Jedro

Dejstvo, da imajo v Republiki Hrvaški glede višine odškodnine določena merila, katere sprejme vrhovno sodišče, pa ni takšna okoliščina, ki bi lahko pomenila, da je v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. V Republiki Sloveniji višino odškodnine oblikuje sodna praksa in sodišče v posameznih primerih primerja prakso vrhovnega sodišča, ko odloča o višini pravično odmerjene odškodnine.

O dveh vozilih oziroma solidarni odgovornosti lahko govorimo, ko ne gre za izključno krivdo vozila, v katerem je bil potnik. Res govori 4. člen Konvencije o udeležbi v nesreči enega samega vozila. Vendar če razlagamo to določbo iz stališča potnika in izključne krivde vozila, v katerem je potnik, tedaj gre za eno vozilo. Ob takšnem dejanskem stanju je zato pravilna uporaba prava po zakonodaji države registriranega vozila in prebivališča potnika.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem (obsodilnem delu) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, naložilo toženi stranki plačilo 3.625,32 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni uporabilo 3. čl. Haaške Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče in ju uporabila prava prometne nesreče, ampak se je sklicevalo na 10. čl. Konvencije. Takšno odločilo je v nasprotju z materialnim pravom. Nesmiselna je neuporaba Konvencije, ker naj bi nasprotovala javnemu redu. Namen odškodnine je po hrvaški upravi pravična. Denarna odškodnina, nenazadnje je bil ZOR bivši zvezni predpis, ki ga je uporabljala tudi RS. Zato ni v nasprotju z našim pravnim redom, saj je glede teh določb v bistvu še sedaj enak kot hrvaški. Zato bi sodišče moralo uporabi pri odmeri višine odškodnine kriterije, ki so bili sprejeti na Vrhovnem sodišču RH s sklepom 29.11.2002. Zato bi moralo najprej ugotoviti procent z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti in v tem delu je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zamudne obresti pa tečejo po hrvaškem pravu od dneva izdaje sodbe dalje. Tako je tudi reklo že Višje sodišče v Ljubljani in Višje sodišče v Celju. Pritožuje se tudi zaradi stroškov, saj je sodišče odmerilo stroške po posamičnih fazah. Ni obrazložilo, kako je te delne uspehe obračunalo in zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2009, z dne 19.3.2009 prenesena z Višjega sodišča v Ljubljani.

Za odločitev o tej zadevi so pomembna pravna dejstva, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba pa jih ne graja: - tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči od 23.9.2001 kot sopotnik v avtomobilu s celjsko registracijo, katerega je vozil M. V. - prometna nesreča se je zgodila na Hrvaškem - za prometno nesrečo je po neprerekanih trditvah tožeče stranke izključno kriv voznik celjskega vozila - avtomobil reg. št. ... je bilo zavarovano pri toženi stranki.

Glede na ta pravna odločilna dejstva je sodišče prve stopnje glede uporabe zakona sicer pravilno uporabilo kot pravno podlago Haaško Konvencijo zakon, ki velja za prometne nesreče, ki jo je RS z aktom o ratifikaciji nasledstva 22.5.1992 ratificirala, vendar se je oprlo na napačni člen te Konvencije. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da so določbe Zakona o obligacijskih razmerjih Republike Hrvaške v nasprotju z javnim redom. Po 3. členu Konvencije je v primeru prometnih nesreč z mednarodnim elementom zakonodaje, ki se uporablja, zakonodaja države, v kateri se je pripetila nesreča. To pomeni, da bi se le po tej navezni okoliščini uporabilo pravom Republike Hrvaške, ki pa je v bistvu glede 200. čl. ZOR (uporaba na podlagi 1060. čl. OZ), identičen s pravo Republike Slovenije. Dejstvo, da imajo v Republiki Hrvaški glede višine odškodnine določena merila, katere sprejme vrhovno sodišče, pa tudi ni takšna okoliščina, ki bi lahko pomenila, da je v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije. V Republiki Sloveniji pa višino odškodnine oblikuje sodna praksa in sodišče v posameznih primerih primerja prakso vrhovnega sodišča, ko odloča o višini pravično odmerjene odškodnine. Pri tem pritožbeno sodišče ne vidi nobenih kršitev temeljnih človekovih pravic, ki bi lahko pripeljale do nasprotje z javnim redom Republike Slovenije.

Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo slovensko pravo po določbi 4. čl. Konvencije. Po 4. čl. je odločilno pravo oziroma zakonodaja države registracije, če je bilo v nesreči eno vozilo in je registrirano v drugi državi in ne v tisti, v kateri se je pripetila prometna nesreča in gre za potnika, če je njegovo običajno prebivališče v drugi državi in ne v tisti, kjer se je pripetila nesreča. V konkretni zadevi je tožeča stranka trdila, da je izključno kriv voznik vozila, ki je registrirano v Republiki Sloveniji, oškodovanec, ki je bil v tem vozilu, pa ima tudi prebivališče v Republiki Sloveniji. O dveh vozilih oziroma solidarni odgovornosti lahko govorimo, ko ne gre za izključno krivdo vozila, v katerem je bil potnik. V podobnem primeru je tako razsodilo Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 226/99. Res govori 4. člen o udeležbi v nesreči enega samega vozila. Vendar če razlagamo to določbo iz stališča potnika in izključne krivde vozila, v katerem je potnik, tedaj gre za eno vozilo. Tožeča stranka tudi ni navedla, katero drugo vozilo naj bi bilo še udeleženo, tožena stranka, ki pa je grajala uporabo slovenskega prava, pa tudi ni navedla, kje naj bi bilo registrirano drugo vozilo. Zato je ob takšnem dejanskem stanju pravilna uporaba prava po zakonodaji države registriranega vozila in prebivališča potnika.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo slovensko pravo glede glavne terjatve, tudi pravilno odločilo o teku zamudnih obresti. Pri tem se je sicer zmotno sklicevalo na določbe 940. čl. ZOR, saj med tožečo in toženo stranko ni bila sklenjena zavarovalna pogodba. Gre za odškodninsko razmerje na podlagi Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu in pravna podlaga za zamudo za plačilo po postavitvi zahtevka v denarju, je lahko le določba 324. čl. ZOR. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, kljub zmotnem sklicevanju na 940. člen ZOR.

Pritožba se pri navedbah sklicuje na dva judikata višjih sodišč, ko je sodišče uporabilo hrvaško pravo. Vendar so okoliščine primera drugačne, saj v tem primeru gre za izključno krivdo vozila slovenske registracije in za sopotnika, ki ima prebivališče v RS.

Pritožba še graja odločitev o stroških. Sodišče prve stopnje je res zmotno uporabilo način ugotovitve uspeha v tej pravdi. Ni mogoče secirati posameznih pravnih dejanj oziroma obravnavati parcialno in pravdnih stroškov. Na podlagi 2. odst. 154. čl. ZPP pa je odločitev sodišča prve stopnje vseeno pravilna. Pritožbeno sodišče je presojalo okoliščine primera in ugotovilo, da je uspeh, katerega je sicer kot „povprečnega“, izračunalo sodišče prve stopnje, glede na okoliščine primera pravilen (35 % uspeh tožene in 65 % uspeh tožeče). Okoliščine primera pa so, da je tožena stranka plačala z njo nesporni del med pravdo in da je tožeča stranka tudi spreminjala tožbeni zahtevek. Tako je glede na celotni postopek pravilna ocena uspeha za tožečo stranko 65 %.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo, pri tem pa ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).