Jedro

Četudi je ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog med druga delovna mesta dopusten razlog odpovedi, pa je v sodnem sporu vseeno dopustno preveriti, ali je dejansko prišlo do ukinitve delovnega mesta oziroma, ali je dejansko, ne zgolj navidezno, prenehala potreba po delu odpuščenega delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2016 nezakonita in se razveljavi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi te odpovedi ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, tožena stranka pa ji je dolžna izplačati plačo in druge prejemke, ki bi jih prejela, če bi delala, z zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, ter še odmeno v višini šestih plač, ki jih je prejela v zadnjih treh mesecih delovnega razmerja. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. S sklepom pa je postopek ustavilo glede zahtevka, ki se nanaša na poziv nazaj na delo ter na sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas.

2. Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je tožena stranka istega dne, ko je tožniku vročila odpoved, zaposlila novega delavca A.A., ki je prevzel tožnikovo področje dela. Četudi je bilo njegovo delovno mesto polnilec prodajnih avtomatov, je po vsebini opravljal delo tožnikovega ukinjenega delovnega mesta skladiščnik. To je poleg A.A. potrdil tudi B.B.. Oba v času zaslišanja nista bila več zaposlena pri toženi stranki, torej sta bolj verodostojna kot zakonita zastopnica tožene stranke in priča C.C., ki sta sodelovali v postopku odpovedi pri toženi stranki. Tudi na izpoved D.D. sodišče ne bi smelo opreti odločitve. Sodišče je napačno in nejasno obrazložilo, zakaj ne verjame A.A. in B.B., tudi ni ustrezno povzelo njunih izpovedi. B.B. je 20 - 30 % časa delal v skladišču, zato mu je bilo delo A.A. znano. A.A. je izpovedal, da je pol leta delal isto kot tožnik. Šele avgusta 2016 je začel delati na avtomatih - zaradi potreb te pravde, pred tem je večino dela opravil v skladišču. Sodišče napačno navaja, da je izpoved te priče sama s seboj v nasprotju. Ni pomembno, da naj bi tožnik še 30 dni odpovednega roka delal pri toženi stranki. Tožena stranka ni dokazala, da bi se delo v skladišču od marca 2016 kaj spremenilo, ni dokazala zmanjšanja obsega prometa. Tožnik je na obravnavi 6. 11. 208 predložil objavo prostega delovnega mesta pomožni delavec v skladišču, do katere je prišlo očitno zaradi odpovedi s strani A.A. v novembru 2016. To dokazuje, da je tožena stranka iskala novega delavca za delo v skladišču. To, da je sodišče upoštevanje objav zavrnilo, predstavlja bistveno kršitev določb ZPP. Tožnik je zahteval, da se ugotovi, koliko študentskega dela koristi tožena stranka, a je sodišče ta dokazni predlog kot nepomemben zavrnilo. Tožnik pri dokaznih predlogih ni kategorično vztrajal, saj smatra, da je odpoved nezakonita že zato, ker se je namesto tožnika istočasno zaposlilo drugo osebo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se tako strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. Prvič je s sodbo Pdp 108/2017 z dne 24. 5. 2017 tožnikovi pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo. Sledilo je tožnikovemu razlogovanju, da enkrat že odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče znova zakonito odpovedati. Tožena stranka je namreč tožniku 22. 9. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je formalno ni preklicala, nato pa mu je 2. 3. 2016 podala odpoved enake vsebine. Vrhovno sodišče RS se s takšnim stališčem ni strinjalo. V sklepu VIII Ips 246/2017 z dne 24. 4. 2018 je pojasnilo, da odpoved z dne 2. 3. 2016 ni nezakonita že zgolj zato, ker je bila tožniku ista pogodba o zaposlitvi prvič odpovedana že 22. 9. 2015. Prav tako ni pomembno, da stranki v zvezi s tem nista sklenili sporazuma o razveljavitvi prve odpovedi. Pomembno je, da je tožnik kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostal na delu brez prekinitve, kar pomeni, da prva odpoved pogodbe o zaposlitvi (sporazumno ali dejansko) ni bila realizirana. Tožnik je vsebinsko enaka dela opravljal še naprej. Zato ni mogoče šteti, da je prva odpoved ostala v veljavi. Vrhovno sodišče RS je torej reviziji tožene stranke ugodilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 374/2018 z dne 4. 7. 2018 pritožbi tožnika ponovno ugodilo, tokrat sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovljeno sojenje, da dopolni dokazni postopek zaradi presoje utemeljenosti odpovednega razloga.

7. Tožena stranka je z redno odpovedjo iz poslovnega razloga z dne 2. 3. 2016 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 1. 2015 za delovno mesto skladiščnik. V obrazložitvi odpovedi je navedla, da je ob zaostrovanju pogojev poslovanja in tveganih gospodarskih razmerah prisiljena k izvajanju ukrepov za zagotovitev ustrezne stopnje fleksibilnosti ter konkurenčnosti toženke na trgu. Eden izmed teh ukrepov je sprememba obsega delovnih mest in opravil, ki se izvajajo na posameznih delovnih mestih, z namenom povečanja učinkovitosti izvajanja nalog v okviru posameznih delovnih mest ter optimalne izkoriščenosti razpoložljivih sredstev toženke. Navedeno predstavlja organizacijski in ekonomski razlog odpovedi (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Pritožnik neutemeljeno poudarja, da tožena stranka ni dokazala upada prometa, saj to ni bil razlog odpovedi. Ključen je bil organizacijski razlog, v posledici spremenjene organizacije dela ter drugačne razporeditve delovnih nalog, ki jih je pred tem opravljal tožnik.

