sodbe, ki se nanaša na drugo toženo stranko zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

K 2. tč. izrek Simbolična izročitev premične stvari se ne opravi le z izročitvijo listine, ki pridobitelju omogoča razpolaganje s tako izročeno stvarjo, kot bi to sledilo iz razlogov izpodbijane sodbe. Določilo 4. odst. 34. čl. ZTLR opredeljuje, da je simbolična izročitev opravljena tudi takrat, ko pridobitelj stvar pusti v posesti prenosnika iz kakšnega drugega naslova (posesorični konstitut). V takšnem primeru se šteje, da je izročitev opravljena v trenutku, ko pridobitelj sklene z lastnikom pravni posel, na podlagi katerega se pridobi lastninska pravica.

Iz sicer res skopih tožbenih trditev bi sledilo, da tožeča stranka izročitev spornega filmskega gradiva utemeljuje prav na posesoričnem konstitutu. Prvi toženi stranki je namreč očitala, da ni izročila Avtorski agenciji spornega gradiva, ki ga je prvo tožena stranka ob sklenitvi izvensodne poravnave očitno imela v posesti, in ob tem trdila, da je na podlagi izvensodne poravnave "pridobila" lastninsko pravico. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožeča stranka in prva tožena stranka v izvensodni poravnavi dogovorili, da bo slednja deponirala sporno filmsko gradivo pri Avtorski agenciji.

Iz doslej razloženega sledi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S tem pa je glede odločitve sodišča o primarnem zahtevku proti prvi in tretji toženi stranki podan razveljavitveni razlog iz 355. čl. ZPP. In ker odločanje o podrejenem zahtevku sledi zavrnitvi primarnega (3. odst. 182. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločalo o podrejenem zahtevku proti prvi in tretji toženi stranki.

V nadaljevanju postopka bo treba ugotoviti, ali so resnične trditve tožeče stranke, na podlagi katerih je moč sklepati, da je sporno filmsko gradivo ob zatrjevani sklenitvi izvensodne poravnave pustila v posesti prve tožene stranke, da bi ga ta izročila Avtorski agenciji. Prav tako bo treba ugotoviti, ali je bila prva tožena stranka takrat lastnica spornega filmskega materiala (prim. 4. odst. 34. čl. in 35. čl. ZTLR). V zvezi s tem vprašanjem bi se utegnile izkazati za pomembne trditve druge tožene stranke o vrsti materialnih nosilcev filmskega gradiva, ki naj bi jih druga tožena stranka pridobila (in imela) na podlagi pogodbe, sklenjene s prvo toženo stranko 3.4.1991. Pritožnik pravilno opozarja na neprepričljivost razlogov sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem sodišče ugotavlja, da prva tožena stranka ni imela spornega filmskega gradiva ob sklenitvi zatrjevane izvensodne poravnave. V zvezi s tem dejstvom je treba opozoriti na IV. tč. predloga izvensodne poravnave (priloga A 12) in na trditve druge tožene stranke, da sama tega gradiva ni izročila sodnemu izvedencu Maku Sajku ter da "ni prepričana, ali ima kaj od spornega filmskega gradiva" (zapisnik z naroka za glavno obravnavo, l. št. 49).

Če bi dokazni postopek pokazal, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na spornem filmskem gradivu na podlagi zatrjevane izvensodne poravnave, bo treba ugotoviti še, kdo je posestnik (2. odst. 37. čl. ZTLR).

V zvezi s presojo zatrjevane izvensodne poravnave kot nične pa pritožbeno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, ki drugo razpolaganje z isto stvarjo kvalificira kot kršitev etičnih načel, ki je v nasprotju z moralo, v primeru, če je prodajalec in drugi kupec slaboveren (prim. pravno mennje občne seje VSS, Poročilo VSS 1/87, obr.). Takšnega dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Prva tožena stranka je bila izbrisana iz sodnega registra po zaključku glavne obaravnave. Glede nje bo treba v nadaljavanju postopka preizkusiti, ali gre za odpravljivo pomanjkljivost pomanjkanja sposobnosti biti stranka. Pri tretji toženi stranki pa bi (med drugim) kazalo pretehtati pomen odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 (Ur.l. RS 93/2002), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo 36. čl. ZFPPod.