Jedro

Iz izjav, ki jih je podal tožnik na osebnem razgovoru v upravnem postopku ne izhaja, da bi bil v Republiki Hrvaški podvržen nehumanem ali poniževalnem ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, niti da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci z mednarodno zaščito.

V kolikor sodišče ne bi ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Hrvaški. V kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu tožnik morebiti uspel, saj se ta zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, saj se tožnik tu ne bi več nahajal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev sklepa tožene stranke št. 2142-9/2015/8 (1313-18) z dne 9. 3. 2015 odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica Evropske unije za vsebinsko obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi med drugim navaja, da je iz Centralne baze EURODAC dobila podatek, da je bil tožnik 8. 5. 2014 vnesen v to bazo s strani Republike Hrvaške kot prosilec za mednarodno zaščito. V nadaljevanju citira določila 1. odstavka 3. člena in 1. odstavka 21. člena ter točke d) 1. odstavka 18. člena v povezavi s 23., 24., 25. in 29. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublinska uredba III).

Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je toženka 3. 2. 2015 od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela obvestilo, da je Republika Hrvaška v skladu s točko d) 1. odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Izjave tožnika na osebnem razgovoru dne 17. 2. 2015, da je imel veliko težav med bivanjem na Hrvaškem, ker so se v hotelu A., kjer je bil nastanjen, dogajali vsakodnevni pretepi, tudi z noži in palicami, imel pa je probleme tudi s policijo, češ da ga je osumila ilegalnega tihotapljenja ljudi preko meja, kar naj bi se kasneje izkazalo kot neresnično, a je bil v zvezi s tem sumom premeščen na zaprti oddelek v B. za približno 2 meseca, eno noč pa je prebil na policijski postaji po izzvanem pretepu s prosilcem iz Alžirije, ki je bil nato odpeljan v bolnišnico, medtem ko je bila tožniku izrečena globa 300 hrvaških kun pri sodniku za prekrške preden se je spet vrnil v hotel A., toženka ocenjuje kot nerelevantne, saj je tožnik sam izjavil, da se on ni pretepal, ampak je želel tiste, ki so se pretepali vedno le pomiriti, z eno samo izjemo, ko je tožnika izzval prosilec iz Alžirije. Poleg tega je na razgovoru tožnik sam izpovedal, da je na Hrvaškem prejel negativno odločitev in da mu je inšpektor na razgovoru pojasnil, kakšne možnosti ima v zvezi z negativno odločitvijo, da lahko vloži tožbo zoper navedeno odločitev ali pa pokliče odvetnico in ji pove, da zoper odločitev ne bo vložil tožbe, iz česar izhaja, da je imel na voljo pravnega zastopnika in možnost uporabiti pravna sredstva zoper zavrnilno odločitev, a se za to možnost tožnik ni odločil. Toženka se je na podlagi tožnikovih izjav, ki jih je podal pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru, odločila, da ne bo prevzela pristojnosti za obravnavanje njegove prošnje, saj je za obravnavo tožnikove prošnje potrdila pristojnost Republika Hrvaška, za katero ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), za kar si je toženka pridobila Poročilo o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015: „New Issues in Refugee Research“, iz katerega med drugim izhaja, da je nastanitev prosilcev na Hrvaškem mogoča v nekdanjem hotelu A. v Zagrebu, preurejenem leta 2013, ki omogoča nastanitev 600 oseb, medtem ko je Nastanitveni center v Kutini od preureditve v mesecu juliju 2014 dalje namenjen nastanitvi ranljivih skupin prosilcev. Iz citiranega poročila tudi izhaja, da azilni sistem na Hrvaškem temelji na Ustavi Republike Hrvaške, Konvenciji Združenih narodov iz leta 1951 in Protokolu Združenih narodov o statusu beguncev iz leta 1967, na Zakonu o azilu ter podzakonskih aktih ter na pravnem redu EU s področja azila. Po navedenih predpisih je za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito na prvi stopnji pristojno hrvaško Ministrstvo za notranje zadeve, Oddelek za azil, zoper njegovo odločitev pa je dopusten upravni spor.