8. Tožena stranka je s sklepom z dne 18. 9. 2015 ukinila delovno mesto skladiščnik, dela tega delovnega mesta pa razporedila na delovno mesto pomožni delavec v skladišču in na delovno mesto oskrbovalec prodajnih avtomatov. Četudi je ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog med druga delovna mesta dopusten razlog odpovedi, pa je v sodnem sporu vseeno dopustno preveriti, ali je dejansko prišlo do ukinitve delovnega mesta oziroma, ali je dejansko, ne zgolj navidezno, prenehala potreba po delu odpuščenega delavca. Tožnik je namreč vztrajal, da je odpovedni razlog podan le navidezno, da se, kljub formalnim spremembam v zvezi z delovnimi mesti pri toženi stranki, organizacija dela, delovni proces oziroma dejansko izvajanje dela v skladišču ni spremenilo. Sodišče je ugotovilo, da to ne drži. Tudi je obširno obrazložilo (11. - 16. točka obrazložitve sodbe), zakaj je tožena stranka dokazala, da dejansko nima več potrebe po opravljanju dela skladiščnika pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Bistvo pritožbe je tako v izpodbijanju te dokazne ocene, s katero pa se pritožbeno sodišče strinja.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto skladiščnik, ker mu zaradi bistveno zmanjšanega upadala robe v skladišču in posledično dela ni mogla več zagotavljati dela, del nalog pa je prenesla na delovni mesti pomožni delavec v skladišču in oskrbovalec prodajnih avtomatov. Upoštevalo je izpoved zakonite zastopnice, da so s 1. 11. 2016 ukinili naročanje pijače v centralno skladišče, poleti 2016 pa so določen del hrane, ki se uporablja samo v določenih lokalih, usmerili v lokale same. Priča D.D. je potrdila, da se je delo v skladišču bistveno zmanjšalo, saj je v skladišču ostala le še roba za vending (to je delo z avtomati s toplimi napitki in prigrizki), medtem ko vodje lokalov robo naročajo sami pri dobavitelju, obeta pa se tudi ukinitev skladišča. To mu je bilo znano kot vodji vendinga. Tudi priča C.C., delavka za področje kadrov pri toženi stranki, je izpovedala, da je toženka naloge nabave jeseni 2015 prenesla na dobavitelje in so s tem razbremenili skladišče. 10. Sodišče prve stopnje je zlasti na podlagi izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, priče C.C. ter priče D.D. ugotovilo tudi to, da A.A., ki se je 10. 3. 2016 zaposlil pri toženi stranki na delovnem mestu oskrbovalec prodajnih avtomatov, po vsebini oziroma dejansko ni prevzel opravljanja tožnikovega dela. Pri tem je izpostavilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 15. 4. 2016 (po izteku odpovednega roka) in že iz tega razloga ni bilo možno, da bi navedeni takoj po nastopu zaposlitve prevzel tožnikovo delo. Po pravilni oceni sodišča prve stopnje je bila izpoved priče A.A. nasprotujoča si. Na podlagi izpovedi te priče ni bilo možno graditi dokazne ocene, za katero se zavzema pritožba. Priča A.A. je npr. najprej izpovedal, da na avtomatih ni delal pred jesenjo 2016, nato pa, da je delal na avtomatih od avgusta 2016. Tudi je npr. izpovedal, da je pri toženi stranki delal do septembra 2016, nato pa je izpovedal o delu v novembru 2016. Glede vsebine dela A.A. pritožba neutemeljeno poudarja tudi pomen izpovedi priče B.B. – da je marca in aprila 2016 delal v skladišču 20 – 30 % časa. Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da se je večino časa nahajal v strežbi, sam pa je izpovedal tudi o tem, da kakšen mesec ni delal v skladišču niti eno uro. Pri toženi stranki je delal le do julija 2016. Posledično mu vsebina dela A.A. ni mogla biti dobro znana. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tudi izpoved priče D.D.. Ta je izpovedal, da po tožnikovem odhodu vsak od zaposlenih sam opravlja delo (skladiščnika) prevzema blaga, kar je nenazadnje potrdil tudi priča A.A.. Četudi je torej navedeni deloma opravljal dela, ki so prej sodila pod opis nalog skladiščnika, je opravljal še druga dela, ki so sodila pod opis njegovega delovnega mesta oskrbovalec prodajnih avtomatov. Zgolj to, da so priče, ki jim je sodišče prve stopnje verjelo, še vedno zaposlene pri toženi stranki, ne daje podlage za sklepanje o njihovi neverodostojnosti, kar neutemeljeno predlaga pritožba.

11. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2018 predlagal izvedbo dokazov - objave potreb po pomožnem delavcu v skladišču iz leta 2016, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo in takoj na naroku zavrnitev dokaznega predloga tudi obrazložilo - da je tožnik s predlaganimi listinskimi dokazi prekludiran (286. člen ZPP). Po 286. b členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Ker tožnik tega ni storil, so posledično tudi pritožbene trditve o pomenu navedenih listin brezpredmetne.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Glede na to, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa zato, ker kot delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP in peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).