Jedro

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so opredeljene v 371. členu ZKP. V prvem odstavku so naštete, v drugem so določene opisno, s tem da so omejene na pripravo glavne obravnave, glavno obravnavo samo in izdajo sodbe. To je smiselno, kajti le tedaj je mogoče izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in potencialno nepravilnostjo ali nezakonitostjo sodbe.

Na dvovrstnost bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je opozorjeno, ker povzetih pritožbenih zatrjevanj v katero izmed kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre uvrstiti, pri tistih iz drugega odstavka pa je glede na zakonsko besedilo jasno, da z dokazno oceno obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave ni mogoče kršiti, z zavrnitvijo dokaznega predloga pa le tedaj, ko bi mu predlagani dokaz utegnil koristiti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J.Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 7 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 bo določena kazen izrečena tudi, če obdolženec v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe oškodovani gospodarski družbi A. R. ne bo plačal 15.000,00 EUR. Hkrati s tem mora obdolženec po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačila sodne takse je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen, oškodovani gospodarski družbi pa mora po drugem odstavku 105. člena ZKP plačati prisojeni premoženjskopravni zahtevek, s presežkom katerega je bila ta družba napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v pritožbeni obrazložitvi ni konkretiziral, navaja le, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker je sodbo oprlo zgolj na izpovedbo priče L.Ž., in ker je zavrnilo dokazni predlog po pridobitvi podatkov o obdolženčevem prestopanju meje v Republiko Srbijo v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.

5. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka so opredeljene v 371. členu ZKP. V prvem odstavku so naštete, v drugem so določene opisno, s tem da so omejene na pripravo glavne obravnave, glavno obravnavo samo in izdajo sodbe. To je smiselno, kajti le tedaj je mogoče izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in potencialno nepravilnostjo ali nezakonitostjo sodbe.

6. Na dvovrstnost bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je opozorjeno, ker povzetih pritožbenih zatrjevanj v katero izmed kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP ne gre uvrstiti, pri tistih iz drugega odstavka pa je glede na zakonsko besedilo jasno, da z dokazno oceno obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave ni mogoče kršiti, z zavrnitvijo dokaznega predloga pa le tedaj, ko bi mu predlagani dokaz utegnil koristiti. Slednje je v pritožbeni obrazložitvi konkretizirano z oškodovančevo negotovostjo pri obdolženčevi prepoznavi, ki pa je napačno ocenjena. Na glavni obravnavi je zaslišani oškodovanec obdolženca najprej pogledal ter povedal, da gre za isti obraz osebe, ki je z njim sklenila pogodbo o najemu vozila, s tem da je tedaj nosil krajše lase, da je obdolženec po višini enak osebi, s katero je sklenil pogodbo, tak je tudi njegov obraz, da je sicer tista oseba tedaj nosila brke, seveda pa po petih letih težko 100 % potrdi, da gre za isto osebo (l. št. 235). Posredi je torej manjši pridržek in ne negotovost, s čemer se ugotovitev sodišča prve stopnje o prepričljivi obdolženčevi prepoznavi in s tem o nepotrebnosti/nekoristnosti pridobivanja podatkov o prestopanju meje z Republiko Srbijo izkaže za pravilno, zavrnitev dokaznega predloga pa za utemeljeno. Ob takšnem stanju stvari obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist kot ena izmed pravic obrambe na glavni obravnavi ne more biti kršena, zaradi česar je tudi pritožnikova povezava z dejanskim stanjem, ki je mimogrede v pritožbi pavšalno obrazložena, brezpredmetna. Če namreč kršitve ni, potem niti dejanske ali zakonsko nepravilne sodbe kot posledice v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP ne more biti.

7. Pritožnik neugotovljenih odločilnih dejstev v pritožbeni obrazložitvi ni konkretiziral, ampak ponavlja posamezne poudarke iz obdolženčevega zagovora in dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje glede odtujenega vozila, zlasti zato, ker ni bilo zavarovano, in ker njegova vrednost ni bila ugotovljena z izvedencem avtomobilske stroke.

8. Zakaj obdolženčev zagovor, ki izkustveno sicer ni nesmiseln, ni sprejemljiv, je tehtno obrazložilo že sodišče prve stopnje, pri čemer je najprej pravilno izhajalo iz dejstva, da je bil obdolženi na glavni obravnavi prepoznan, nakar je preizkušalo še druge okoliščine, s katerimi je obdolženi v zagovoru poskušal povezavo s kaznivim dejanjem razkleniti. Te pritožnik v pritožbeni obrazložitvi, brez ozira na razloge sodišča prve stopnje in glede na obdolženčevo prepoznavo, neuspešno ponavlja, pri zavarovanosti vozila pa ne gre za ničesar odločilnega. Drugače je glede njegove vrednosti, vendar jo je sodišče prve stopnje z že razpoložljivimi dokaznimi sredstvi do te mere zanesljivo ugotovilo, da o njeni višini niti po presoji pritožbenega sodišča ne gre dvomiti.

9. Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, razen morebiti z navedbo, da obdolženi prisojenega premoženjskopravnega zahtevka zaradi slabega zdravstvenega stanja ne bo sposoben plačati. To je že predmet postopka za preklic pogojne obsodbe, ki jo je pritožbeno sodišče še samo preizkusilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da pogojna obsodba kot kazenska sankcija po vrsti, višini določene kazni, dolžini preizkusne dobe ter po vsebini posebnega pogoja, upoštevaje težo dejanja in obdolženčevo krivdo, ni čezmerna ter da je potemtakem v njegovo korist ne gre spreminjati.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega J.Z. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica obdolženčevih premoženjskih razmer in dejstva, da že mora vrniti del stroškov iz postopka pred sodiščem prve stopnje.