Nadalje toženka ugotavlja, da iz podatkov Poročila ECRE „National Country Report – Croatia“ izhaja, da imajo prosilci v Republiki Hrvaški pravico do brezplačne pravne pomoči v azilnem postopku in do tolmačenja s prevajalcem. Iz citiranega poročila ECRE tudi izhaja, da ima vložena tožba v upravnem sporu suspenzivni učinek na prvostopenjsko odločitev. Po navedenem toženka na podlagi izjav tožnika pri vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru zaključuje, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje v skladu z 2. odstavkom 3. člena Dublinske uredbe III, zato se bo v skladu z 29. členom navedene Uredbe toženka dogovorila s pristojnim hrvaškim organom glede predaje tožnika Republiki Hrvaške in o sprejemu tožnika na mejnem prehodu Obrežje.

V tožbi tožnik očita toženki nezakonitost in nepravilnost izpodbijanega sklepa, češ da bi Republika Slovenija morala prevzeti pristojnost, ne pa tožnika vrniti na Hrvaško, kjer obstoji možnost, da bo ogrožen. Ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva tožnik meni, da mu ni treba dokazovati, da v državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti, da bi edino s tem utemeljil nevarnost kršitve pravice iz 3. člena EKČP, oziroma 4. člena Listine, kar dodatno utemeljuje s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi M.S.S. Tožnik meni, da od njega ni mogoče pričakovati, da bi nosil celotno breme dokazovanja kršitve 3. člena EKČP, češ da je svoje trditveno breme izpolnil že s svojim opisom razmer, v katerih je bival na Hrvaškem, češ da mu tam ni bil zagotovljen prevajalec, niti pravni zastopnik in da ni bilo poskrbljeno za varnost v nastanitvenem centru, kjer so bile prisotne tudi droge in je pogosto prihajalo do pretepov, tudi z noži. Zato meni, da naj bi morala toženka prevzeti pristojnost, ne pa tožnika vrniti na Hrvaško, češ da tam obstaja možnost, da bo ogrožen. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Hkrati s tožbo vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe do izdaje pravnomočne odločbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), češ da vložena tožba v upravnem sporu nima suspenzivnega učinka. Četudi bi v upravnem sporu uspel in bi bil izpodbijani sklep kasneje odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si tožnik s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati, v kolikor bi prišlo do izvršitve izpodbijanega akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi, ki ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica tožnika do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Izvršitev izpodbijanega sklepa pred pravnomočno sodno odločbo bi kršila pravico tožnika iz 1. odstavka 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), s tem pa je podana pravno relevantna težko popravljiva škoda iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1 kot pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe. Pri tem se sklicuje na ustaljeno sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, kot med drugim izhaja iz njunih v tožbi izpostavljenih sodb.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, ki ga je v skladu s pozivom sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 predložila obenem z upravnim spisom, prereka tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe navaja, da bo z nadaljnjimi postopki počakala do odločitve sodišča in da je odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2015, ob izpostavljenem določilu 286. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, toženki očita, da ni substancirano odgovorila na tožbo. Zato sodišču predlaga, da ugodi tožbenemu zahtevku.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Med strankama ostaja sporno vprašanje, ali je odločitev toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilna in zakonita. Tožnik namreč zatrjuje, da bi bila njegova predaja Republiki Hrvaški, kot državi članici, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, nezakonita in nepravilna.

Po določbi 2. odstavka 2. točke 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno, kadar predaja prosilca za državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine (EU o temeljnih pravicah).

Sodišče ugotavlja, da je toženka dne 3. 2. 2015 prejela obvestilo Republike Hrvaške, da je sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito po določbi točke d) 1. odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Iz upravnega spisa zadeve pa tudi izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru ob navzočnosti svoje tedanje pooblaščenke (C.C., PIC) dne 17. 2. 2015 na izrecno vprašanje, ali meni, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ogroženo oziroma, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstaja kakršnakoli nevarnost zanj v primeru vrnitve tja, navedel, kot sledi: „Na Hrvaškem mi ne grozi nevarnost oziroma moje življenje ni ogroženo. Vem pa, da če se vrnem na Hrvaško, me bodo sigurno zaprli, ker je v azilnem domu veliko ljudi, ki se drogirajo in zelo hitro pride do pretepov z noži. Ne želim se vrniti na Hrvaško“. Izpovedal je tudi, da je v Republiki Hrvaški bival pretežno v centru za prosilce za azil v (nekdanjem) hotelu A. v Zagrebu, kjer je bilo veliko ljudi in so bila prisotna tudi mamila ter je pogosto prihajalo do pretepov, eno noč je tudi tožnik prebil na policijski postaji zaradi pretepa, h kateremu ga je izzval prosilec iz Alžirije. Na posebno vprašanje, ali meni, da bi se lahko izognil tem pretepom v azilnem domu, glede na to, da pretepov ni nikoli izzval sam, je tožnik odgovoril, da bi se lahko izognil tem pretepom, vendar ko vidi, da štiri osebe pretepajo enega, ga skuša tožnik rešiti. Povedal pa je tudi, da ga je ob prejemu negativne odločitve v zvezi z njegovo prošnjo na Hrvaškem njegov inšpektor povabil na razgovor in mu pojasnil, da ima možnost vložiti tožbo s pomočjo odvetnice, če pa tožbe ne želi vložiti, naj pokliče odvetnico in ji to pove ter da mora v tem primeru azilni dom zapustiti čez 3 do 4 dni. Drugih navedb tožnik v zvezi s predajo Republiki Hrvaški v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa ni podal. Prav tako ni predložil nobenih listinskih dokazov v zvezi s svojimi trditvami v tožbi glede očitanih sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku, še zlasti ob dejstvu, da se je toženka pri svoji odločitvi oprla kar na 2 aktualna, zanesljiva in nepristranska vira (Poročilo o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015: „New Issues in Refugee Research“, Poročilo ECRE iz oktobra 2014: „National Country Report – Croatia“), ki ne podpirata tožnikovih trditev, ampak nasprotno kažeta v prid trditvi toženke, da ni podlage za očitek sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški.

Sodišče nasprotno od tožnika meni, da iz takih izjav, ki jih je podal tožnik na osebnem razgovoru v upravnem postopku, kot so povzete v predhodni točki obrazložitve, ne izhaja, da bi bil v Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, niti da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci z mednarodno zaščito. S temi izjavami tožnik ni mogel pri uradni osebi oziroma pri povprečnem človeku vzpodbuditi kakršnihkoli razlogov za domnevo oziroma utemeljen dvom v spoštovanje človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Svojo navedbo, da na Hrvaškem ni imel pravnega zastopnika, je predhodno na ustnem zaslišanju dne 17. 2. 2015 pojasnil s tem, da ni imel več želje biti v azilnem domu in se zato ni odločil za tožbo zoper negativno odločitev. Samo dejstvo, da na Hrvaškem tožnik ni imel prevajalca, pa ob splošno znani podobnosti srbskega in hrvaškega jezika ter njunem skupnem (srbsko-hrvaškem) lingvističnem izvoru, še ne pomeni kršitve tožnikove pravice do spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume.

Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da že same navedbe tožnika tekom upravnega postopka, v katerem je ves čas imel kvalificiranega pooblaščenca, niso takšne, da bi kazale na to, da bi bil tožnik v Republiki Hrvaški podvržen neustreznemu obravnavanju in s tem kršitvam človekovih pravic ter da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Ob tem sodišče tudi izpostavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru 17. 2. 2015 na vprašanje, ali mu na Hrvaškem grozi kakršnakoli nevarnost odgovoril, da mu na Hrvaškem ne grozi nevarnost oziroma njegovo življenje ni ogroženo, pač pa je še navedel, da tam ni imel ničesar od tega, kar ima tukaj, oziroma le 10% od tega, kar ima tukaj.

Po presoji sodišča glede na navedeno toženka ni bila dolžna še dodatno posebej preverjati razmer v Republiki Hrvaški, saj ji tožnik sam ni vzbudil dvoma v spoštovanje pravic prosilcev za azil v Republiki Hrvaški na splošno, niti da bi njemu konkretno bile kršene človekove pravice, vendar je kljub temu vpogledala podatke dveh aktualnih verodostojnih poročil, ki očitno ne govorijo v prid tožnikovim trditvam v tožbi, ki pa jih sam tožnik ni z ničemer dodatno dokazno podkrepil. Prav tako tožnik niti ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen, niti se s tem v zvezi ne sklicuje na noben listinski dokaz.

Da bi bila domneva, na kateri temelji Dublinska uredba, neizpodbojna, v zvezi s čemer se tožnik v tožbi sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, pa toženka v izpodbijanem sklepu sploh ne trdi.

Po vsem povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je odločitev toženke pravilna in zakonita. V zadevi pa ni opravilo glavne obravnave, čeprav je tožnik v tožbi predlagal svoje zaslišanje in s tem smiselno tudi opravo glavne obravnave, in sicer na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno in da je bil tožnik v upravnem postopku dovolj natančno zaslišan.

K točki 2: Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: Sodišče lahko sledi tožniku, ki v predlogu za izdajo začasne odredbe uveljavlja začasno sodno varstvo z izdajo začasne odredbe navaja, da je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo. To izhaja iz določila 1. odstavka 32. člena ZUS-1, s katerim po opredelitvi zakonodajalca namreč tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je že zakonodajalec opredelil tožbo v upravnem sporu kot nesuspenzivno pravno sredstvo. Hkrati pa je z določilom 2. odstavka 32. člena ZUS-1 zakonodajalec dopustil možnost, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

Prav na citirano določilo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 se sklicuje tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, v katerem utemeljuje nastanek težko popravljive škode za tožnika z navedbo, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, v kolikor bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. V takem primeru tožnik ne bi bil več pod njeno jurisdikcijo in prav zaradi tega dejstva tudi ne bi več izkazoval pravnega interesa. Le-ta bi namreč (naknadno) prenehal s predajo tožnika Republiki Hrvaški, torej z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, zaradi česar se tožnikov pravni položaj - kljub morebitni ugoditvi tožbi, ne bi mogel (več) spremeniti. Zgolj ugotavljanje zakonitosti izpodbijane odločbe pa bi bilo za tožnika brez učinka, saj bi v takem primeru prenehala možnost odločanja o tem, kar je predmet zahtevanega sodnega varstva s tožbo v tem upravnem sporu, kot je predhodno povzeta pod točko 5. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep postal izvršljiv z dnem, ko je bil izdan, saj je v pravnem pouku navedeno, da tožba ne ovira izvršitve akta. V kolikor sodišče ne bi ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe in bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, pa bi to pomenilo, da se tožnik lahko izroči Republiki Hrvaški. Sodišče pri tem sicer ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zatrdila, da se to ne bo zgodilo. Vendar pa, v kolikor bi se to zgodilo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, kot jo uveljavlja v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu tožnik morebiti uspel, saj se ta zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, saj se se tožnik tu ne bi več nahajal. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu tožnik uspel. Če bi namreč v njem uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženki v ponovno odločanje, si s tem tožnik svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati, ker se ne bi več nahajal pod jurisdikcijo Republike Slovenije. Sodno varstvo v upravnem sporu pa na ta način ne bi moglo biti (več) učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica tožnika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Ta pravica se namreč lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča izvršitev izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi. Tega ne uveljavlja niti tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki ji prav tako tudi ne nasprotuje.

Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1.